Samouresničevanje za sodobnega človeka ne predstavlja več le pravice, temveč postaja moralna obveza. Samouresničevanje nam ponujajo/zapovedujejo delodajalci, šole, proizvodi, kultura. Toda gonja za samouresničenjem povečuje našo dovzetnost za manipulacijo; gre za znani paradoks svobodnega sužnja.
Zelo zaželeno, že skoraj nujno je zato, da si podrobneje pogledamo in se zamislimo ob preveč spregledanem delu s pomenljivim naslovom Razprava o liberalni sužnosti. Analiza podrejanja. Avtor te knjige je Jean-Leon Beauvois, ki je s svojimi socialno-psihološkimi raziskavami poskušal osvetliti prav paradoksnost pojava avtoritete in podrejanja v liberalno-demokratičnih sistemih, ne le na ravni države, temveč tudi v manjših sistemih, kot so npr. družina, šolstvo ali menedžment. Beauvois analizira zvezo med demokracijo in liberalizmom. Demokracijo razume kot partnerski vidik oblasti, torej kot odgovor na vprašanje, koliko je podrejeni soudeležen pri predpisovanju in vrednotenju ravnanj. Demokracija je torej tista skrajnost, kjer je podrejenemu podeljena najvišja mera svobode, tj. možnosti sodelovanja pri predpisovanju ravnanj (druga skrajnost je seveda avtokracija). Liberalizem pa razume kot ideologijo, ki utemeljuje oblast. Medtem ko diktatura kot oblika ideologije utemeljuje oblast kar na pojmu lastne moči in totalitarizem na skupnih vrednotah in ciljih, pa liberalizem utemeljuje oblast na pojmu posameznika, tj. na človekovi naravi, ki teži k samouresničenju. Oblastnik (šef, učitelj, starši ipd.) se kaže kot ideal, kot izpopolnjeni človek, ki želi podrejenemu omogočiti, da se prav tako samouresniči in doseže ta ideal.
Beauvoisjeva teza je, da je liberalistično pojmovanje posameznika, ki svobodno deluje in misli (v skladu s svojo avtentično individualno naravo), konstrukt liberalne ideologije (torej privzgojen način spoznavanja sebe in drugih) in da torej tukaj ne govorimo o kakšni dejanski lastnosti posameznika. Svobodna izbira je zgolj iluzija, ki omogoča novo vrsto sužnosti, t. i. prostovoljno sužnost. Občutek svobodne volje je torej iluzoren oziroma sploh ni pravi občutek, temveč le ponotranjena javna teorija. Beauvois kot socialni psiholog to svojo tezo predstavi in utemeljuje na podlagi rezultatov eksperimentalne socialne psihologije, kot je npr. sledeča zgodba o Pierru. Pierre je študent, ki se je znašel na takšnem socialno-psihološkem eksperimentu. Eksperimentator ga je nagovoril na cesti, ker je videl, da kadi, in ga povabil k sodelovanju pri preučevanju koncentracije pri kadilcih ter mu za to ponudil 50 frankov. Pierre je privolil. Tik pred testiranjem koncentracije v laboratoriju pa mu povedo, da so jim malo oklestili proračun za raziskavo in da mu lahko plačajo le 30 frankov. Pierre, sicer malo nejevoljen, vseeno dalje sodeluje. Nato mu povedo, da se bo moral za 18 ur vzdržati od kajenja. Povedo mu, da se mu opravičujejo, ker so mu pozabili takoj na začetku povedati tako zelo pomembno informacijo, in da bodo razumeli, če zavrne sodelovanje. Dajo mu torej svobodno izbiro, ali ostane ali odide. Pierre, zdaj še bolj nejevoljen, vseeno ostane. Nato mu dajo izpolniti še vprašalnik o tem, zakaj se je odločil sodelovati: možni odgovori so: 1. ker je želel pomagati znanosti, 2. ker so ga v to prisilile okoliščine, 3. ker se je želel preizkusiti v vzdržnosti od kajenja. Pierre je izbral tretji odgovor. Prav tako je večina subjektov, ki so sodelovali v tem eksperimentu, odgovorila na to vprašanje najpogosteje s tretjim, redkeje s prvim odgovorom, zelo redko z drugim.
Glede na to, da Pierre ob prvi odločitvi za sodelovanje še ni vedel, da se bo moral vzdržati kajenja, je tretji odgovor očitno lažen. Pa vseeno najbolj pogost. Beauvois si ta fenomen razlaga s pojmom racionalizacije. Jasno je seveda, da se večina subjektov podvrže avtoriteti (tudi znanstvenik je avtoriteta), se torej vedenjsko podredi, toda da bi naknadno spremenili tudi svoje prepričanje (npr. o lastnem motivu), se torej tudi socio-kognitivno podredili, pa je precej presenetljivo, a vsaj glede na rezultate socialne psihologije danes večinski način ravnanja posameznikov: subjekt se torej podredi avtoriteti in stori nekaj, kar mu ni prijetno (neko sporno dejanje), pa čeprav mu je bila podeljena svobodna izbira, da odstopi, nato pa spremeni svoje prepričanje, za nazaj racionalizira ter tako spremeni prej sporno dejanje v vrednoto. Medtem ko tisti subjekti, ki jim niso dali svobodne izbire za odstop, dejanje sicer izpeljejo do konca, a ne racionalizirajo, ampak svoje dejanje prepoznajo kot rezultat pritiska okoliščin. Podelitev svobodne izbire torej sproži racionalizacijo, spremembo človekovega prepričanja, stališča, vrednote; ne vpliva pa podelitev svobode na to, da bi subjekt zavrnil zahtevo in se s tem izognil spornemu dejanju.
Zakaj se velika večina subjektov, tako tistih, ki jim je podeljena svoboda, kot tistih, ki jim ni, podredi (torej vedenjsko podredi), kadar se znajde v podrejenem položaju (pred starši, učitelji, šefi)? Beauvois to predstavi na podlagi teorije scenarija poslušnosti. Ravnanje po scenariju je precej splošno sprejeta teorija v psihologiji. Gre za to, da se določenih ravnanj v zgodnjem otroštvu (in tudi kasneje) naučimo in jih nato rutinsko izvajamo, brez sprotnega premisleka. Takšna ravnanja po scenariju so v življenju nujna, saj bi se sicer za vsako malenkost (npr. jutranjo rutino umivanja, pitja kave itd.) morali odločati. Toda težava je v tem, da ravnanje po scenariju ne velja le za drobne in rutinske zadeve, temveč tudi takrat, ko bi morda morali vklopiti svoj register prepričanj in vrednot ter stvar premisliti. Raziskave pa kažejo, da ljudje ta register le redko vklopimo, kadar se znajdemo pred avtoriteto, ki od nas zahteva ali nam predlaga (ob podelitvi svobode) izvršitev nekega spornega dejanja. Podrejanje avtoriteti se po tej teoriji torej dogaja avtomatično po scenariju, brez mobilizacije registra subjektovih prepričanj in vrednot. In kadar se to zgodi kljub podelitvi svobode (privolitev v podreditev), se nato sproži že omenjeni proces racionalizacije.
Beauvois si pojav racionalizacije razlaga s pomočjo pojma kognitivne disonance: to pomeni, da se posameznik znajde v situaciji, ko pod pritiskom okoliščin stori neko sporno dejanje (nekaj, kar ni v skladu z njegovimi siceršnjimi prepričanji, preferencami, vrednotami); to neskladje med starimi prepričanji in novim ravnanjem pa čuti kot nekakšno napetost, zato spremeni stara prepričanja, da se ta napetost zmanjša oziroma odpravi. Ker se celotnega postopka sploh ne zaveda, svoje dejanje razume kot rezultat lastne svobodne izbire.
Demokratičnost oblasti (staršev, učiteljev, delodajalcev), ki ima obliko podelitve svobode, prav nič ne vpliva na to, da bi akterji svojo svobodo izkoristili, pač pa le sproži proces racionalizacije. Še bolj kot do demokratičnosti pa so Beauvoisjeve raziskave kritične do liberalne ideologije, saj le-ta v kombinaciji z demokratičnostjo sproži še bolj »zasužnjevalni« proces, tj. proces internalizacije. Medtem ko racionalizacija spremeni le tisto eno določeno prepričanje v zvezi s točno določenim ravnanjem, pa internalizacija pomeni spremembo celotnega sistema prepričanj in vrednot. Do te celovite spremembe sistema prepričanj pride zaradi specifičnega načina opisovanja sebe in drugih. To je princip personologije, ki pomeni, da opise družbeno sprejemljivih in koristnih ravnanj ljudi preoblikujemo v opise osebnostnih značilnosti teh ljudi (priden, prijazen, zanesljiv …). V tej zvezi je treba predstaviti še koncept internalnosti. Internalni so tisti ljudje, ki vzrok za neko ravnanje pripisujejo akterju ravnanja (ostali opisi za internalnost so tudi: avtonomija, odgovornost, samozadostnost, samodoločljivost, individualnost); eksternalni pa so tisti ljudje, ki vzrok pripisujejo okoliščinam, avtoriteti ipd., ne pa samemu akterju. Očitno je (in tudi socialno-psihološke raziskave tako kažejo), da so danes v družbi višje vrednoteni internalci, kar Beauvois poimenuje norma internalnosti. Otroci so že od malega tako vzgojeni. (Primer: »Boš posodil bratcu svojo igračo? Saj vem, da si velikodušen fant.«) Otrok posodi svojo igračo zato, ker je velikodušen, in ne zato, ker je mama (avtoriteta) tako rekla; internalni način opisovanja razlogov za svoja ravnanja tako otroci ponotranjijo. Nekje do desetega leta starosti že postanejo vase gotovi povzročitelji svojih ravnanj.
Takšen način spoznavanja samega sebe, kjer se posamezniki pri podelitvi pomena spornemu ravnanju opirajo na samopodobo, torej v kombinaciji z racionalizacijo povzroči proces internalizacije; tj. trajno spremembo stališč, ki vpliva tudi na nadaljnja ravnanja. Razlika med otrokom, ki je vzgajan na avtokratsko-diktatorski način (»Posodi igračo bratu! Zakaj? Ker jaz tako pravim!«), in otrokom, ki je vzgajan na demokratično-liberalen način (»Boš posodil igračo bratcu? Saj vem, da si radodaren fant.«), je sledeča: oba bosta sicer pod pritiskom mame (avtoritete) posodila igračo, ampak prvi bo pri tem ločil med objektivnimi koristmi podreditve (igračo bo posodil, da ne bi izgubil mamine ljubezni) in med svojim prepričanjem (raje je ne bi), medtem ko bo drugi na podlagi tega t. i. disciplinskega dogodka trajno spremenil svoje prepričanje (ni več egoist, ampak radodaren fant), saj zaradi že omenjenega principa personologije ne loči med objektivnimi koristmi podreditve in svojimi lastnimi prepričanji; tako družbeno koristno ravnanje ponotranji in sprejme kot lastno vrednoto, torej internalizira.
Beauvoisjeva kritika demokratično-liberalnih načinov izvajanja oblasti (v vzgoji, izobraževanju, menedžmentu itd.) je predvsem v tem, da podrejeni (kljub podelitvi svobode) pričakovanih ravnanj (ki so glede na njegov zdajšnji sistem prepričanj in vrednot sporna) ne zavrne, ampak jih celo ponotranji, torej sprejme kot lastna in se tega sploh ne zaveda. Liberalni subjekt tako brezkompromisno sodeluje z avtoriteto in pri tem ohranja prepričanje, da so njegova ravnanja določena iz njega samega kot avtonomnega posameznika. Njegov občutek svobodne volje pa je v resnici le socialni konstrukt, torej ponotranjena javna teorija svobodne volje. Odločiš se za poklic, ki je v družbi visoko cenjen in to odločitev zracionalizirano predstaviš kot nekaj, kar te zanima že od otroštva. Pišeš seminarje na izbrane teme, ki so že kar po čudežnem naključju hkrati tudi najljubše teme profesorja, ki bo seminar ocenil. Prijaviš se na razpis za sredstva strukturnih skladov in po čudežu vsebina tvojega projekta ustreza EU-tvornim pogojem razpisa, ki po novem postanejo izraz tvojih osebnih vzgibov; kar popolnoma zadovolji cilje strukturnih skladov, ki predstavljajo eno od materializacij EU-ideologije. Zaposliš se v uspešnem podjetju in neoliberalizem postane tvoje iskreno politično stališče. Takšne in drugačne prisile, eksistencialne in psihološke, te prisilijo v določeno ravnanje, le-to pa za seboj potegne tudi spremembo prepričanj ter amnezijo bivših stališč.
Kdo torej koga uresničuje? Kakorkoli že, jasno je vsaj to, da nihče ne uresničuje samega sebe. Obstaja le razlika med tistimi, ki to vedo, in tistimi, ki srčno verjamejo v liberalno ideologijo.