Biologi in ekonomisti razlagajo zakaj cenimo poštenost in sodelovanje bolj kot dozdevno razumsko sebičnost. Kako lahko nastane ta darvinistična radodarnost?
Predstavljajte si, da vam nekdo ponudi 100 ameriških dolarjev. Vse kar morate storiti je, da se z drugo anonimno osebo sporazumete, kako si bosta delila znesek. Pravila so stroga. Sedita vsak v svoji sobi in ne moreta izmenjevati informacij. Metanje kovanca odloči kateri izmed vaju bo predlagal, kako deliti denar. Predstavljajte si, da ste predlagatelj vi. Lahko podate samo eno ponudbo kako razdeliti znesek in druga oseba, nasprotnik, se s ponudbo lahko strinja ali pa ne. Tudi nasprotnik pozna pravila in količino denarja v igri. Če odgovori z da, si denar razdelita. Če je njegov odgovor ne, noben izmed vaju ne dobi ničesar. V obeh primerih se igra zaključi in se ne ponovi. Kaj boste storili?
Veliko ljudi instinktivno meni, da bi morali ponuditi petdeset odstotkov, saj je takšna delitev »poštena« in zato tudi bolj sprejemljiva. Nekoliko drznejši menijo, da bi se izšlo tudi, če bi ponudili nekoliko manj kot polovico zneska.
Preden sprejmete odločitev, se morate vprašati, kaj bi storili, če bi vi bili tisti, ki se odziva na ponudbo. Edino, kar lahko v tem primeru storite je, da ponujenemu znesku rečete da ali ne. Če bi bila ponudba deset odstotkov, bi vzeli tistih deset ameriških dolarjev in pustili nekomu devetdeset ameriških dolarjev, ali raje ne bi imeli ničesar? Kaj bi storili, če bi bila ponudba le en odstotek? Ali ni en dolar bolje kot nobeden? Spomnite se, barantanje je strogo prepovedano. Predlagatelj lahko poda le eno ponudbo in odzivajoči jo lahko sprejme ali zavrne.
Torej, kaj boste ponudili?
Ne sme vas presenetiti, da se dve tretjini vseh ponudb nahaja med štirideset in petdeset odstotkov. Le štirje ljudje izmed stotih ponudijo manj kot dvajset odstotkov. Predlagati tako majhen znesek je tvegano, ker je lahko zavrnjen. Več kot polovica odzivajočih zavrne ponudbe, ki so manjše od dvajset odstotkov. Toda to je uganka: zakaj bi sploh nekdo zavrnil ponudbo kot »premajhno«? Odzivajoči ima le dve možnosti: vzame kar mu je ponujeno ali ne dobi ničesar. Edina razumna možnost za sebičnega posameznika je, da sprejme vsako ponudbo. Celo en dolar je bolje kot nič. Sebičen predlagatelj, ki je prepričan, da je odzivajoči tudi sebičen, bo zato predlagal najmanjšo možno ponudbo in obdržal preostanek. Ta analiza teorije iger, ki predpostavlja, da so ljudje sebični in racionalni, nam pove, da bi predlagatelj lahko ponudil najnižji možen znesek in odzivajoči bi ga naj sprejel. Toda večina ljudi ne igra te igre na ta način.
Pravkar opisani scenarij se imenuje igra »Ultimatum« in pripada majhnemu, toda hitro razvijajočemu se področju eksperimentalne ekonomije. Večji del ekonomske teorije se ukvarja z velikimi pojavi kot so nestalnosti delniškega trga ali bruto domačim proizvodom. Ekonomiste pa vse bolj privlačijo tudi bolj realne interakcije, kot so deljenje in pomoč, ki se dogajajo na stavnicah, v gospodinjstvih, družinah in med skupinami otrok. Kako deluje gospodarska izmenjava v odsotnosti določenih dogovorov in regulatorskih institucij?
Dolgo časa so teoretični ekonomisti vztrajali, da se nas imenuje »Homo economicus« – razumni posamezniki, neusmiljeno nagnjeni k maksimiranju popolnoma sebične nagrade. Toda lekcija igre »Ultimatum« in podobnih poizkusov je, da so ljudje križanci med »Homo economicus« in »Homo emoticus«. To je zapletena hibridna vrsta, ki jo lahko vodijo tako čustva kot tudi hladna logika in sebičnost. Poseben izziv je razumeti, kako je darvinizem lahko proizvedel bitja z vcepljenimi čustvi in vedenji, ki niso neposredno prilagojena za pobiranje največjih koristi za posameznika ali njegove gene.
Werner Güth iz Univerze Humboldt v Berlinu je igro »Ultimatum« izumil pred dvajsetimi leti. Eksperimentalisti so jo posledično temeljito preučili, tudi tako, da so uporabljali različne zneske. Rezultati so pokazali izredno robustnost. Obnašanje v igri ni bilo odvisno od igralčevega spola, starosti, izobrazbe ali računskih sposobnosti. Nadalje, znesek denarja v igri je imel presenetljivo majhen vpliv na rezultate. V Indoneziji je bil na primer znesek, ki so ga delil trikrat večji od tamkajšnjega povprečnega mesečnega zaslužka, toda ljudje so še zmeraj zavračali ponudbe, ki so jih smatrali za prenizke. V določenih pogledih je vzorec igralcev ostajal omejen, saj so raziskave prvotno vključevale ljudi iz razvitejših dežel, kot so na primer zahodni narodi, Kitajska in Japonska in poleg tega pogosto študente.
Ambiciozna medkulturna raziskava opravljena v petnajstih majhnih skupnostih na štirih celinah je pokazala, da med njimi obstajajo znatne razlike v načinu s katerim nekateri ljudje igrajo igro »Ultimatum«. V plemenu Machinguenga iz Amazonke je bila povprečna ponudba znatno nižja kot v tipičnih zahodnih civilizacijah – šestindvajset namesto petinštirideset odstotkov. Nasprotno pa je večina članov plemena Au iz Papue Nove Gvineje ponujalo več kot polovico »kolača«. Kulturne navade v dajanju daril in močnih obveznosti, ki so posledica sprejemanja daril, igrajo pomembno vlogo pri nekaterih plemenih, kot na primer pri plemenu Au. Res da so se člani plemena Au nagibali k zavračanju ponudb, ki so bile pretirano radodarna kakor tudi tistih, ki so bile preveč skopa, toda kljub tem kulturnim razlikam je bil izid vedno daleč od tega, kar bi racionalna analiza narekovala za sebične igralce. V presenetljivem nasprotju s tem, kar bi sebični igralci, ki želijo največji možni delež, morali storiti, večina ljudi iz vsega sveta ceni predvsem poštene izide.
Številne situacije v vsakdanjem življenju vključujejo usklajevanje med sebičnostjo in pravično igro. Prijatelj vas recimo povabi, da sodelujete pri nekem projektu. Z veseljem boste sodelovali, če lahko pričakujete pošteno povračilo vaših naložb časa in energije ali, če vam je v preteklosti on že kako pomagal. Čista igra »Ultimatum« ima umetne omejitve, ki le redko veljajo tudi za odnose v resničnem življenju: barantanje v igri je recimo prepovedano, ljudje med seboj se ne poznajo, nagrada izgine, če se v prvem poskusu ne razdeli in igra se nikoli ne ponovi. Toda te omejitve so bolj kot pomanjkljivosti priložnost za preučevanje človeškega vedenja v dobro definiranih situacijah, v katerih lahko razkrivamo temeljne principe, ki vodijo naše mehanizme odločanja. Ta proces bi lahko primerjali s fizikom, ki v vakuumu preučuje lastnosti trkajočih delcev.
Čustveni odziv
Ekonomisti so preučili več vrst igre »Ultimatum«, da bi ugotovili kaj povzroča čustveno vedenje, ki ga igra izvablja. Če na primer predlagatelj ni izbran z metanjem kovanca, ampak z boljšim nastopom na kvizu, takrat so ponudbe običajno nekoliko nižje in so prej sprejete – neenakost se na ta način zdi bolj upravičena. Če predlagateljevo ponudbo izbere računalnik, je tisti, ki se odziva, posledično pripravljen sprejeti manj denarja. In če več odzivnikov tekmuje v sprejemanju ponudbe enega predlagatelja, se predlagatelj lahko izmuzne z nizko ponudbo.
Vse te variacije vodijo k enemu samemu sklepu: v parih ne prevzamemo popolnoma sebičnega stališča ampak stališča našega soigralca vzamemo v obzir. Ne zanima nas samo naše izplačilo, ampak se primerjamo z drugo osebo in zahtevamo pošteno igro.
Zakaj dajemo poštenosti takšen pomen, da zavrnemo dvajset odstotkov zneska samo zato, ker se soigralec izmuzne s štirikrat večjo vsoto? Mnenja so različna. Nekateri teoretiki igre verjamejo, da nekatere osebe ne dojamejo, da bodo sodelovale le enkrat. V skladu s tem igralci vidijo ponudbo ali njegovo zavrnitev samo kot prvo stopnjo začetnega pogajalskega procesa. Za naše prednike je bilo barantanje za delež sredstev nekoč zagotovo pogosto ponavljajoča se zgodba. Toda ali je res tako težko razumeti, da je igra »Ultimatum« zgolj enkratna priložnost? Dokaz iz številnih iger kaže, da se poskusni osebki dobro zavedajo razlike med enkratnim dejanjem in ponavljajočimi se priložnostmi.
Drugi so naše vztrajanje na pošteni delitvi razložili kot potrebo, ki se je razvila pri naših prednikih, da so si zavetje iskali pod okriljem močne skupine. Skupine lovcev in nabiralcev so bile za preživetje odvisne od sposobnosti in moči njihovih članov. Ne pomaga, če premagaš svojega tekmeca, ki ti potem ne more več pomagati v bojih z ostalimi skupinami. Toda ta argument lahko v najboljšem primeru razloži zakaj predlagatelji ponujajo velike zneske in ne zakaj odzivajoči zavračajo majhne ponudbe.
Midva, (torej Nowak in Sigmund), ter Karen M. Page iz Inštituta za izpopolnjevalni študij na Princetonu (New Jersey) smo v zadnjem času preučevali evolucijski model, ki predlaga naslednji odgovor: naš čustveni aparat se je oblikoval skozi milijone let življenja v manjših skupinah, v katerih je težko obdržati kakšne skrivnosti. Naša čustva tako niso dobro usklajena z interakcijami, ki se dogajajo pod strogo anonimnostjo. Pričakujemo, da bodo naši prijatelji, sodelavci in sosedje naše odločitve opazili.
Če drugi vedo, da sem zadovoljen z majhnim deležem, mi bodo verjetno dajali majhne ponudbe. V primeru, da vedo, da se razjezim ob majhnih ponudbah in jih zavrnem, mi bodo raje ponudili višje zneske. Posledično bi evolucija morala podpirati čustvene odzive na nizke ponudbe. Ker so bile neponovljive interakcije v človeški evoluciji redke, ta čustva ne razlikujejo med neponovljivo in ponovljivo interakcijo. To je najverjetneje pomemben razlog zakaj se mnogi izmed nas čustveno odzovemo na nizke ponudbe v igri »Ultimatum«. Morda čutimo, da moramo zavrniti borno ponudbo zato, da ohranimo svojo samozavest. Iz evolucijskega stališča je ta samozavest nekakšno notranje orodje za pridobivanje slovesa, ki bo lahko koristen v prihodnjih srečanjih.
Igra »Ultimatum«, v vsej svoji enostavnosti, je dober primer za vrsto iger, ki jih uporabljajo eksperimentalni ekonomisti: zelo abstraktna, včasih načrtovana interakcija med neodvisnimi odločevalci. Izumitelja teorije igre, madžarski matematik John von Neumann (eden izmed očetov računalnika) in avstralski ekonomist Oskar Morgenstern, ki sta sodelovala na Princetonu v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, sta uporabila družabne igre kot sta na primer poker in šah za ponazarjanje svojih idej. Družabne igre gotovo lahko gledamo kot abstrakcije socialnih ali ekonomskih interakcij, toda večina teh iger so tako imenovane »zero-sum« igre: dobiček enega igralca je izguba drugega. Nasprotno je večina resničnih ekonomskih interakcij mešanih motivov: kažejo elemente sodelovanja kot tudi tekmovalnosti. Tako imenovane igre »Splošne blaginje« prikazujejo to situacijo.
Maščevanje je sladko
V eni izmed preprostejših iger »Splošne blaginje«, štirje igralci oblikujejo skupino. Preizkuševalec vsakemu izmed igralcev podari dvajset dolarjev in ti se morajo neodvisno drug od drugega odločiti, koliko bodo vložili v skupen sklad. Preizkuševalec podvoji skupen fond in ga enakomerno porazdeli med vse igralce.
Če vsak igralec prispeva 20 dolarjev, se njihov dobiček podvoji. Sodelovanje se v tem primeru zelo izplača. Toda skušnjava pridržati čim več pridobljenega denarja zase, je zelo velika. Sebičen igralec morda ne bi dal nič, zato ker za vsak dolar, ki ga vloži, se na njegov račun vrne le 50 centov. (Preizkuševalec podvoji denar in ga nato enakomerno porazdeli med vse štiri igralce.) Preizkuševalec se prepriča, da igralci to popolnoma razumejo, s tem, ko jih povpraša, da ugotovijo koliko denarja bi na koncu prejel vsak, če bi na primer Alice prispevala deset dolarjev, Bob in Carol vsak po pet dolarjev, Don pa nič. Po tej pripravi se igra začne zares. Če bi vsak sledil sebični racionalni strategiji, ki jo predvidevajo ekonomisti, nihče ne bi vložil nič in nihče ne bi povečal svojega dvajset-dolarskega dobička. Resnični ljudje ne igrajo na tak način. Namesto tega mnogi izmed njih vložijo vsaj polovico svojega zneska.
Če ista skupina igro ponovi desetkrat, igralci v prvih krogih vlagajo po približno polovico svojega dobička. Toda proti koncu, večina igralcev ne vloži več ničesar. Ta padec visokega nivoja sodelovanja je bil interpretiran kot učni proces: igralci se naučijo sebične strategije na težek način, preko vrste nerazveseljivih razočaranj. Toda to ne more biti prava razlaga, ker so drugi poskusi pokazali, da večina igralcev, ki se znajdejo v novih skupinah, s soigralci, ki jih prej še niso srečali, ponovno začne z velikimi prispevki. Kaj torej pojasnjuje to vedenje?
Poskusi, ki sta jih vodila, eden izmed nas (Fehr) in Simon Gätcher iz Univerze St. Gallen v Švici, kažejo, da igra »Splošne blaginje« doživi popoln preobrat, če se uvede nova možnost, da se soigralce kaznuje. V teh poizkusih, lahko igralci na koncu vsakega kroga svojim soigralcem naprtijo finančno kazen, toda samo za določeno ceno. Če želi Alice naložiti Danu kazen v vrednosti enega dolarja, mora Alice plačati trideset centov. Toda dolar in teh trideset centov dobi preizkuševalec. Izdatek dela kaznovanje iz sebičnega razloga za neupravičen (Alice zmanjša svoj dobiček in ne dobi ničesar v zameno). Vendar se kljub temu večina igralcev izkaže zelo željnih naložiti kazen svojim soigralcem, ki so prispevali manj. Kot kaže vsak to pričakuje in tako se tudi v igri z enim krogom zgodi manj »izpadov« kot ponavadi. Najpomembneje je, da če se igra ponovi za znano število krogov, pripravljenost za prispevke ne upada več. Ravno nasprotno, prispevki v skupen fond rastejo in v zadnjih nekaj krogih več kot osemdeset odstotkov vseh članov vloži ves svoj dobiček, kar je presenetljiva razlika v primerjavi z izidom igre, kjer ni kaznovanja.
V ponovitvi igre lahko igralci vidijo kazen kot zvito, sebično naložbo v soigralčevo vzgojo. Skopuhi so naučeni, da prispevajo v skupno korist. Stroški, ki so si jih naprtili s kaznovanjem skopuhov, lahko dolgoročno prinesejo dobiček. Toda nova varianta igre »Splošna blaginja« kaže, da je ta ekonomski vidik le stranski rezultat. V tej različici igre se sestavljajo skupine s po štirimi igralci in v vsakem krogu so igralci ponovno razdeljeni tako, da se noben par igralcev ne sreča dvakrat. Način kaznovanja (in tudi visoki nivo naložb) se ne spremeni – tisti, ki odstopajo so kaznovani tako kot da bi ostali v isti skupini in ponovno se naložbe začnejo visoko in lahko rastejo. Ta rezultat je presenetljiv, saj je bil »vzgojni obračun« odstranjen. Kot prej, je kaznovanje ponavadi povečalo igralčeve prihodnje naložbe, toda to zvišanje ni nikoli koristilo igralcu, ki je naložil kazen. Kljub temu veliko igralcev rado kaznuje tiste, ki delajo napake. Sodelujoči očitno doživljajo nekakšno prvinsko veselje, s tem ko z odstopajočimi poravnajo račune. Zgleda, da jih bolj zanima osebno maščevanje kot povečanje ekonomskega izkupička.
Zakaj je toliko igralcev željnih plačati strošek brez da bi imeli od tega kakšno materialno korist, samo zato, da se kaznuje odstopajoče? Evolucijski ekonomist Herbert Gintis iz Univerze Massachusetts je nedavno pokazal, da takšno ravnanje lahko zagotovi določene koristi. V njegovem modelu so socialne skupine z nadpovprečnim deležem kaznovalcev bolj sposobne preživeti dogodke, ki grozijo celotni skupini z izumrtjem ali razkropitvijo, kot so na primer vojna, kuga in lakota. V teh situacijah se sodelovanje med sebičnimi predstavniki poruši, ker so prihodnje interakcije med člani skupine zelo malo verjetne. Kaznovalci disciplinirajo sebične predstavnike, da lahko skupina veliko lažje preživi. Osebki, ki kaznujejo, se seveda ne zavedajo tega evolucijskega mehanizma. Čutijo enostavno, da je maščevanje sladko.
Ljudje pričakujejo poštenost in solidarnost znotraj večine skupin, ne glede na to ali so to otroci v poletnem kampu ali člani mafije. Navsezadnje so moralna vodila pomemben del ekonomskega življenja. Kako so se lahko razvile takšne oblike socialnega vedenja? To je ključno vprašanje darvinistične teorije. Prevladovanje nesebičnih dejanj – zagotavljanje koristi prejemniku za ceno darovalca – je težko združljivo z idejo sebičnega gena, predpostavke, da evolucija v osnovi deluje zgolj v dobro napredovanja genov, ki so najbolj prilagojeni mehanizmom lastne širitve. Koristi in stroški se merijo s pomočjo ultimativne biološke valute – razmnoževalnim uspehom. Geni, ki bi ta uspeh znižali, se najverjetneje ne bodo širili v populacijo.
Darvinistična radodarnost
Tesna povezanost med posameznimi družabnimi insekti razlaga njihovo visoko stopnjo sodelovanja. Toda človeško sodelovanje deluje tudi med ne-sorodniki in je posredovano bolj z ekonomskimi kot genetskimi vezmi. Kljub temu so biologi pokazali, da se številna navidezno nesebična vedenja lahko razloži s pomočjo biološkega uspeha. (Ostali menijo, da je na delu druga oblika evolucije – evolucija idej ali »memov«. Glej: »The Power of Memes«, Susan Blackmore; SCIENTIFIC AMERICAN, oktober 2000).
Morda se bo zdelo nepošteno, če skrčimo nesebičnost na premišljevanje o stroških in koristih, še posebej, če te izvirajo iz bioloških potreb. Večina med nami raje razloži svoja radodarna dejanja preprosto s sklicevanjem na naš dober značaj. Bolje se počutimo, če pomagamo drugim in delimo z njimi. Toda od kod prihaja ta notranja »svetost«? Ima svojo biološko funkcijo. Jemo in se ljubimo, zato ker v tem uživamo, toda za tem užitkom stoji evolucijski program, ki nam ukazuje, da preživimo in se plodimo. Na podoben način nas socialna čustva kot so na primer prijateljstvo, sram, radodarnost in krivda spodbujajo, da v zapletenih socialnih omrežjih dosežemo biološki uspeh.
Stoletja nazaj so filozofi kot sta na primer David Hume in Jean-Jacques Rousseau poudarjali odločilno vlogo »človeške narave« v medsebojnih odnosih. Teoretični ekonomisti so nasprotno temu raje preučevali svojega sebičnega »Homo economicusa«. Veliko energije so žrtvovali, da so lahko postavili teorije o tem, kako bi izoliran posameznik – Robinzon na kakšnem samotnem otoku – izbral med različnimi ugodnostmi. Toda mi nismo Robinzoni. Naši predniki so bili družabni več kot 30 milijonov let in v družbenih interakcijah se naše prioritete pogosto pokažejo daleč od sebičnih.
Etični standardi in moralni sistemi se od kulture do kulture razlikujejo, vendar lahko predpostavljamo, da temeljijo na univerzalnih, biološko ukoreninjenih sposobnostih, na podoben način kot tisoče različnih vrst jezikov temelji na univerzalnem jezikovnem instinktu. Hume in Rousseau bi bila le malo presenečena. Toda danes smo dosegli stopnjo, na kateri lahko njune ideje formaliziramo v modele teorije iger, ki jih lahko matematično analiziramo in eksperimentalno preizkusimo.
O AVTORJIH
KARL SIGMUND, ERNST FEHR IN MARTIN A. NOWAK so bili povabljeni, da napišejo članek na temo igre »Ultimatum«, pod pogojem, da se strinjajo kako si bodo medsebojno delili delo, kar pa nikakor ni enostavna naloga za ljudi, ki poznajo racionalne rešitve za probleme sodelovanja in poštenosti. Sigmund je profesor matematike na Univerzi na Dunaju v Avstriji in dela tudi na Inštitutu za praktično sistemsko analizo v Laxenburgu. Zelo obsežno je pisal o evolucijski teoriji iger. Fehr je direktor na Inštitutu za empirične raziskave v ekonomiji na Univerzi v Zürichu v Švici. Teorijo iger in eksperimentalne metode uporablja, da bi razumel kako družbene prioritete in racionalnost oblikujejo organizacije, trge in družbe. Nowak je čelu teoretičnega biološkega programa na Inštitutu za izpopolnjevalni študij v Princetonu, N.J. Njegovo delo se razteza od preučevanja nalezljivih bolezni do evolucijskih teorij in človeškega jezika. Njegova najnovejša knjiga nosi naslov »Virus Dynamics« (Dinamika virusa) (skupaj z Robertom M. Mayem).
Prevedla Gordana Lešnik