V nastopih predstavnikov trenutne slovenske oblasti lahko opazimo, da jim je skupno precej natančno izdelano prepričanje o tem, kakšno mora biti vodenje države, njenih institucij, javnih zavodov, podjetij, uradov in drugih služb. Gre za idejo, da mora biti struktura vodenja katerekoli organizacije piramidalna. To pomeni, da se na vrhu piramide nahaja vodja, pod njim pa uradniki najrazličnejših rangov. Sicer smo nekaj podobnega lahko opazovali že pri prejšnji oblasti, toda s pomembno razliko. Pooblastila in avtonomija tistih, ki zasedajo posamezne položaje so v nastajajočih piramidah bistveno večja, kot so bila nekoč. Sedanji vodje veliko lažje nastavljajo podrejene, jim delijo naloge in zarisujejo obseg dela – v primeri z nekdanjimi vodilnimi, je njihova avtonomija večja. Nadalje se to kaže v uveljavljajoči se praksi, ko imajo zaposleni v neki ustanovi, podjetju ali zavodu vedno manj vpliva na nastavljanje svojih vodij.
Ali je piramidalna organizacija vodenja dobra? Argument, s katerim skušajo zagovorniki takšnega urejanja odnosov med ljudmi upravičiti svoje prepričanje, je na prvi pogled močan. Sklicuje se na dejstvo, da takšna struktura vodenja natančno in jasno določa obseg kompetenc in moči posameznim nivojem oblasti, hkrati pa razločno začrta odgovornost vsakega nivoja. Na primer, če je naloga države poskrbeti za razvoj znanosti v državi ali izobrazbo ljudi in če zato nameni določena finančna sredstva, tedaj bo konkretna organiziranost zavodov, ki skrbijo za znanost ali za šolanje državljanov, najbolj učinkovita, če se kompetence ne bodo mešale, če moč in odgovornost ne bosta razpršeni in če bo poraba javnih sredstev pregledna. Vse to pa je mogoče doseči s strukturo oblasti, kjer imajo tisti na vrhu, veliko večjo avtonomijo in moč, kakor tisti na nižjih nivojih oblasti.
Tukaj ne bomo podvomili, ali je opisano prepričanje o tem, kako mora biti organizirano vodenje, mišljeno iskreno, čeravno dvom ni nemogoč. Zlahka si namreč predstavljamo, da je snovanje piramid zgolj način krepitve pozicij sedanje oblasti. Dejstvo je, da je stara oblast spletla gosto mrežo formalnih in neformalnih povezav, ki jih nova oblast ne more kar tako izničiti, še posebno ker ne razpolaga s takšno zalogo kadrov kot je prejšnja. Piramide moči s tega zornega kota predstavljajo dokaj učinkovito zarezo v krogotok ustaljenih praks. Dovolj je namreč, da na vrhove in tik pod njimi nastavite svoje ljudi in jih oskrbite s primernimi vzvodi moči. Na primer, večjim in manjšim šefom omogočite subjektivno ocenjevanje uspešnosti podrejenih. Če takšna ocena vpliva na dodatke k plači, če hkrati postavite, da je lahko teh dodatkov deležna le manjšina vseh zaposlenih v neki ustanovi in če ta ocena za nameček vpliva še na njihovo napredovanje, tedaj se bodo odnosi v nekem okolju gotovo spremenili.
Toda, kot rečeno, tukaj se ne bomo spuščali v dvome o namenih graditeljev piramid. Videti v glavo jim ne moremo, zavrniti podobnih špekulacij pa tudi ni težko. Zato bomo ravnali nasprotno. Sprejeli bomo, da graditelji piramid iskreno verjamejo v svoje podjetje, da vidijo v njem vrednoto in da jim ne gre zgolj za surovo prisvojitev moči in privilegijev. A če ne bomo dvomili v iskrenost prepričanja in dobre namene graditeljev piramid, to ne pomeni, da ne bomo podvomili v pravilnost tega prepričanja. V nadaljevanju bomo torej na prvi dvom pozabili, toda pokazali, da je drugi upravičen – pokazali bomo, da je prepričanje graditeljev piramid zmotno in da je uresničitev dobrih namenov sicer mogoča, vendar le z veliko sreče.
Zagovornikom piramidalne organiziranosti javnega življenja in odnosov med ljudmi lahko očitamo, da živimo v času, ko si marsikdo želi zasesti kakšno vodilno mesto, bodisi ker si pripisuje vodstvene zmožnosti ali ker ga privlačijo privilegiji (ugled, visoka plača, družbena moč), ki so povezani z visokimi položaji. Kaj, če si nekdo samo misli, da ima vodstvene zmožnosti, a jih v resnici nima in kaj, če ga zanimajo samo privilegiji? V razmerah, kjer so vodilni položaji zaželeni, je povsem možno, da vodilnih mest ne bodo zasedli zaupanja vredni strokovnjaki, temveč ljudje, ki bodo naredili več škode kakor koristi.
Odgovor zagovornikov piramidalne organiziranosti bi se na tej točki lahko glasil, da naš ugovor v resnici sploh ni ugovor zoper samo piramidalno organizacijo, temveč se nanaša na selekcijo kadrov. Dovolj je torej preprečiti, da bi nekompetentni zasedli vodilne položaje in doseči, da pokorijo tistim, ki so zares sposobni in ki jih zares skrbi skupni blagor. Ko to dosežemo, pa piramidalna struktura že sama po sebi preprečuje, da bi se v odločanje o nastavljanju vodilnih ali pomembnih odločitvah lahko vpletali vsi, ki se jim to ravno ljubi.
Menimo, da je ta odgovor dober, če že vemo, kakšne lastnosti morajo posedovati vodilni in če so jasna in tudi uveljavljena merila za zasedbo položajev. Zagovorniki piramidalne strukture oblasti pri nas dejansko vedo veliko povedati o lastnostih vodilnih. Gre za ljudi z ustreznimi vrednotami, ljudi s potrebno avtoriteto, za pokončne ljudi, za avtonomne, ugledne osebnosti in strokovnjake za dano področje. V kolikor bodo takšni ljudje zasedli vrhove piramid, se za prihodnost Slovenije ni bati. Če smo torej pozorni, lahko v zagovoru piramidalne strukture vodenja zasledimo implicitno domnevo o tem, kdo je primeren voditelj.
Toda ali to v resnici vemo? In naprej, ali lahko predvidimo in odpravimo vse možne pomanjkljivosti v izbiri kadrov, tako da bi se izognili neprimernim vodjem? Naš odgovor na obe vprašanji je nikalen. Verjetneje se zdi, da se med različnimi kandidati za zasedbo nekega vodilnega mesta vsaj v neki meri odločamo na slepo srečo. Ali je nekdo dejansko sposoben vodja se običajno pokaže šele čez čas, ko je postavljen pred konkretno odločanje in izvajanje svojih nalog. Poleg tega morajo kandidati za vodilna mesta, posebno v strankarsko razdeljenih demokracijah, poleg drugih zgoraj naštetih lastnosti, izkazovati še neko posebno lastnost, »estetski« presežek oziroma lojalnost stranki, ki trenutno obvladuje in preoblikuje državo in njene strukture. Če bi nas na tej točki kdo vprašal, ampak, ali je s tem kaj narobe, ali ni povsem normalno, da vsaka oblast nastavlja svoje kadre oziroma zaupanja vredne ljudi, bi mu morali odgovoriti, da to sploh ni tako samoumevno, kot se nemara zdi.
Težava je že v tem, ker pripadnost neki stranki ne zagotavlja strokovnosti in uspešnosti na vodilnem delovnem mestu. Poleg tega se lahko lojalnost neki stranki v konkretnih okoliščinah izključuje z drugimi zgoraj naštetimi lastnostmi, denimo z avtonomnostjo pri odločanju. Poglejmo samo na dogajanja lokalni ravni ali na področjih, ki jih pokrivajo resorna ministrstva. Lokalni in tudi resorni problemi se pogosto ne menijo za strankarsko pripadnost in koalicije, ki sicer veljajo. Avtonomnost, če ta pomeni zaupanje v sposobnosti lastnega mišljenja in potemtakem samostojno presojo o tem, kaj je pri reševanju nekega konkretnega problema dobro za vse, utegne na resorni ali lokalni ravni od posameznika zahtevati odvrnitev od strankarske pripadnosti in lastnih interesov. Do podobne dileme bi prišli, če bi zoperstavili strokovnost in lojalnost stranki, saj utegne avtonomna presoja od posameznika zahtevati, da ravna strokovno, pri tem pa zavrne lojalnost stranki. Posameznik se v takšnih primerih znajde v dilemi vrednot: ali naj ohrani avtonomnost in ravna zoper interese stranke in celo osebne interese, s čimer pokaže, da ni vreden zaupanja oziroma obratno. Kakorkoli bo ravnal, bo izdal neko bistveno vrednoto ali lastnost, brez katere sploh ne bi mogel ali smel zasesti vodilnega položaja. Takšni problemi kažejo, da je vprašanje, kdo je primeren voditelj bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled. To nadalje pomeni, da lahko, kakor smo napovedali, podvomimo v implicitno domnevo o tem, da vemo, kdo je zares primeren voditelj.
Ugovor zoper to kritiko bi se lahko glasil, da si izmišljamo okoliščine, kjer se bodo voditelji soočili s sporom vrednot. Toda, četudi so takšne okoliščine možne, na splošno vendarle vemo, katere vrednote so temeljne za vse in kako se moramo odločati.
Toda, ali ni res, da je tudi tedaj, ko nekdo izjavlja vednost, katere vrednote so obče za vse in katere ne, še vedno mogoče, da uveljavlja vrednote, ki so to samo zanj ali za skupino (stranko), ki ji pripada. Četudi bi se z nasprotniki strinjali glede večine vrednot, je – glede na to, da živimo v pluralni družbi – povsem mogoče, da se ne bi strinjali glede načina vodenja družbenih institucij. Nekomu so močni vodje vrednota, drugemu pa se lahko zdijo ovira zdravega razvoja družbe in potencialov ljudi. O tem piše tudi Karel Popper v predavanju z naslovom Strpnost in intelektualna odgovornost, kjer zoperstavlja dve poklicni etiki. Prva poklicna etika temelji na osebni vednosti in na ideji avtoritete. Ideal te etike je v bistvu ideal avtoritete. Posedovanje vednosti je tisto, zaradi česar si nekdo zasluži zasedbo vodilnega mesta. Težava te etike je, da prepoveduje delati napake. Ker smo ljudje vendarle zmotljivi, pelje k prikrivanju in nepriznavanju napak. Naloga kolegov v tem smislu ni kritika, temveč varovanje avtoritete.
V nasprotju s tem Popper predlaga etiko, ki temelji na dejstvu, da smo zmotljivi. Napakam se preprosto ni mogoče izogniti, naj se še tako trudimo v nasprotni smeri. Če je to možno, bi bilo prav spremeniti svoj odnos do napak in avtoritete. Zavedati bi se morali, da celo naše vrednote, za katere verjamemo, da so primerne za vse, v resnici niso takšne. V luči te etike je tudi vprašanje, kdo naj vlada, postavljeno napačno, kar lahko preberemo v Popperjevi knjigi Odprta družba in njeni sovražniki. Njegova poanta je v bistvu naslednja: če poskušamo organizirati strukture vodenja izhajajoč iz vprašanja, kdo naj vlada, moramo definirati lastnosti voditeljev. Le-ti bodo nemara zares razsvetljeni in dobri, morda pa svoji nalogi tudi ne bodo kos. In tudi če bodo dobri, še vedno ostaja dvom, da nemara ne vladajo v imenu večine, temveč nekega parcialnega interesa, ki se samo njim zdi univerzalen. Če vse to priznamo, bi morali izhajati iz drugačnega vprašanja in sicer: kako bi organizirali politične institucije, da voditelji, s katerimi nimamo sreče, ne bodo mogli napraviti veliko škode? Popperjeva logika je potemtakem v tem, da sicer lahko upamo na najboljše, toda pripravljati se moramo tudi na najslabše. Od tod lahko izpeljemo, da javnost javnih servisov zagotavljajo predvsem primerni zakoni in takšno organiziranje struktur oblasti, ki moč in odgovornost nekoliko razpršijo, predvsem pa zagotovijo učinkovit nadzor nad oblastjo. Zgrešeno je igrati izključno na lastnosti ljudi, avtonomnost, avtoriteto, nezmotljivost, pokončnost, in upati na najboljše. Vodilnim mestom podeliti preveč avtoritete in avtonomije je preprosto narobe.