Minister Rupel ima zares smolo. Ker četudi se (mu) nič ne zgodi, je to še vedno preveč. Njegov prihod pred preiskovalnega sodnika v sodno palačo na Tavčarjevi v Ljubljani je bil prav takšen. Oborožen s falango treh odvetnikov je na sodišče prisopihal nasmejan, kot da bi si prepeval tisto o dobri volji. Četudi osumljen zlorabe uradnega položaja po določbi 4. in 3. odstavka 261. člena kazenskega zakonika. In baje je bil pred sodnikom dobro razpoložen. Le ena stvar je skvarila to zlagano idilo enega najboljših nastopov med klienti odvetnika Starmana: ob koncu se ni pojavil na pravih vratih, koder so ga čakali novinarji.
No, da je izginil naravnost v Bruselj pri zadnjih, ki stojijo na Miklošičevi, je potem njegova četica odvetnikov hitela razlagati čisto po svoje. Češ da je tisti zadnji izhod iz sodišča uraden. Ampak bilo je preveč očitno: odvetnike je poslal na drugi izhod, da bi imel mir. Da se mu ne bi bilo treba zapletati. Kar je čisto legitimno in celo modro povrhu. A je pozabil, da lahko isto napako storijo njegovi odvetniki. Poglejmo podrobnosti: Danijel Starman, ob Borisu Grobelniku in Carmen Dobnik očitno prvi med njimi, je nastop svojega varovanca ocenil kot kvaliteten, povedal, da mu popolnoma zaupa in da bo zmagala resnica. Kot osumljen poskusa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja v zvezi z ustanovitvijo portoroške Pravne fakultete in diplomatske akademije, kjer naj bi zunanje ministrstvo financiralo izobraževanje diplomatov, ne more biti kriv. Dobnikova je dodala, da ni protipravnosti in ni utemeljenega suma, da je bilo očitano dejanje storjeno, oziroma sploh ni dejanja.
Če je to res, bo preiskovalni sodnik te dni zavrnil predlog za uvedbo preiskave zoper Rupla. Nato bo moral o zahtevi državnega tožilstva za uvedbo preiskave odločati tričlanski senat ljubljanskega okrožnega sodišča – do česar pa po mnenju odvetniške trojke ne bo prišlo oziroma se bodo na odločitev sodnika pritožili. In v čem so bile izjave odvetnikov »zapletene«? To pot bolj ali manj v svoji smešni retoriki: “V moji praksi je bilo zelo malo tako dobrih, sproščenih zagovorov. Potrdilo se je tisto, kar je Rupel ves čas govoril – da želi pred sodnike in povedati resnico, odvetniki pa smo prepričani, da bo resnica zmagala in da v Sloveniji še obstaja pravna država,” je ocenil Starman. Zares impozantno zanimivo: iz temperamenta klienta, pripravljenosti priti pred sodnika in pripravljenosti govoriti resnico sklepati, da klient ni kriv, je celo za v inferencah verziranega pravnika preveč. Ampak obramba prenese vse. In le kaj bi s takšnimi floskulami o zmagi resnice in tem, da pri nas še obstaja pravna država, kot zatrjuje? Še posebej, ker so iz njegovih ust tako pervertirane: če na takšnem primeru in na takšni podlagi že sklepa in odkriva pravno državo, je to prav zanimiva določitev tiste druge podlage, zaradi katere to isto znova in znova deklarativno pogreša (česar se lahko spomnimo iz številnih njegovih nastopov). Dobro, tudi naši heideggerjanci iz sproščenosti Slovenije sklepajo, da je ta znamenje demokracije, toda filozofe načeloma vendarle ne gre jemati tako resno kot pravnike.
Simbioza Starmana in Rupla je zanimiva že zaradi njune skupne, eno leto sveže zgodovine. Če se še spomnite lanskih zapletov z mejo v Istri, aretacije Jorasa in drugih peripetij ter se vam je doslej dozdevalo, da dotična nista v najboljših odnosih, vam spominske celice kar dobro služijo. Toda zunanji minister je verjetno že pozabil, kako ga je Starman lani ošvrknil, da je nič manj kot »verolomen. Desetkrat je javno obljubil in dejal, da so trije zaselki slovenski, sedaj pa hlapčevsko podpira sporazum o meji”. (Večer, 14.6.2002) Ampak dobro, temu se reče profesionalni pristop – nekdo te obtoži hlapčevanja in verolomnosti, ti pa ne podvomiš v njegove advokatske zmožnosti in ga najameš. Ker obratno tudi ni bilo moralnih zadržkov, sta zdaj skupaj zagrizena vernika resnice.
V demokraciji, ki ji vlada pravo, sta minister in njegov zagovornik tudi enako podkovana. Oba trdno verjameta, da je nezaslišano, če proti zunanjemu ministru v takšni zadevi poteka kazenski postopek. “To je gotovo zaušnica slovenski politiki in samostojnemu pravosodju, še posebej državnemu tožilstvu,” je bil prepričan Starman. Halo? Kaj je zaušnica? Da je minister stopil pred preiskovalnega sodnika, ker se tako nečastno z ministri ne dela? Če smo doslej mislili, da Rupel v svojo namišljeno pravno imuniteto verjame zaradi svojega neznanja, je v svojem odvetniku našel dobro dopolnilo in čisti dokaz: tudi renomirani pravniki v Sloveniji so prepričani, da pred zakonom ne smemo biti vsi enaki.
Ampak v to verjame tudi Janša, avtor najbolj bistroumnega argumenta v prid Ruplu, ki se v parafrazi glasi takole: v državi se dogaja toliko svinjarij, vi pa se ukvarjate z neko nerodno potezo ministra. Seveda je v ozadju konstrukt: nekdo se želi ministra znebiti. Jasno, to misli tudi sam minister, saj se mu vse to dogaja le zato, »ker je živ«. Politična točka idejnega poistovetenja z Janšo in desnico v paranoičnih izhodiščih je alarmantna. Ker je, spretno skrita za argumente, takšna desničarska retorika trenutno na divjem pohodu: spomnimo le na izbrisane, strahove okoli odškodnin in sproženo sovraštvo do tistih, ki so v vojni streljali po nas. Ki nas želi mobilizirati za referendum. Konstantno produciranje svoje lastne politične pozicije in osebne obrambe iz stališč o velikih zarotah, Kučanovih klanih, Udbi, medijskih konspiracijah, podkupljenosti novinarjev, načrtnem neporočanju o neprijetnih aferah, eldeesovskem primatu in privilegirancih, lastnem »ukradenem užitku« in presežnem užitku drugih se nenadoma zruši kot hiša iz kart, ko je treba zunanjega ministra obravnavati kot enakega med enakimi. Pa še velikokrat drugje.
Vsekakor lahko štejemo za uspeh, da je Rupel sploh stopil pred preiskovalnega sodnika. Tako je potrdil, da se je »izvensodni proces« prelevil v sodnega in da priznava sodišče, toda ker čisto vanj ne verjame, so zato raje prišli štirje. In kaj se je zgodilo z »izvensodnim procesom«? Izginil je! In to dobesedno. Članek s tem naslovom so sneli iz spletne strani Ministrstva za zunanje zadeve. Samo upati smemo, da iz tega razloga, ker se minister več ne strinja s samim sabo. Ali pa da Rop z njim več ni zadovoljen: če se spomnite, je premierov argument iz zadovoljnosti bil tisti, ki je Rupla obdržal na stolčku.
In kako utegne izgledati prihodnja Ruplova kariera, če mu spodleti pri pravosodnih organih in bo Rop nenadoma z njim nezadovoljen? Če ga ne bodo spravili v diplomacijo, bo pač predaval. Eno ponudbo že ima: v Kopru. Pred dobrim letom je ob otvoritvi koprske Fakultete za humanistične vede spregovoril o slovenskih intelektualcih in o Evropski uniji z naslednjim vicem: «Moje vprašanje pa se glasi: Kakšna je razlika med razliko – med mačko, klavirjem in zdravjem – in razliko – med slovenskimi intelektualci in Evropsko unijo? Kot je znano, je med mačko in klavirjem velika razlika: mačka lahko skoči na klavir, klavir pa ne more skočiti na mačko; medtem ko med slovenskimi intelektualci in EU ni razlike: slovenski intelektualci lahko vstopijo v EU in EU lahko vstopi v slovenske intelektualce. Če vas zanima zdravje, za ta resor nisem pristojen jaz, ampak dr. Dušan Keber.«
Tudi če iz vica ravno ne vlečemo ne vem kakšnih odnosov do nezavednega in obenem upoštevamo, da so za zdravje dotičnih res pristojni zdravniki, razlike vendarle so: Rupel lahko preganja medije, mediji pa njega ne bi smeli. Politiki lahko skočijo na sodnike, sodniki pa nanje raje ne. Slovenski intelektualci res vstopajo v EU, toda žal EU duhovno ne vstopa v nekatere med njimi. Skratka: Rupel se moti. Razlika med klavirjem in mačko se ohranja. Kot tudi tale: afera z diplomatsko akademijo je ne glede na svoj epilog nepomembna v primerjavi s čudno in nevarno osebno hermenevtiko slovenskega zunanjega ministra. Kar se avtorja teh vrstic tiče, lahko popolnoma verjamemo v dobronamernost njegovega početja ob ustanavljanju akademije. Škandaloznost se je zgodila kasneje: neprimerno bolj zaskrbljujoče je pritiskanje na delo tožilcev in direktorja Urada za preprečevanje korupcije, zaradi česar pa žal nikoli ne bo stopil pred preiskovalnega sodnika.