Eden izmed mojih ljubših ameriških pisateljev nemškega rodu, Kurt Vonnegut, se je v kapitalistični Ameriki večkrat pogumno oklical za socialista. Vonnegut je bil zelo ponosen na dediščino sindikalizma in je v svojih delih večkrat citiral Eugena Debsa, ameriškega sindikalista, enega izmed ustanovnih članov delavskega sindikata in IWW (Industrijski delavci sveta), ki je med drugim kandidiral za predsednika združenih držav. Najboljša predstavitev tega velikega človeka je citat iz njegovega govora: »Nisem delavski vodja, nočem, da sledite meni ali komur koli drugemu; če iščete Mojzesa, ki bi vas vodil iz te kapitalistične divjine, boste ostali točno tam, kjer ste. Ne bi vas vodil v obljubljeno deželo, tudi če bi vas lahko, kajti če bi vas jaz pripeljal v njo, bi vas nekdo drug odpeljal ven iz nje. Uporabiti morate tako vaše glave kot tudi vaše roke in se izvleči iz trenutnega položaja.«
V tem govoru se Debs prostovoljno odreče vlogi arhetipskega vodje, ki bo pripeljal svoje ljudstvo v obljubljeno deželo, vlogi, ki so mu jo je delavstvo pripisovalo. Odpove se vlogi velikega vodje in poskuša (do)povedati delavcem, da jih iz pekla kapitalizma lahko rešijo le njihovi umi in roke oziroma njihove lastne misli in dejanja.
Ideje, izražene pred skoraj sto leti, so danes še kako aktualne. Namesto da bi se Slovenija odločila (vsaj) za socialni kapitalizem nordijskega tipa, smo se ob odločitvi za samostojno Slovenijo po tihem očitno odločili še za ameriški tip neoliberalnega kapitalizma, ki na eni strani z mantro fleksibilnosti ustvarja negotove življenjske pogoje za delavce, na drugi pa z logiko neskončne gospodarske rasti izčrpava omejene naravne vire in uničuje okolje. Kakšen je položaj delavca danes?
Blišč
Pretiraval bi, če bi trdil, da se v sto letih nič ni spremenilo, saj smo kot posledico delavskih bojev dobili osemurni delavnik, plačan dopust, zdravstveno zavarovanje in ostale delavske pravice. Morda je vredno opozoriti na parolo, ki sicer izhaja iz zgodovinske resnice, da so (delavske) pravice priborjene in ne podeljene. Delavca se danes dejansko obravnava le kot strošek, ki ga je treba minimizirati. V državah tretjega sveta, kamor se kapital v imenu konkurenčnosti seli, gre prezir še stopnjo višje in smo dejansko priče novodobnemu suženjstvu. Zasluge sindikatov in nesposobnost levice, strnjeno povzame dr. Jože Vogrinc v decembrski Mladini:
»Levica na oblasti je v vseh pomembnih točkah uresničevala ta program [vzpostavljanje kapitalizma, razdelitev družbene lastnine, akumulacija kapitala in razslojevanje ljudi v družbene razrede]. Ni se bojevala zoper kapitalizem, ampak zanj. /…/ Domnevni preostanki socialne države danes, za katere si levica lasti zasluge, da jih je obdržala, ne v Evropi ne v Sloveniji niso plod kakšne posebne politične modrosti ali uspešnosti levice, pač pa so v sorazmerju z močjo institucij, ki so ostanek socialne države, zlasti sindikatov.« Sindikatom gre torej zasluga za ugodnosti, ki jih uživa povprečen državljan republike Slovenije. Kako pa gre Sloveniji danes? Odgovor na to vprašanje se skriva v vprašanju, na kakšen način merimo blaginjo neke države.
Poglejmo si glavne indikatorje, ki naj bi predstavljali uspešnost države oziroma njeno blaginjo. Gospodarska rast kot glavni pokazatelj uspešnosti gospodarstva v resnici (po)kaže le dejstvo, da določeni ljudje ekspresno bogatijo, medtem ko lahko drugi padajo globlje v revščino. Tudi BDP ne kaže nujno resnične blaginje prebivalstva. Alternativno idejo ničelne rasti predstavi Serge Latouche v svojem delu Preživeti razvoj. Alternativni način merjenja blaginje prebivalstva predstavlja Ginijev koeficient, merilo za statistično disperzijo, največkrat uporabljeno kot merilo neenakomerne porazdelitve dohodka in premoženja. Razvil ga je Italijanski statistik Corrado Gini v davnem letu 1912.
Beda
Sindikati (danes) predstavljajo institucije, ki naj bi kot branik delavstva pridobljene pravice branili in se nasploh trudili za izboljševanje položaja delavca. Deloma jim je to vlogo treba priznati in jih podpirati, saj so v praksi edina sila, ki je zmožna mobilizirati delavce. Dogodki v Preventu in deloma v Muri in Gorenju pa vlogo (vsaj nekaterih) sindikatov oziroma sindikalistov postavljajo pod vprašaj.
Delavci so se marsikje začeli (samo)organizirali mimo sindikatov, saj s sindikati niso mogli najti skupnega jezika. V Preventu so delavci, ko so dojeli, da jim vodstvo namesto odkritega dialoga ponuja le taktiziranje in prazne obljube, odločili, da zadeve vzamejo v svoje roke in so fizično preprečili direktorju, da bi zapustil stavbo, dokler ne dobijo obljube, da jim bo, kar jim zakonito pripada, izplačano. V Muri je »upor« začel starejši delavec, ko se mu je upravičeno zazdelo, da mu po več desetletjih dela v podjetju pripada dostojanstvo in da ne bo dopustil, da mu ga kdo jemlje, pa četudi direktor ali član uprave. Marsikdo bi utegnil videti vzporednice s pesmijo Iztoka Mlakarja V livarni. Treba je kritično pripomniti, da so upor marsikje začele delavke in ne samo delavci. Ko uporabljam termin delavec, imam v mislih torej ženske in moške.
V Gorenju so delavci (sicer pozno, a vseeno) ob ugotovitvi, da jim delodajalec ni izplačal dogovorjenega zneska, začeli stavkati in stavka je imela potencial, da bi se lahko razširila. Vlada je kmalu ugotovila, da gre tokrat zares, in je začasno kupila socialni mir. Sindikati se večinoma niso vključili v to dogajanje in so pustili delavce, da boj izbojujejo sami. Začel se je medijski linč sindikatov in pod vprašaj je bila postavljena sama legitimnost sindikatov. Sindikati so to zaznali in se odzvali s protestom, ki sem se ga kot novinar udeležil tudi sam.
Poleg dejstva, da so se glave in roke delavcev končno zmigale, presežek protesta vidim v skupnem nastopu študentov, delavcev in upokojencev, saj so kljub svojim partikularnim interesom ugotovili, da bojujejo skupen boj. Kljub temu pa se mi dozdeva, da je zvišanje plač sicer nujna in upravičena zahteva, a zdravi le simptom, ne pa bolezni. Tudi če zvišamo minimalne plače, se bodo, če se sedanji trend nadaljuje, cene življenjskih potrebščin višale in bomo kmalu spet lahko na ulicah zahtevali ponovno višanje plač. V oddaji Studio City sta Dušan Semolič in Branimir Štrukelj sicer jasno dala vedeti, da se zaradi prav nespodobnih ponudb vlade v pogajanjih spomladi vidimo na trgih in ulicah, vendar je bil edini predstavnik sindikatov, ki je javno izrazil željo in namero po koreniti spremembi sistema, Rastko Plohl. Zanimivo se je spomniti, da so ob začetku krize vsi vidni politiki in ekonomisti glasno govorili o nujnosti reforme sistema, o neke vrste kapitalizmu s človeškim obrazom. Dandanes, ko naj bi se drugod po svetu kriza že končala, ni ne duha ne sluha o kakršnih koli spremembah. V Sloveniji, kjer se bo kriza letos komaj zares začela, pa vlada zaenkrat ni zmožna podati konkretnih predlogov oziroma reform, ki bi posegale v srčiko sistema, za katerega vsi politiki od leve do desne javno glasno priznavajo, da je nepravičen in ne zagotavlja trajnostnega razvoja. Sindikati imajo sedaj zlato priložnost, da zahtevajo od vlade, da poseže na trg dela in prepreči socialne nemire ter omogoči delavcem (vsaj) preživetje.
Tovariška kritika oziroma nasvet
Kaj svetovati sindikatom? Morda bi se lahko zgledovali po svojem »pradedu« Eugenu Debsu in pozvali delavce, naj uporabijo svoje roke in glave ter tudi sami začnejo iskati rešitve za svoje specifične probleme, saj je že Platon v Državi omenil, da se vsak obrtnik najbolje spozna na svoje delo. To ne pomeni, da se morajo odreči svoji vlogi mobilizatorja, vendar morajo razmisliti o pojmih sodelovanja z novimi tvorbami samoorganiziranih delavcev namesto poskusov podrejanja. Hkrati naj se jasno distancirajo od kapitala, poskrbijo za svojo interno higieno, tako da se znebijo skorumpiranih sindikalistov, ki so z eno nogo v sindikatu, z drugo pa v vodstvu podjetja, in se jasno postavijo na stran delavcev.
Prav tako slovenski sindikati v marsičem zaostajajo za tujimi in za dinamiko kapitalizma. Kapitalizem se je od osamosvojitve korenito spremenil in načini boja proti staremu tipu kapitalizma morda niso več ustrezni v boju s hitro spreminjajočim in še vedno vitalnim neoliberalnim tipom kapitalizma. Namesto zahteve po večjih plačah bi lahko morda razmislili o reformi kapitalizma ali celo o novih oblikah organizacije podjetij in družbe. Ena izmed poti je pritisk na državo, da pristriže krila menedžerjem, ki so nas v lovu za dobičkom s svojimi mahinacijami pripeljali v to krizo. V Ameriki že dalj časa uspešno obratujejo in uspevajo podjetja, ki so v dejansko v lasti delavcev. Osovraženo idejo samoupravljanja so Američani potegnili iz naftalina, jo poimenovali »self-management« in marsikje uspešno deluje. Ne samo v visokih dobičkih podjetij, ampak tudi v večjem zadovoljstvu delavcev, koheziji kolektivov in ustvarjanju ozračja kreativnosti.
Sindikatom bi moralo prav tako postati jasno, gre pri boju za dostojanstvo za boj za dostojanstvo slehernika, ne samo slovenskih državljanov. Ob mizernih pogojih, v katerih živijo in delajo tuji delavci, bi si lahko vsak sindikalist izprašal vest in se spomnil, da je v preteklosti ideja internacionale propadla ravno zaradi nacionalizmov in zapečkarske miselnosti. Nekrokapitalizem, kot ga poimenuje Subhabrata Bobby Banerjee, se ne ozira na državne meje ali državljanstvo delavca, tudi sindikati si v duhu solidarnosti ne bi smeli privoščiti takšnega moralnega fiaska. Morda se je smiselno spomniti splošno znane parole: »Delavci sveta, združite se.«
Na koncu premislijo o idejah, ki so jih predstavili vidni svetovni intelektualci. Revolucionarne ideje, kot so časovna banka, temeljni državljanski dohodek in udeležba delavcev na dobičku.
Samokritika
Vsaj tako neumno, kot je reševanje (počasi, a vztrajno) potapljajoče se ladje kapitalizma, je prepričanje, da je propad kapitalizma le še vprašanje časa, in vzneseno vzklikanje ob koncu temnega obdobja Kaliyuge in prihodu dobe vodnarja. Žižek opozarja, da je kriza le odprla polje boja, da je prihodnost negotova ter da so odgovori na vprašanja, ki si jih zastavljamo, kompleksnejši, kot se morda zdi. Immanuela Wallerstein nas v svojem delu Utopistike, svari da: »/…/ [v prihodnosti] ne bomo priča preprosti, lagodni politični razpravi, prijateljskemu pogovoru med kolegi. To bo boj na življenje in smrt. Govorimo namreč o določitvi temeljev za zgodovinski sistem prihodnjih petsto let. Razpravljamo o tem, ali hočemo preprosto še en zgodovinski sistem, v katerem bodo prevladovali privilegiji in bosta demokracija in enakost minimalni, ali pa se hočemo prvič v zgodovini človeštva usmeriti v nasprotno smer.«
Odločitev o tem, kakšen sistem želimo, in breme vprašanja, kako bomo ta boj (iz)bojevali, pa ostane naši pameti in naši vesti. Edina stvar, ki presega mojo podporo (sindikalnem) boju za pravice in dostojanstvo slehernika, je razočaranje ob spoznanju, da se dobri ljudje z dobrimi nameni borijo za napačno stvar, in bes ob dejstvu, da nekateri ta boj zlorabljajo za zasledovanje svojih lastnih interesov.