Slavna anekdota pravi, da je nekoč Benjamin Jowett, profesor in duhovnik na Oxfordu, sicer slaven prevajalec Platona, nekemu razočaranemu študentu, ki se mu je potožil glede tega, da ni našel nobenega dokaza za obstoj Boga, zabičal takole: »Če ne najdete Boga do danes ob petih popoldne, morate zapustiti ta kolidž«.
Izjava kar dobro označuje nestrpnost vernih do nevernih. Menda je posebne kvalitete spoznanje, da Bog obstaja: ti, ki jim je bilo dano, nikakor ne morejo razumeti onih, ki zanj ne najdejo nobenega dokaza. Zato jim je treba ponuditi še eno priložnost, vendar ne dlje kot do petih popoldne. Velja seveda tudi obratno, le kvaliteta se nekoliko spremeni. Za vernike so neverni nekako slepi, za neverne pa verni – zaslepljeni. Ko so se te dni slovenski cerkveni ideologi dvignili v kulturni boj proti oblasti na podlagi domnevnih izrazov nestrpnosti do slovenskih kristjanov, bi bilo mogoče vredno skupaj premisliti, kakšna dejanja sploh porajajo to nestrpnost. Mar ni, kot pravi dr. Grmič, ta nekaj, kar sejeta obe strani enakomerno?
Začnimo z nemogočimi zahtevami po vzoru angleškega profesorja na enem samcatem primeru: slovenski metropolit je nedavno tega izrecno priznal, da bi nekoga, ki bi se javno solidariziral ali razglasil za homoseksualca v njegovi škofiji, suspendiral. Če parafraziramo: v čem se Rodetova nemogoča zahteva tipa »Če ne najdete svoje heterospolne usmerjenosti do danes do petih popoldne, morate zapustiti to Cerkev« razlikuje od Jowettove izjave? V ničemer. Naš nadškof resda ne zahteva spolne preusmeritve, temveč zgolj to, da se o tem molči, ker Bog homoseksualcev pač ni ustvaril (kot pravi neki naš moralni teolog), zatorej noče o tem nič vedeti. Če je Brecljevo tapeciranje zvonov bogokletno skrunitveno dejanje, je potem kaj manjša skrunitev v primeru tapeciranja jezikov v homoseksualnih cerkvenih vrstah? So za dr. Rodeta zvonovi simbol svobode, človeški jezik pa, presenetljivo, molka?
Takšno očitno teptanje človekovih pravic (do svobode izražanja in spolne opredelitve) pelje v nova protislovja in absurde. Naj spomnimo, da je v nedavnem primeru pedofilskih škandalov znotraj bostonske nadškofije prišlo do razkritij zlorab neslutenih razsežnosti z več sto žrtvami prav zaradi tega, ker je tamkajšnji nadškof o tem desetletja molčal. Ali pa: mar je duhovnik Tomi Roškarič, ki se je javno izpostavil kot borec za pravice homoseksualcev, ostal nesuspendiran samo zato, ker prihaja iz mariborske škofije? In še: kako lahko tisti duhovniki, ki so istospolno usmerjeni in jih Bog sploh ni ustvaril, podeljujejo zakramente in opravljajo svoj poklic?
Če so verni na tak način nestrpni do vernih, se še slabše obeta nevernikom ali vernikom drugih veroizpovedi. Ti so dojeti in opredeljeni kot stalna pretnja, odtod občutek ogroženosti. Zgodba z nasprotovanjem izgradnji džamije kot »političnega centra«, četudi nespretno prikrivana, je znana. Z neregistracijo drugih verskih skupnosti tudi. Metropolit je nekaj let nazaj Slovenijo označil za ateistično oazo v Evropi. Ni mogel in še ne more dojeti, da ta ni religiozno homogena, četudi v njej po njegovih podatkih prebiva več kot 81 odstotkov vernih. Tistih namreč, ki so bili pri krstu, kajti popis prebivalstva zanj ni verodostojen. Potemtakem v Sloveniji 19 odstotkov nekatolikov ogroža katolike, medtem kot je slovenska morala na psu le zato, ker država ne dovoli verouka v šolah in menda 75 odstotkov šolarjev, ki ga obiskuje, tega ne more izbrati za izbirni predmet. Potemtakem 25 odstotkov tistih, ki ne hodijo v verouku, ogroža slovensko moralo. In tako pridemo do odgovora na tisti famozni »Zakaj nas ne marajo?«, s katerim se hrani ta neprepričljiva psihologija ogroženosti in ki kar kliče k neverskim (protiverskim?) občutjem. George Orwell je nekoč uvedel definicijo »ogorčenega ateista«: takšen ni nekdo, ki bi ne verjel v Boga, temveč prej tisti, ki ga osebno ne mara. Mogoče bi lahko v Sloveniji zaznali tudi varianto ateista tega kova. Le da ta ne mara agresivne totalitarne politike slovenskega cerkvenega vrha, ki zahteva vero vseh do petih popoldne. In resnici na ljubo je treba reči, da je ne marajo niti verni.