Dr. Friderik Klampfer, filozof
Friderik Klampfer je tisti filozof, ki okoli afere z dekanom mariborske EPF Klavdijem Logožarjem, ki je Darsu prodal študentsko diplomo kot svojo študijo, ni niti za trenutek slepomišil. Da gre za veliko sramoto, je rekel takoj. Ker ni razumel časa, ki si ga je za razmislek o tej sramoti vzelo vodstvo univerze, ni več vedel “ali se naj smeji ali pa joče”. Ker je zgodba bedna, smo ga najprej vprašali, kje v njej je našel razloge za smeh.
Ne vem, ali naj se smejem ali jočem, ste rekli prvi dan, ko je izbruhnila Logožarjeva afera z diplomo. Kje ste v tej zgodbi našli razloge za smeh? Zgodba ni smešna.
“Zgodba je v resnici tragikomična, molierovska. Ali gogoljevska. Nek dovolj vsakdanji dogodek povzroči paniko, ki razkrije pritlehne motive in značaje ključnih akterjev v večji meri, kot bi bilo njim ali nam ljubo. Na površje priplava vsa umazanija človeške duše, komični učinek pa vznikne prav iz prepada med umazano realnostjo in prizadevanjem junakov, da ohranijo fasado uglajenosti in dostojanstva. Ko v nejeveri opazujemo, kako si odgovorni na univerzi in ekonomski fakulteti kot vroč kostanj podajajo odgovornost za nujno ukrepanje, vsa njihova prozorna zanikanja in patetična sprenevedanja, človek res ne ve, ali naj joče ali se krohoče.”
Lahko bi rekli tako. Lahko bi pa tudi rekli, da je priplavala na dan vsa umazanija univerze.
“Mislim, da ni univerza nič posebnega. Te iluzije sem se že zdavnaj otresel.”
Kako da ni? Univerza naj bi bila kraj mišljenja, iskanja resnice.
“Ljudje na univerzi v ničemer ne odstopamo od človeškega povprečja. Razen po nadpovprečni izobrazbi seveda. A zgolj zato nas še ne odlikuje kaka posebna poklicna ali moralna integriteta. Nič bolj kot drugi ljudje nismo odporni proti korupciji ali spodbudam k nepoštenemu ravnanju. Po mojih izkušnjah izkazujemo bore malo civilnega poguma. Med, pogojno rečeno, intelektualno in moralno elito skratka ni enačaja. Edina razlika med univerzo in poljubnim kolektivom, tj. podjetjem, društvom, zavodom ipd., je v tem, da ima tu skoraj vsakdo doktorat.”
In niso prepuščeni podivjanemu trgu tako kot večina drugih smrtnikov.
“To niti ni tako pomembno. Tekmovalnosti ni zaradi tega v akademskem svetu nič manj, pa stremuštva in pehanja za funkcijami, močjo, denarjem in častmi. Visokošolski učitelji in ustanove smo v zaostrenih demografskih, finančnih in kadrovskih razmerah neprostovoljni udeleženci podganje dirke. Slovenske univerze so poleg tega ubogljivo posvojile veliko neoliberalnih pravil in vsrkale ideologijo, da naj bodo učitelji in raziskovalci z nazivi, častmi in raziskovalnim denarjem nagrajevani v skladu s svojimi zaslugami. To je sicer v osnovi plemenita ideja, zaplete pa se pri kriterijih: kdo velja za pedagoško ali raziskovalno odličnega učenjaka. Tu pa tako kot povsod drugod ljudje hitro najdejo bližnjice do cilja. Če se raziskovalna odličnost, kot pravi razširjena dogma, kaže v številu citatov, se boste pač z drugimi dogovorili za medsebojno citiranje. Če šteje prestižnost objave, si boste prizadevali umetno dvigniti prestiž revije, ki jo izdajate. In če njena odmevnost ali vpliv, boste avtorjem člankov pač diskretno namignili, naj citirajo čim več člankov iz vaše revije, če hočejo sami objavljati v njej. Vse te strategije so poznavalci sveta sodobne znanosti podrobno popisali in dokumentirali.”
Hočete reči, da afera Logožar ni nič posebnega v univerzitetnem prostoru?
“Ne razumite me napak, afera Logožar je ekstremen, zame nepojmljiv primer pedagoške in akademske nepoštenosti. Težko si zamislim hujšo kršitev moralnih norm. Na misel mi pride siljenje študentk k spolnim odnosom v zameno za pozitivno oceno pri izpitu, tu pa se moja domišljija že izčrpa. Po drugi strani pa je Logožar stopil le za korak izven tega, kar veliko univerzitetnikov sprejema za normalen okvir svojega delovanja in čemur se skuša molčeča večina kar najbolje prilagoditi. Le redki so, ki ta pravila problematizirajo in poskušajo doseči izboljšave.”
Kljub temu da ste se, kot sami pravite, otresli vseh iluzij o univerzi, ob tej aferi niste molčali. Nasprotno. Rekli ste, da je to sramota, goljufija, intelektualna tatvina in kršitev poklicnih norm. To pomeni, da ste nekaj iluzij o tem, kaj univerza je, vendarle ohranili.
“To dejanje bi bilo sramotno in zavržno v vsakem okolju. Res pa je, da obstajajo v danem primeru tako univerzalni kot specifični elementi. Med slednje sodita plagiatorstvo in zloraba zaupanja, na katerem naj bi temeljil odnos med profesorjem in študentom. Učitelj ni odgovoren zgolj za znanje svojih študentov in študentk, je tudi začasni skrbnik njihovih interesov. In v tem smislu je Logožar hudo prekršil kup poklicnih obveznosti. Spet drugi elementi zgodbe pa so univerzalni. Recimo zloraba položaja za osebno okoriščanje. Pa da nekdo, ki že ima (dovolj ali preveč), okrade nekoga, ki nima (dovolj ali sploh nič). Če bi si Logožar denar, ki ga je prejel za ‘študijo’, vsaj razdelil s študentko, bi mu ljudje pohlep lažje oprostili. Ali, bog ne daj, priznal krivdo, se pokesal in vrnil ukradeni denar. Da mu nič od tega, še najmanj pa odstop s funkcije, niti na misel ni padlo, je bila za veliko ljudi kaplja čez rob. A nič manj šokanten ni molk akademskega kolektiva na EPF. Da se ob pomenljivem mencanju in tiščanju glave v pesek odgovornih na univerzi in fakulteti ni našlo 20 ali 30 ljudi, ki bi s podpisi zahtevali sklic seje akademskega zbora, na kateri bi rektorju predlagali Logožarjevo razrešitev. Ali pa še bolj skromnih pet članov fakultetnega senata, ki ima po statutu podobne pristojnosti. Tako bi vsaj do neke mere omilili škodo, ki jo je utrpel ugled fakultete in univerze. In njun ugled trpi z vsakim nadaljnjim dnem, ko Logožar ostaja dekan.”
Na koncu je rektor dekana, ki še zmeraj ni odstopil, pozval k odstopu. Nihče pa ni problematiziral njegove profesure. Kaj se študenti lahko naučijo od takega profesorja? Da se splača biti brezobziren in jemati tistim, ki nič nimajo?
“To je najbrž povezano z močno zmanjšanimi pričakovanji. Ker se ni po razkritju nečednosti dolgo sploh nič zgodilo, smo svoja izvorna pričakovanja uskladili z realnostjo in se hočeš nočeš sprijaznili z moralnim minimumom. To pa je v danem primeru vsaj Logožarjeva odstranitev z mesta dekana. Pravne plati ne poznam, a domnevam, da bi ga bilo zaradi nezakonitosti, ki ni več pregonljiva, bistveno težje odpustiti z mesta profesorja kot razrešiti s funkcije dekana. Pri dekanski funkciji pa je po mojem razumevanju drugače, tu namreč univerzitetni statut izrecno navaja možnost razrešitve ‘iz drugih utemeljenih razlogov’. In če niso zloraba zaupanja, okoriščanje s tujim delom in okrnitev ugleda univerze več kot utemeljeni razlogi za razrešitev s funkcije dekana, potem res ne vem, kaj je.”
Ker je zakon na strani močnejšega, Logožar ni odstopil s funkcije. Domnevam pač. Imate kako boljšo razlago tega ravnanja?
“Nimam. Logožarja osebno ne poznam, zato lahko o vzgibih za njegovo trmoglavljenje le ugibam. Poznam pa dovolj znanstvene literature, da vem, da to, da je nekdo storil nekaj nezaslišanega, še ne pomeni, da je okoreli zlikovec. Logično mogoče – čeprav malo verjetno – je, da je šlo za enkraten spodrsljaj in da je Logožar drugače vzoren človek, ljubeč oče svojim otrokom in skrben pedagog, ki se mu je enkrat pač zalomilo. Ljudje smo nagnjeni k tako imenovani atribucijski zmoti, ko iz napak sklepamo na neumnost ali pokvarjenost. Določena dejanja se nam zdijo preprosto nevzdržna, zavržna in težko se sprijaznimo z mislijo, da bi jih lahko storil minimalno spodoben človek. Strokovnjaki opozarjajo, da pri tem praviloma podcenjujemo moč situacijskih dejavnikov, tj. pritiskov in skušnjav, ki so jim ljudje izpostavljeni. Zato bi bilo še najbolje, če bi se prenagljenih obsodb vzdržali. Težava je, da v Logožarjevem primeru tovrstnih olajševalnih okoliščin ni. Njegovo vztrajno zanikanje napake in zavračanje krivde nam to še dodatno otežuje. (Ne)poštenost je sicer podrobno raziskal vedenjski ekonomist oziroma psiholog Dan Ariely v knjigi Poštena resnica o nepoštenosti. Ariely dokazuje, da smo vsi ljudje potencialno nepošteni. Če je priložnost za goljufanje dovolj mikavna, se nas bo večina vdala skušnjavi in goljufala. Hkrati pa je ugotovil nekaj zanimivega: da namreč goljufamo po malem, samo toliko, kolikor še lahko opravičimo pred seboj in (po potrebi) pred drugimi. Tudi če se nam morda ponudi priložnost za veliko goljufijo, praviloma goljufamo manj, kot pa bi lahko. To bi pojasnilo, zakaj je Logožar pograbil priložnost, da se okoristi. Ne pa tudi, kako mu je uspelo potem s takim bremenom živeti. Konec koncev ni zagrešil drobne prevare, temveč veliko tatvino.”
Ampak midva sva na univerzi: ali mi zdaj razlagate, da je univerza prijazen kraj za goljufe?
“Govorim o sistemu in vanj vgrajenih pozitivnih in negativnih spodbudah, ne o ljudeh. Ljudje seveda nismo uniformni – tudi če smo vsi v načelu dovzetni za skušnjave in pritiske, se jim eni lažje uprejo kot drugi. So pa res redki med nami absolutno nepodkupljivi in nezlomljivi. Ariely v zvezi s tem opozori na še en zanimiv vidik – ljudje goljufamo bolj mirne vesti, če vidimo, da enako ravnajo tudi drugi v naši okolici.”
Dobro, vsi smo grešniki, ampak pojdiva na normativno raven. Če boste ukradli štruco kruha, vas bodo sankcionirali nemudoma, če ukradete diplomo, pa se ne zgodi nič. Nimamo vsi enakih priložnosti za goljufanje in tudi kaznovanje je selektivno.
“Drži, pri tem je veliko nedoslednosti in dvojnih meril. Vsi doslej sprejeti univerzitetni pravilniki so, kolikor mi je znano, namenjeni izključno odkrivanju in sankcioniranju študentskih goljufij. Plagiatorstvo med študenti je skratka na univerzi prepoznano kot resen problem. Tu se stvari postopoma urejajo, izvirnost diplomskih, magistrskih in doktorskih del se rutinsko preverja z računalniškimi programi, za študentsko plagiatorstvo so predpisani formalni postopki in sankcije.”
Tu pa se ustavi?
“Ja, in to kljub opozorilom, da število primerov akademske in raziskovalne nepoštenosti v svetu strmo narašča. Cel sistem je nastavljen tako, da bolj nagrajuje kvantiteto kot kvaliteto. Univerze so prav obsedene s tem, kako prilesti med prvih 500 na tako imenovani šanghajski lestvici. V zadnjih letih zato redno zaostrujejo kriterije pri izvolitvah v višje ali enake nazive. Čedalje več objav je potrebnih v čedalje bolj prestižnih revijah. Od ljudi se zahtevajo boljši, odmevnejši rezultati raziskovalnega in pedagoškega dela. Istočasno pa je obseg javnih sredstev, namenjenih za raziskave, dosegel zgodovinski minimum, medtem ko se količina in breme pedagoškega dela vztrajno zvišujeta. Vsakomur je jasno, da se ta enačba ne more iziti. Ljudje so v takih razmerah dobesedno prisiljeni goljufati in ubirati bližnjice. S prikritimi samocitati, krožnim citiranjem, prepakiranjem ene in iste ideje, zamisli, raziskave v različno embalažo in njihovo večkratno objavo, tako imenovanim avtoplagiatorstvom, si posamezniki umetno dvigujejo prestiž. Ker pa ga hkrati dvigujejo tudi ustanovam, kjer so zaposleni, tam ni prave volje in mehanizmov, da bi se goljufije in prevare odkrile in kaznovale. Ne trdim, da vsi ves čas goljufajo, daleč od tega. A če bi vzeli pod lupo kariere naključno izbranih znanstvenikov, bi se najbrž zgrozili vsaj nad razsežnostmi akademskega parazitiranja. Naši bivši prorektorici je denimo uspelo v zadnjih letih redno nabrati reci in piši okrog 50 objav in patentov letno. Po preračunih je torej vsake štiri dni obogatila svetovno zakladnico znanja. Ob tem da je opravljala funkcijo prorektorice, bila direktorica dveh inštitutov, vodila dva raziskovalna projekta in še poučevala. Pa je ni nihče, tudi tedanji rektor ne, pobaral, kako ji to uspeva.”
Ta pa bi skorajda lahko prekosila bivšo Cerarjevo šolsko ministrico, ki so jo odnesli honorarji. Drugo je odneslo prepisovanje diplome. Kaj s temi diplomami? So res tako dobre, da jih lahko prepišete za magisterij? Ali celo prodate za 24 tisoč evrov kot študijo?
“Tega vidika afere Logožar sploh še nisva tematizirala. Ustrezno ime zanjo je najbrž afera Logožar-Oplotnik. Sodeč po zadnjih razkritjih Dnevnikovih novinarjev, je igral Oplotnik pri naročilu zloglasne študije precej aktivnejšo vlogo, kot pa je bil pripravljen priznati. Doslej znane okoliščine so nadvse sumljive. Najprej, Dars izvajalca naročila ni iskal z javnim razpisom, temveč s povabilom ozkemu krogu izbrancev. V prvem krogu je edino ponudbo, vredno 22 tisoč evrov, oddal logistični inštitut EPF. Natečaj so potem skrivnostno razveljavili z izgovorom, da je njihova ponudba predraga. Nakar je bil v drugem krogu po umiku tekmecev izbran Logožarjev vmes ustanovljeni zasebni inštitut z za dva tisočaka dražjo ponudbo?! Logožar je za povrh navajal reference, ki si jih je v enem mesecu delovanja inštituta nemogoče pridobiti, in strokovnjake, ki pri izdelavi študije nato sploh niso sodelovali. In končno, tema oddane študije je odstopala od razpisne teme, v Darsu pa ne znajo povedati, za kaj so jo sploh potrebovali in pri izdelavi katerih strateških dokumentov in analiz so jo nazadnje uporabili. Nazadnje pa je še skrivnostno izginila. Povprečno inteligentnemu opazovalcu se zato dobesedno vsiljuje sklep, da je to bil pod mizo dogovorjen posel med dvema kolegoma s fakultete. Še bolj škandalozno pa je, da preiskavo suma o zlorabi položaja in oškodovanju javnih sredstev, ki bi jo morali opraviti odgovorni na mariborski univerzi in v Darsu, zdaj namesto njih opravljajo novinarji. Nikomur v Darsu se ne zdi vredno preveriti, ali so 24 tisočakov preprosto vrgli skozi okno.”
Saj na univerzi tudi ni nihče nič raziskal. Menda nimajo nič v rokah, da bi zadevo lahko preiskali.
“Rektorjeva reakcija sodi v isto kategorijo. Kljub visokim moralnim standardom, ki se jim je deklarativno zavezal, ga očitno ne moti, da ima zdaj v svoji sanjski ekipi že dva obremenjena člana. Prav rektor in Oplotnik bi morala biti od vseh najbolj zainteresirana za temeljito in nepristransko preiskavo Oplotnikove vloge. Ali ne bi namreč taka preiskava Oplotnika razbremenila suma, če je ta, kot pravi, res povsem neutemeljen? Namesto tega nas vpleteni utrujajo z že znano kombinacijo zanikanj, izmikanj in sprenevedanj.”
Je pa rektor najavil višanje etičnih standardov. Na univerzo prihaja etični kodeks, v katerem bo pisalo, da se ne sme krasti, goljufati in take reči. Na ta način naj bi preprečil takšne afere, kot je zdajšnja. Vi ste moralni filozof. Ali univerza res potrebuje etični kodeks?
“Etični kodeksi so ustaljena oblika samoregulacije, zbirka napotkov in smernic za moralno neoporečno poklicno delo. Danes premore svoj kodeks poklicne etike skoraj vsaka poklicna skupina. Ali ga potrebujemo tudi univerzitetni učitelji in raziskovalci? Ljubljanska univerza ga recimo ima. Pravzaprav dva, ob splošnem za vse zaposlene še posebnega za raziskovalce. Nič ne kaže na to, da bi se po njunem sprejemu razmere bistveno izboljšale. Če sem iskren, še tega ne vemo, kako katastrofalne razmere sploh so, ker se doslej še nihče ni potrudil raziskati, kako razširjeni sploh sta nepoštenost in goljufanje med profesorji in raziskovalci. O tem lahko samo ugibamo. Je pa bizarno, da sta rektor in tajnik idejo o kodeksu potegnila iz klobuka prav zdaj, ob izbruhu afere Logožar, in da to ponujata kot nekakšen čudežni lek za vse tegobe. Etični kodeksi so namreč notorično brezzobi. Ideja, da se Logožar ne bi spozabil oziroma da bi se ga, če bi se, veliko lažje znebili, če bi le na univerzi premogli etični kodeks, je naravnost smešna. Tudi kadar namreč za spoštovanje kodeksa skrbi etična komisija ali častno razsodišče, lahko ta kvečjemu ugotovi, da je obtoženec kršil kodeks, ne more ga pa formalno kaznovati. Da nam na univerzi manjka tak kodeks, je skratka precej prozoren izgovor za neukrepanje. Pa tudi če bi bil tak kodeks v splošnem koristen, je bil v konkretnem primeru povsem odveč. Kodeksi niso zgolj nekakšen socialni nadjaz, posameznikom naj bi bili v oporo pri moralno zagatnih poklicnih odločitvah. Skratka pomagali naj bi nam prepoznati in razrešiti moralne dileme, pri navigaciji po sivem območju, po labirintih pogosto konfliktnih dolžnosti. V Logožarjevem primeru pa so bile zadeve tako črno-bele, kot so sploh lahko. Ni problem v tem, da Logožar ni mogel vedeti, da sta zloraba zaupanja in okoriščanje s tujim delom nedopustna, in da bi mu kodeks to pomagal ugotoviti. Temveč da ga je premagala skušnjava in je zavestno storil nekaj, za kar je moral vedeti, da ni le očitno moralno zavržno, temveč za povrh še nezakonito dejanje.”
Vi sodelujete pri sestavljanju tega kodeksa?
“Ne. Nastajanje tega kodeksa je zavito v tančico skrivnosti. Po eni od verzij naj bi ga bili začeli pripravljati leta 2009 ravno zaradi primera Logožar. V tem primeru se lahko vprašamo, kako je mogoče, da tako dolgo nastaja besedilo, ki bo imelo pet, največ šest strani in ki običajno nastane z ustvarjalno ‘predelavo’ že obstoječih kodeksov primerljivih ustanov. Po drugi verziji pa je prejšnji rektor za pripravo takega kodeksa pooblastil posebno komisijo pod vodstvom profesorja Lobnikarja s Fakultete za varnostne vede. Težava je le, da se po mojih informacijah ta komisija doslej sploh še ni sestala. V čigavi režiji torej nastaja ta skrivnostni etični kodeks, ki ga rektor javnosti obljublja za konec meseca, lahko samo ugibamo. Bojim se, da gre spet samo za metanje peska v oči negodujoče javnosti.”
Supervizor je spomladi z objavo profesorskih velehonorarjev odprl novo Pandorino skirnjico. Profesor Jerala je takrat žalostno rekel, poglejte, kako so eni iz univerze naredili svoj bankomat.
“Profesor Jerala ni bil edini, ki so mu šle ob teh številkah dlake pokonci. Pri teh prenapihnjenih zaslužkih je šokiralo več stvari. Najprej seveda sprenevedanje in upravičevanje dvojnih in trojnih honorarjev s prozornim argumentom, da pač trdo delajo 18, 20 ur na dan. Medtem ko drugi menda raje spimo, vrtnarimo in se sprehajamo. Drugo je bridko spoznanje o univerzitetni realnosti. Najhujše strahove je potrdilo. Da so univerze postale (ali pa so že od nekdaj bile?) družba v malem: da imamo na eni strani privilegiran sloj univerzitetnih mandarinov na vodilnih funkcijah in z varnimi, dobro plačanimi službami, na drugi strani pa množico navadnih ljudi, ki v univerzitetnem podzemlju garajo za bedno plačo. Tudi samorefleksija je pri odgovornih povsem izostala. Ti ljudje so te mastne denarce zaslužili v veliki meri neupravičeno, vodstvo ljubljanske univerze pa je bolj od tega skrbelo, kako s prozornimi iz-govori o varovanju osebnih podatkov vse skupaj potlačiti in utišati.”
Vi tega, kar je zmogla dekanka Fakultete za javno upravo, ne zmorete?
“Ne. To je že fizično nemogoče. Ali je bil njen dan dolg 30 ur ali pa je izstavila račun za delo, ki ga je namesto nje opravil nekdo drug. Ki se je moral najbrž zadovoljiti z drobtinicami od potice. Taka praksa je sicer nezakonita, a najbrž kar pogosta. Asistenti izvajajo pouk namesto tistih profesorjev, ki so preveč zaposleni z mreženjem, nabiranjem denarja in preštevanjem SICRIS-točk. In ki jim je pedagoško delo zgolj v breme, ker je pri ocenjevanju vsezveličavne akademske odličnosti drugotnega pomena in se vložek vanj slabo obrestuje. Pri teh megazaslužkih je najbolj perverzno, da mlade odlične znanstvenike s trebuhom za kruhom taisti megazaslužkarji pošiljajo v tujino, ker pri nas zanje menda ni dela, vsaj plačanega ne, ko bi lahko s to milijardo evrov odprli delovna mesta za lepo število mladih raziskovalcev. Težko razumem, da nekdo meni nič tebi nič pogoltne nekajkrat več, kot je sposoben prebaviti, medtem ko drugi poleg njega očitno stradajo.”
Nismo več v komunizmu, je na take opazke reagiral finančni minister Dušan Mramor, ki se je skupaj s predsednikom vlade Mirom Cerarjem tudi znašel na seznamu.
“To je izraz tipične oblastne arogance. Imamo že dolgo tradicijo finančnih ministrov, ki prihajajo z javnih univerz in ne vidijo nič problematičnega v tem, da jim zategujejo zanko okrog vratu. Janez Šušteršič, ki je javne univerze z varčevalnimi ukrepi pahnil na rob preživetja, in njegov ministrski kolega v Janševi vladi, Žiga Turk, ki je javni denar v imenu konkurenčnosti preusmerjal na zasebne univerze, sta se po predčasnem koncu mandata mirne vesti vrnila na javno univerzo. Tudi Mramor ve, da ga po koncu ministrovanja v vsakem primeru čaka udoben profesorski položaj. Žal mu daje realnost prav. Raziskave namreč kažejo, da je, če te že ujamejo s prsti v marmeladi, aroganca najboljša taktika. Ali kot pravi stari pregovor – napad je najboljša obramba. Brž ko priznaš napako in se začneš zanjo opravičevati, je s tabo konec. Če pa si dovolj aroganten in se sprenevedaš, da se te teh tisoč utemeljenih očitkov sploh ne tiče, boš preživel. To je skrb vzbujajoča, a pomembna življenjska lekcija. Arogantni, vase zagledani, do drugih nesramni in nespoštljivi ljudje so ne le poslovno uspešni, pač pa tudi presenetljivo popularni. Lep zgled je Donald Trump. Nizozemski znanstveniki so pred časom na to temo izvedli zanimiv eksperiment. Poskusnim subjektom so pokazali posnetka dveh ljudi. Prvi je bil do natakarja vljuden, lepo je sedel za mizo, cigaretni pepel otresal v pepelnik, govoril ‘prosim’ in ‘hvala’. Drugi je dal noge na stol, pepel je trosil kar po tleh in nadiral in poniževal natakarja. Ko so jih vprašali, katerega od njiju bi raje imeli za šefa, je večina presenetljivo izbrala slednjega.”
Zakaj?
“Ker vljudnost signalizira šibkost, aroganca pa moč. In ker ljudje očitno verjamemo, da se splača udinjati nekomu, ki izžareva moč. Ki se ga nič ne prime, ki ne prizna nobene napake, ki se nikoli ne vda in ukloni. Zato jim molče služimo in prenašamo njihovo poniževanje, vsaj dokler se nam računica izteče. Vse v upanju, da se bodo vloge kmalu zamenjale in se bomo sami znašli na njegovem mestu. To je občečloveški pojav, hkrati pa nam pomaga pojasniti nekatere vidike sodobne znanstvene prakse. Recimo, zakaj so se mladi znanstveniki na začetku kariere pripravljeni odreči zaslugam za lastne dosežke v korist mentorjev in starejših profesorjev, ki k objavljenim člankom pogosto ne prispevajo drugega kot svoje ime. Vidijo, da bi bil spopad s krivičnim sistemom brezupen, zato se mu raje prilagodijo in upajo, da se bodo po kakšnem desetletju udinjanja sami znašli na vrhu in se jim bo vse to povrnilo. Kot že rečeno, v akademskem svetu je veliko več oportunizma in preračunljive previdnosti, kot bi nam bilo ljubo. Najbrž je tudi na EPF marsikdo pošteno ogorčen, a se preprosto ne upa javno izpostaviti, ker se boji, da se lahko zgodi, da bo Logožar ostal na položaju.”
Spomladi, ko je bil dr. Igor Tičar izvoljen za novega rektorja mariborske univerze, ste rekli, da vas je strah, da bo s to izvolitvijo univerza ostala takšna, kot je: v marsičem fevdalna ustanova. Kam ste merili?
“En razlog za zaskrbljenost je vnovična obsedenost z zunanjim bliščem, s formo na škodo vsebine, ki je dobila na mariborski univerzi domovinsko pravico še v času Toplakovega rektorovanja. Ne vem, zakaj velika dvorana na rektoratu za rektorjevo ustoličenje naenkrat ni primerna in je bilo treba za najem menda imenitnejše Kazinske dvorane zapravljati sredstva, s katerimi je univerza menda zelo na tesnem. Bolj skrb vzbujajoča od teh otročarij so zlovešča znamenja, da se bo moč odločanja na univerzi v prihodnje še bolj kot doslej kopičila v rokah redkih izbrancev. V senatih, habilitacijskih komisijah, upravnem in poslovodnih odborih, dekanatih že zdaj srečujemo vedno ene in iste obraze. Praviloma starejših moških. Utemeljitev za to je, da so to ljudje, ki do obisti poznajo sistem in ki so si z leti nabrali potrebne izkušnje. S tem izgovorom se onemogočajo kandidature mlajših in prelaga prepotreben kadrovski prepih. Formalno so iz postopkov odločanja že zdaj izključeni vsi nepedagoški delavci, neformalno pa še vrsta drugih. Recimo pedagoški delavci in raziskovalci na začetku kariere in z nižjimi nazivi. Pa na ženske nikar ne pozabimo. Zanje so, če že prilezejo pod sam vrh univerzitetne oblasti, v glavnem rezervirani položaji z malo moči, vpliva in prestiža. Recimo mesta prodekanj ali prorektoric, kjer je veliko odgovornosti in garanja. Hkrati je vpliv redkih demokratično sestavljenih organov na odločanje bolj ali manj simboličen. Akademski zbori, na videz poosebljenje neposredne demokracije, so, kot je razkrilo neuspešno izganjanje prejšnjega dekana Filozofske fakultete, v resnici brezzobi forum za razprave. Odločitve se nazadnje sprejmejo drugje, v senatih in dekanatih. Če se na univerzi udomači še neoliberalna zamisel o kriznem menedžmentu, bo notranja demokracija na univerzi zgolj za okras.”
Ko je nedavno iskal odgovor na vprašanje, kaj je univerza, koprski filozof dr. Ernest Ženko, je ugotavljal, da študij izgublja pomen, saj diploma ni več vstopnica v službo. Se strinjate s to oceno?
“To je splošen trend zadnjih 20 let. Vse je namreč vredno samo toliko, kolikor lahko za to iztržiš na trgu blaga in storitev. Za večino današnjih študentov znanje ni intrinzična vrednota. Na univerzo ne hodijo zaradi znanja, temveč zaradi diplome. Tu dam Ženku prav. A ne le univerzitetna diploma, tudi doktorat zaradi pomasovljenega študija vse bolj izgublja nekdanji sijaj. Upam, da čim prej najdemo pot nazaj. Da nam uspe reafirmirati vrednost znanja in razumevanja kot takega. Da bomo spet znali ceniti učenje in znanje kot nekaj, kar oblikuje naš značaj in odnos do življenja, kot nepogrešljivo sestavino dobrega življenja ne glede na to, ali nam bo v najkrajšem obdobju po zaključku študija zagotovilo dobro plačano službo ali ne. V sedanji krizi je to videti kot luksuz. Zdaj velja, da si, tudi če si se nekaj dragocenega naučil ali pa celo postal boljši človek, zapravljal svoj čas in javna sredstva, če se boš nazadnje znašel na zavodu za zaposlovanje. Tudi v razpravah, katere študijske programe naj država financira, je vse ubrano na to noto. Kratkovidna kadrovska aritmetika je to – če preštejete brezposelne jezikoslovce, pravnike, ekonomiste, filozofe, ugotovite, da na trgu dela po teh profilih trenutno ni povpraševanja, in sklenete, da so taki študijski programi očitno odveč, njihovo financiranje pa družbeno potratno. Nihče pa se ne vpraša, kako bi lahko dragoceno znanje antropologov, sociologov, filozofov, psihologov in podobnih profilov koristneje uporabili. Konec koncev, kateri od perečih sodobnih problemov človeštva pa izvira iz nezadostnega tehničnega znanja in za katere od njih si lahko obetamo tehnološke rešitve? Ali niso za večino naših težav krivi predsodki, ujetost v škodljive miselne in vedenjske vzorce, religiozne dogme, praznovernost in lahkovernost, trdovratne utvare o človeški naravi, moč ideologij, partikularni interesi, pomanjkanje razumevanja, empatije in komunikacijskih veščin, nezadostna informiranost in ne-zmožnost treznega razmišljanja? To velja v enaki meri za podnebne spremembe in begunsko krizo, za vojne in kriminal, za lakoto in pomanjkanje v tretjem – in čedalje bolj prvem – svetu. Saj ne, da ne bi vedeli, kaj moramo storiti, če jih želimo preprečiti, (politične) volje in poguma nam manjka. Navadili smo se na življenje v coni udobja in temu se nismo pripravljeni odreči kljub jasni zavesti, da je tak način življenja na dolgi rok nevzdržen. Rešitev za večino teh tegob nam prav gotovo ne bo prinesel tehnološki napredek, temveč pravilna vzgoja, sprememba miselnosti in navad, vrednotna prenova. Pa se kljub temu v naravoslovne raziskave in razvoj tehnologij vlagajo neprimerno večji zneski.”
To je res, ampak če pogledava sodobno filozofijo, morava priznati, da ni sproducirala odgovora na ključna vprašanja našega časa.
“Tudi sam sem zelo kritičen do sodobne filozofije, je zelo omejena, pogosto se zapleta v abstraktne razprave, ki ne zanimajo nikogar drugega razen ozkega kroga poklicnih filozofov, ki na tem gradijo svojo poklicno kariero. V resnici nam primanjkuje politične domišljije, mišljenja alternativ obstoječemu političnemu in ekonomskemu redu. Ne vem pa, ali smo za ta manko v prvi vrsti odgovorni filozofi. V ustanovah, kjer delamo, družbeni angažma ni dobrodošel, kaj šele nagrajevan, do širše javnosti pa se filozofska misel težko prebije. Krivda za to je, priznam, deljena. A saj problem sploh ni v tem, da ne bi vedeli, kaj bi bilo treba storiti, če se želimo izogniti dolgoročnemu sa-mouničenju. Ne primanjkuje nam modrosti, temveč volje in poguma storiti, kar je edino preudarno in prav. Antropologi, psihologi, filozofi, sociologi in drugi se v veliki meri strinjamo, da za srečno življenje ne potrebujemo veliko. Da bi z manj dela in manjšo potrošnjo ubili več muh na en mah. Globoko v sebi to vemo, si pa je težko priznati, čeprav je osvobajajoče. Najmanj motivirani za spremembe so tisti, ki v tem sistemu odločajo in ki imajo od njega največ koristi. Če bomo čakali nanje, se še dolgo ne bo nič spremenilo.”
Objavljeno v Sobotnem Večeru, 22. avgust 2015