Sem učitelj, zaposlen v gimnaziji. S poukom, ki ga poskušam opravljati odgovorno, in projekti, ki se jih lotevam skupaj z dijaki – vendar kot avtonomen strokovni delavec – je moj delovnik veliko daljši kot 40 ur na teden. Verjamem, da večina učiteljev razmišlja podobno. Delo razumem kot dolžnost, čeprav, priznam, mi je hkrati v veselje. A naj je delo dolžnost ali veselje, voljo, motiv za delo, črpam iz zavedanja, da sem svobodna, avtonomna oseba. Zato nasprotujem ideji, ki je v zadnjem času razburila ne le osnovnošolske, temveč vse učitelje, da bi morali biti na delovnem mestu obvezno prisotni 40 ur. To je za učitelje ponižujoče, še več, to uničuje idejo rabe javnega uma v javni šoli in družbi kot taki.
Prepričan sem, da je naloga šole – osnovne in srednje – poleg tega, da usposablja in usmerja prihajajoče rodove na poklicno pot, tudi vzgoja državljanov v imenu javnega uma oziroma v imenu javne rabe uma.
Kaj pomeni javna raba uma? Filozofi izobraževanja (tukaj se naslanjam na Schefflerja) bi nas poučili, da gre za sposobnost oblikovanja družbenih dogovorov na podlagi svobodno izraženega privoljenja članov neke družbe. Pri tem je poudarek na svobodi oziroma avtonomnosti osebe, da si sama postavlja pravila, pri čemer svoboda ne pomeni nekakšne samovolje, temveč premišljenost in odločanje, ki izhaja iz umnega premisleka. To pomeni, da odločitve o tem, kako bomo živeli, kako se bomo organizirali, kako bomo oblikovali družbene institucije (tudi šolo), niso vsiljene od zunaj, s strani politike ali lokalne ekonomije, niso plod trenutnih razmerij moči v neki družbi, temveč so plod dolgotrajnih in javnih razprav, ki temeljijo na strokovnih argumentih. To nadalje pomeni, da moramo doseči »institucionalizacijo razumno upravičenih postopkov za javno in kritično oceno politik (Scheffler).« Politične presoje zaradi tega ne morejo in ne smejo biti razumljene »kot trajni privilegij katerega koli razreda ali elite, temveč kot običajna naloga vseh (Scheffler),« saj imamo v nasprotnem opraviti s samovoljnimi, nasilnimi, nestrokovnimi odločitvami in spremembami institucionalnega življenja.
Ideja javne rabe uma potemtakem nasprotuje nasilnemu in zunanjemu poseganju v življenje posameznih institucij, kar zamisel o uvedbi 8 urne obvezne prisotnosti učiteljev v šoli nedvomno je. Če želimo imeti kakovostne šole, moramo le-te prepustiti tistim, ki tam delajo in upati, da bodo svoje delo opravljali odgovorno in kritično. Če hočemo razumno in dobro organizirano družbo, ki ne bo servis manjšine, temveč vseh, ki ne bo vzgajala poslušnih in nesamostojnih prebivalcev, ki živijo samo zase in za svoje hobije, bomo morali sprejeti, da lahko samo svobodni, obveščeni ljudje izberejo svobodno družbo in da lahko samo svobodni in avtonomni ljudje vzgajajo svobodne ljudi.
Morda bo kdo dejal, da 8 urni obvezni delavnih učitelja v ničemer ne zmanjšuje te svobode, toda to je vprašljivo. Prvič, za osem urni delavnik, ki obvezno poteka v šolskih prostorih, se niso odločili sami učitelji, temveč se jim to skuša vsiliti. Za osem urno obvezno ždenje na šoli se učitelji ne odločajo, ker jim šole ne morejo ponuditi kakovostnega delovnega okolja, pa tudi zato, ker je za odgovorno osebo vseeno, kje dela, kadar ne uči. Primer. Učim filozofijo in k meni pristopi učiteljica slovenskega jezika, da bi skupaj, v okviru medpredmetne povezave prebrali Metamorfozo F. Kafke. Kolegica mi predstavi svojo zamisel, vire, učbenik itd. Toda Kafke že dolgo nisem bral. Ga moram prebrati v šoli? Pobrskam po internetu. Ugotovim, da obstaja film. (Trenutno ta film vrtijo celo v Cankarjevem domu). Ali moram organizirati projekcijo na šoli? Doma imam oxfordsko, angleško izdajo knjige Zelo kratek uvod v Franca Kafko. Ali naj tudi to preberem na šoli? Skratka, če se želim dobro pripraviti (za eno samo uro!), želim nekaj prebrati, si narediti zapiske itd. Tega sam ne morem v šoli! Imam sicer kabinet, a v kabinetu sta še dve kolegici. Sta simpatični, a vsaka dela svoje, tu in tam zazvoni telefon. Ne morem. Z leti, star sem 47 let, sem si ustvaril svoj način dela, branja, pisanja. Potrebujem, zahtevam mir. Ko dobim zanimivo idejo sem vznemirjen, takrat rad hodim, pokličem kolegico filozofinjo, z njo zadevo predebatiram itd. Ali naj sedaj, ker se je tako zazdelo neki državni sekretarki, ki čez nekaj let ne bo državna sekretarka, sedim v šoli in čakam, da lahko grem domov delat? In ko bom prišel domov, ali ne bom jezen? Je motiviranost jeznega človeka enaka kot človeka, ki ni jezen? In končno, ali ni res, da mi bo takšen ukrep zlomil hrbtenico, če ga bom upošteval iz strahu, da ne bi izgubil službe? In če mi bo hrbtenico zlomil, ali bom potem sploh še avtonomna oseba? Ali bom sploh še upravičeno vstopil v razred? Ne bo potem moja dolžnost iskanje dela izven šolstva in hkratno podpihovanje k uporu?
Preden sklenem, bi dodal še nekaj. Menim, da nasilnost takšnega ukrepa ni nekakšna modna muha, ki se je porodila po naključju. Seveda, nekdo bi lahko rekel, da imamo pač državno sekretarko, ki pripada desni politični opciji, torej opciji, ki jo razsvetljeni učitelji večinoma ne volijo, tako da ni čudno, da se itak že avtoritarna oblast preko sekretarke maščuje hladnemu volilnemu telesu itd. Toda ta teorija, ki spominja na teorijo zarote, se mi zdi prekratka.
Prepričljivejša je tista, ki pokaže na razcep med besedami ekonomske teorije in njeno prakso. Tako ekonomska znanost pravi zase, da je znanost obilja, uči nas, kako z različnimi ukrepi ustvariti cvetoče gospodarstvo in s tem družbo blaginje, toda ekonomski ukrepi so večinoma ukrepi odpovedi in varčevanja. Kar utegne biti za ekonomista travmatično je to, da je zahteva po odpovedi prava resnica ekonomije. Njen resnični, nevprašljivi ideal so tako banke in bonitetne hiše, ki nas kot državo z neprijetnimi ukrepi spodbujajo v vse ostrejšo tekmo in k vedno večjemu odpovedovanju, resnica tega ideala pa so neidealni, vedno bolj revni in nezadovoljni ljudje, ki so prav zato tudi vedno bolj nadzorovani. Ljudje po nekogaršnji logiki pač morajo zategovati pas. Zaradi dokapitalizacije bank bomo morali bržčas sprejeti nižje plače – tudi učitelji. Toda ali je to problem? Če se strinjate, da je javna sfera v državi, kamor sodijo tudi šole, trenutno res preveč »potratna« in da denarja ni, potem ne vidim problema v znižanju plač. Učitelji smo se – oblast se spomniš? – že zdavnaj odpovedali dogovorjeni rasti plač! Toda, ko se nečemu kot odgovoren državljan odrečem, recimo plači, vseeno želim ohraniti nadzor nad svojim delom in tudi doseči dogovor, kako bo porabljeno tisto, kar mi je nekoč pripadalo. Država, v kateri živim, je tudi moja! Rečeno drugače, če moram odplačevati dolg, ki ga nisem zakrivil, vendar je to v dobro skupnosti, bom to – iz zavesti dolžnosti – naredil, hkrati pa zahtevam zagotovilo, da ne bom znova plačeval ekstravaganc tistih, ki družbo razslojujejo, skupnost uničujejo, se požvižgajo na javno rabo uma itd. Sedaj pa tega nadzora ne le nimam, vodstvo države v zahvalo za mojo izraženo pripravljenost ravna z menoj kot s sužnjem, vojakom. Država mi v bistvu pravi, da sploh nisem vreden zaupanja, da sem nepotreben, da me je potrebno nadzorovati. In sedaj me postane strah. Kot odgovoren državljan se začenjam poigravati z mislijo, da takšna oblast v resnici ne dela tega, kar govori in da je zato ona tista, ki ni vredna zaupanja.
Oblast, ki trdi, da rešuje nacionalno ekonomijo tako morda ne dela tega, kar pravi. Pri tem sem pripravljen – seveda po svojih močeh – pomagati tudi sam in verjamem, da večina učiteljev. Toda zakaj me oblast poleg tega še po vojaško organizira? Zakaj nadme in nad kolege kot nad vojake postavlja hierarhijo oficirjev? Zakaj neki, če ne zato, ker ne bo moja odpoved nikoli zares koristila meni samemu ali skupnosti, za katero državljani večinoma želimo, da bi bila urejena. Država me vidi kot parazita, kot zaupanja nevrednega sebičneža, nekoga, ki ga mora ves čas imeti na očeh, ki ga je treba regulirati, z njim upravljati kot s človeškim virom, izvirom bodoče dodatne vrednosti itd. Država skladno s to logiko, jasno in razločno služi kapitalu. Pri tem ji ni več mar niti za samo sebe, kajti država, če naj sploh zasluži to ime, temelji na javni rabi uma, na avtonomnih ljudeh, ki jo kot garant avtonomije, vedno znova svobodno izberejo, ne pa na ljudeh z zlomljeno hrbtenico, ki jim je nenehno treba gledati pod prste in jih siliti v delo, ki ustvarja okolje, v katerem se nihče več ne počuti dobro.