Nisem si mislil, da se bom kdaj strinjal z ministrom – Šole, ki pripeljejo do uspešno opravljene mature dijake, ki so bili v osnovnih šolah dobri, ustvarijo bistveno večjo dodano vrednost
Ob manjši populaciji otrok si poskušajo srednje šole pred vpisom osnovnošolcev na različne (in žal vse bolj tržno naravnane) načine zagotoviti vpis. Vpeljevanje surovih tržnih zakonitosti na področje šolstva je po moje že samo po sebi sporno, v dani bitki pa je sporno še to, da različne šole niso v enakem položaju. Vzemimo na primer gimnazije. Že na prvi pogled je jasno, katera je v mariborski regiji najbolj cenjena in na katero se želi vpisati največ otrok. Po oddanih prijavnicah je kmalu jasno, da število vpisanih na tej šoli presega razpisana mesta za cel razred ali celo za dva. Po drugi strani obstajajo šole, ki le še s težavo zapolnijo razpisana mesta. Posledica tega je običajno, da šola s presežkom vpisanih otrok pri pristojnih oblasteh sčasoma pridobi pravico do večjega števila razredov, šola z mankom otrok pa izgubi pravico do števila razredov, ki ga je nedavno še imela. Šola je tako vse manjša, dokler ne pride do točke, ko je njeno funkcioniranje ekonomsko vprašljivo. Menim, da takšno širjenje enih šol in zapiranje drugih nikakor ni zaželeno.
Zakaj ne, lahko razložim na konkretnem primeru Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše, kjer delam in za katero – priznam – navijam. Nanjo se poleg otrok iz lokalnega okolja vpisujejo še otroci, ki jim na drugih šolah v Mariboru ni uspelo. Nekateri, s katerimi se pogovarjam, to celo jemljejo kot osebni neuspeh. Toda zakaj? Ali ni program na vseh gimnazijah enak in se zaključi z objektivnim zunanjim preverjanjem? Ali je potemtakem delo na tej šoli lahko slabše kot drugod? Ali lahko rečemo, da so tam zaposleni slabši učitelji? Ali odgovorni na tej šoli novim generacijam dijakov ne zagotavljajo, da bodo uspešno opravili maturo? Ali pa ni prej res, da morajo biti učitelji, ki uspešno privedejo v osnovni šoli manj uspešne otroke do mature, pravzaprav dobri (celo zelo dobri) in da je takšna šola v resnici celo izjemno uspešna?
Posebnost kolektiva ruške gimnazije
Zdi se, da podobno meni tudi minister za šolstvo Milan Zver, kar je zame, kot kritika sedanje oblasti, gotovo presenečenje, saj si nisem mislil, da se bom z ministrom kdaj o čemerkoli strinjal. Ampak pazite, dr. Zver pravi, da uspeh pri maturi ni objektiven kazalec vrednosti in uspešnosti srednjih šol in da šole, ki pripeljejo do povprečno, vendar uspešno opravljene mature dijake, ki so bili v osnovnih šolah dobri, ustvarijo bistveno večjo dodatno vrednost kakor šole, ki do mature pripeljejo osnovnošolske odličnjake. Končno je torej nekdo izrazil tisto, o čemer v zvezi z Gimnazijo in srednjo kemijsko šolo Ruše že dalj časa na ves glas govorim. Resda je to zgolj mnenje posameznika in kot tako ne more biti objektivno, vendar je posebnost ruškega kolektiva kot celote (na drugih šolah so takšni bolj ali manj le posamezniki) neki dodaten trud, ki ga ta kolektiv vlaga v delo z dijaki, pa naj gre za običajne priprave, za snovanje medpredmetnega sodelovanja, uvajanje novih metod, zanimanja za delo kolegov in tudi za individualni napredek dijakov. Ob tem bi posebej poudaril, da se številni v osnovni šoli po uspehu manj uspešni otroci “najdejo” šele v takšni (recimo ji dijaku prijazni) gimnaziji in večina med njimi tudi nadomesti manko iz osnovne šole.
Ob koncu se vprašajmo, kaj logično sledi iz ministrovih besed. Ali ne takšna šolska politika, ki bo v imenu netržnih vrednot zajezila razrast elitizma v slovenskem šolskem prostoru in bo s primernimi ukrepi podprla produkcijo večje dodane vrednosti? Toda če malo pomislimo, takšna politika ne bi smela preveč radikalno posegati v sedanjo obliko mature, ki kljub nekaterim pomanjkljivostim vendarle vzpostavlja natanko tiste visoke standarde, na osnovi katerih je sploh mogoče govoriti o produkciji večje ali manjše dodatne vrednosti. Prav tako takšna politika ne bi smela preveč radikalno posegati v predmetno ponudbo gimnazije, kajti ta je – roko na srce – še vedno temeljni branik obče kulture in kultiviranosti pred poplavo rumenih vsebin, ki nam jih vsiljuje trg.