Slavni belgijski nadrealist Rene Magritte je nekoč o seriji svojih slik – naslovil jih je s pomenljivo sintagmo La condition humaine – povedal sledeče:
“My painting is visible images which conceal nothing… they evoke mystery and indeed when one sees one of my pictures, one asks oneself this simple question ‘What does that mean’? It does not mean anything, because mystery means nothing either, it is unknowable.”
Naj ta določitev služi kot uvod v poskus interpretacije njegovih umetnin. Na prvi pogled se namreč zdi samoumevno, da slike prikrivajo določeno pomensko bogastvo, za pritrditev temu smo sposobni dati tudi roko v ogenj. A če se skušamo potopiti v svet predpostavljenih idej, sporočil, ki da imajo neko vrednost, se kaj hitro lahko zgodi, da se nam zatakne kost v grlu; da, prav tista, ki jo je slavni Hegel izenačil z duhom. Zakaj mislimo tako? Elaborirajmo! Osnovni koncept je pri vseh stvaritvah omenjene serije identičen in zlahka prepoznaven. V interierju imamo slikarsko platno, na katerem je uprizorjena realnost, ki jo drugače – skozi okno denimo – lahko zaznamo v zunanjosti, v eksterierju.
Sama konstitucija umetnine nas takoj navede k premišljevanju o tem, če je zunanjost zgolj produkt slikarskega čopiča in onstran njegovih dimenzij ne obstaja. Zagovarjati to mnenje je lahko zelo privlačno. Ogromno avtorjev se namreč že dlje časa ukvarja z idejo, da svet, realnost, predmeti oz. horizonti, ki nas zaposlujejo skozi vsakodnevno življenje, niso “tam zunaj”, temveč smo bistveno mi tisti, ki jih konstituiramo in s podelitvijo smisla šele ustvarimo kot fenomene. V filozofiji je to znano kot Kantov kopernikanski obrat, ki je dobil krila in zalet v ogromno poznejših smereh (od fenomenologije do eksistencializma – in nenazadnje psihoanalize), da pa to ni aristokratska blodnja nekega čudaka, ki se v življenju sploh ni premaknil iz svojega rodnega kraja – namreč Konigsberga -, dokazuje psihologija, znotraj katere je danes splošno sprejeto, da ima zaznavanje dve dimenziji: občutenje in organizacijo dražljaja. To pomeni, da sama zunanjost preide skozi dve instanci – skozi primarna senzorna središča do sekundarnih asociacijskih središč, kjer se poveže z informacijami iz spomina. Sleherni dražljaj je tako interpretiran, obogaten ter organiziran s strani določene vednosti – ali instance, ki bi ji lakanovci dejali veliki Drugi. Realnost tako dobesedno ne obstaja. Vse, kar zaznamo, je le produkt naših slikarskih pripomočkov ter platna, ki funkcionira kot mreža – podobna pajkovi ali ribiški – perceptualnih matric, skozi katere je šele mogoča konsistentna elaboracija vsakodnevnih zunanjih dražljajev. Zgornji prizor je odlična umetniška artikulacija teh trditev.
A v čem ležijo elegantnost, duhovitost ter zvitost Magrittove umetnine? Preprosto v tem, da njegov izdelek – skupaj z interpretacijo, ki jo ponuja – funkcionira kot lastna zapora. Tukaj se skriva tudi razlog, zakaj sem kasneje sogovorniku pritrdil. Namreč, če uberemo mojo interpretacijsko pot – slika prikazuje vselejšnjo posredovanost objekta, njegovo subjektivno determiniranost -, potlej se znajdemo pred določeno nemožnostjo: nikakor ne moremo več trditi, da je slika to, za kar jo imamo. Magrittova umetnina izniči našo lastno konsistentnost. Če jo uvidimo kot nekaj, za kar sem jo imel jaz, nas to pahne na pot neskončnih ‘reprezentacij reprezentacij’, kjer ni ’stvari na sebi’, kjer izgine vsakršno Realno, s katerim bi lahko imeli pristen, s kategorijami lastne zavesti neposredovan pristop. To pa postavi pod vprašaj sam moj odnos do umetnine: izreči, da slika prikazuje nemožnost nedolžnega empiricizma, pomeni podvomiti v ta lasten izrek. Uvid tako na koncu izbriše samega sebe, skozi artikulacijo določene pozicije se izkaže njena lastna nemožnost, interpretacija spodreže svoje lastne peruti, kar nas lahko zgolj pahne v neskončnost nedoločenosti.
Iz tega izhajajoč zlahka prikimamo trditvi, da je Magritte pravzaprav postmodernist par excellence – vsaj, če sledimo Lyotardu. Le-ta je za nalogo umetnosti imel predstavitev nepredstavljivega, v njej je videl konkretno možnost za kreacijo nekega novuma, ki v svet – ki je skozi svojo zgodovino veljal za utelešenje svete trojice simbola, smisla ter pomena – vnese neko Realno, kar predstavlja edino možnost posega in uvida onstran reprezentacij ter zrcalnih permutacij (ter seveda Ključ do polj, če smo že pri umetnosti). A ne samo, da Magrittovemu delu lahko pripišemo vse to, potrebno mu je tudi priznati, da je storil še korak dlje, saj uprizori negativnost, o kateri govori Lyotard, le z nekim odlogom, zamaje nam tla pod nogami v trenutku, ko že menimo, da smo ustaljeni in da je naša barka končno zaplula v nadvse varen pristan.
Belgijski nadrealist zato povsem zasluženo nosi vzdevek “filozof s čopičem”. Ne le, da je v prostem času rad poprijel za slikarski pripomoček, temveč je skozi svoje ustvarjalne poteze postopal v vlogi “učitelja življenja”, čigar največja maksima – izražajoča se skozi organizacijo miselnega in interpretativnega procesa motrečega – je bila, da se nam v slehernem momentu lahko zruši svet, da razkroj lastnih fantazem ni nikakršen proces – in da nas še posebej rad zadane v trenutku, ko ga najmanj pričakujemo.