Poziv k odstopu zunanjega ministra
V preteklem tednu smo bili priča ene največjih političnih manipulacij od obdobja druge svetovne vojne. Ta bi šla morda neopazno mimo nas, če se posredno ne bi dotaknila tudi Slovenije. Ameriški državni sekretar Colin Powell je v Varnostnem svetu ZN predstavil domnevne dokaze o iraškem orožju, ki jih je naš zunanji minister Dimitrij Rupel nemudoma označil za “precej resne”. Z Ruplovim podpisom pod izjavo vilniuške skupine je Powellov (po splošni sodbi) retorično prepričljiv, vsebinsko pa prazen nastop za dva milijona slovenskih državljanov tudi uradno postal “prepričljiva predstavitev”, kot se jim je zapisalo. Potem pa je začela podoba kar sama od sebe razpadati… Tako imenovana “nova” študija o iraškem posedovanju orožja, ki jo je priskrbel britanski premier Tony Blair, se je še isti hip izkazala za iz več virov (med njimi tudi iz diplomske naloge z več kot 10 let starimi podatki, ki so prosto dostopni na svetovnem spletu) zvarjeni zmazek. Kar je šokiralo tudi študente v Veliki Britaniji – ti so javno pozvali, naj tem zastarelim dokumentom ne verjamejo. Da se je kot dokazni material za napad na Irak na mizi znašla takšna zastarela ukradena študija, kaže, da pride v ihtavi gonji proti Iraku prav sklicevanje na vsako neumnost in vsaka, še tako prozorna manipulacija. Kar v resnici ne preseneča. Pogled v zgodovino nam namreč razkrije jasen vzorec sprenevedanja in uveljavljanja ameriških interesov povsod po svetu ne glede na posledice, tudi za ceno nadzorovanja in zatiranja drugih držav. Tokratno umetno vsiljevanje vsakršnih, tudi umetno fabriciranih argumentov za napad na Irak in istočasno zavajanje javnosti se lepo vpisuje vanj.
Kako naj se opredelimo do takšnega manipuliranja in zavajanja? Enako kot naš zunanji minister Rupel, z ovacijami? Dogodki prejšnjega tedna so postavili na laž njegova zagotovila, da bo Slovenija pred vstopom v NATO in kakršnim koli napadom temeljito pregledala vse argumente. S podpisom pod deklaracijo vilniuške deseterice ni le pred svetovno javnostjo izrazila podpore politiki ZDA do Iraka, skratka njenemu preziru do morebiti neljubih stališč Varnostnega sveta ZN. Če so resnični indici, da je bila omenjena deklaracija sestavljena že pred Powellovim nastopom, na katerega je Rupel dva dni “modro” čakal in že uro po njem zatrjeval, da je končno podpisana, se je ob tem razgalila kot politična skupnost, ki ji je malo mar mučnega tehtanja argumentov in dokazov in se zato raje zateče h konspirativnim in za javnost nepreglednim metodam iskanja soglasja med že prepričanimi. S kom neki se je utegnil Rupel posvetovati v slabi uri po Powellovem nastopu in v čigavem imenu je potemtakem sploh podpisal zloglasno izjavo? Ta se namreč prične s hvalospevom Powellovi prepričljivi predstavitvi, čeprav je po vsej verjetnosti nastala že dva dni pred njegovim nastopom, čeravno so jo javnosti obelodanili takoj po njem in kljub temu da so jo kot izraz podpore ZDA tolmačili že veliko pred njim! Katero pristojno parlamentarno ali vladno telo je v slabi uri odobrilo tako sporen podpis in po kako dolgi in intenzivni razpravi?!
Rupel tako legitimno čudenje nonšalantno zavrača rekoč, da se je pač dogovarjal z “vsemi, s katerimi se ponavadi o takih rečeh pogovarja”. Kakor da bi šlo pri tej “reči” za njegovo večerno garderobo ali nočno čtivo, ne pa za konkretno podporo naše države vojaškemu napadu ene članice ZN na drugo članico brez ustreznega sklepa Varnostnega sveta, eklatantni kršitvi mednarodnega prava torej in potencialno še moralnemu zločinu za povrh! In kdo so “vsi” tisti, s katerimi se Rupel o takih “rečeh” pogovarja? Ni jih veliko, le predsednik države in predsednik vlade (več glav več ve, tri pa očitno vedo vse). Ta vrla trojica se je torej skrivaj, kar po telefonu, v imenu raztegljivega nacionalnega interesa dogovorila za podporo stvari, ki ji slovenska javnost sicer večinsko nasprotuje! Tega ne-demokratičnega škandala in zunanjepolitične sramote ne izbrišeta ne Ropov izgovor, češ da gre za nezavezujočo izjavo zunanjih ministrov deseterice, in ne Drnovškovo izmikanje, češ da je dokument videl “šele naknadno, po tem, ko naj bi ga bili sprejeli”. Kvečjemu nas lahko zmrazi ob spoznanju, kako grozljivo obsežna (ali nedorečena, oboje je enako hudo) so pooblastila enega samcatega človeka ter kako mimobežno, stihijsko in nepremišljeno se v zaprtih, napol privatnih napol strankarskih logih sprejemajo najbolj daljnosežne državne in zunanjepolitične odločitve. In s čim se je premlevanje treh velmož, ki so se namenili vzeti v roke našo usodo, končalo? “Strinjali smo se, kaj storiti” pravi Rupel. Njegova naknadna podpora Joschki Fischerju in nemško-francoskim mirovnim prizadevanjem vzbuja upravičen sum, da se ne strinja niti sam s sabo.
Tudi od trdnih zagovornikov vstopa v NATO pri nas bi zato pričakovali, če že ne odločen poziv k nemudnemu odstopu, pa vsaj javno obsodbo Ruplovega moralno in politično škodljivega soliranja in privatizacije države. Medtem ko je cela vrsta velikih, gospodarsko in politično vplivnih (ter nedvomno bolje obveščenih!) držav, od Nemčije in Francije preko Belgije, Švice do (deloma) Velike Britanije, glede napada na Irak brez ustreznega sklepa Varnostnega sveta Združenih narodov več kot zadržana, se Slovenija z nepremišljeno podporo ameriški militaristični politiki in vsiljeni, z vidika mednarodnega prava in morale sporni vojaški intervenciji v Iraku hlapčevsko udinja in dobrika ameriškemu vojaškemu in naftnemu lobiju. Ter krepi načeto moralno in politično avtoriteto ZDA kot ena izmed 70 svetovnih držav, s katerih podporo Američani bahavo opletajo v trenutku, ko bi namesto politične aritmetike nujno potrebovali več politične modrosti. Izgovor, da podpis pod izjavo vilniuške skupine še ni izraz podpore napadu na Irak, pa neposredno postavljajo na laž kar sami visoki predstavniki ZDA (glej Rumsfeldov govor na varnostni konferenci v Muenchnu), ki podpis očitno tolmačijo kot zavezo h konkretni podpori morebitnim vojaškim akcijam ZDA in Velike Britanije, ne pa morda kot zakasnel aplavz prepričljivosti Powellovih argumentov.
Zofijini ljubimci smo prepričani, da mora Rupel za takšno, sploh ne prvo sramotno dejanje prevzeti osebno odgovornost. Hkrati pričakujemo, da bosta slovenska vlada in parlament umaknila Ruplov “osebni” podpis izpod izjavo, obsodila njegovo obravnavo Republike Slovenije kot privatnega domačega terarija, na ministrski stolček pa posadila človeka z več kredibilnosti in posluha za demokratično javno razpravo in strokovna razmišljanja. Morda pa bo interpelacija slovensko zunanjo politiko spodbudila k bolj prepoznavni, načelni in dosledni politični drži in le naredila konec mučnemu cincanju med “staro” in “novo” Evropo ter patetičnim poskusom, da bi se strinjali z vsemi, vključno s tistimi (ali predvsem z njimi), ki se sicer med seboj ne strinjajo.
Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike,
zanje Dejan Levanič, Boris Vezjak, Friderik Klampfer, Uroš Murko, Matej Kos