V preteklem tednu smo bili priča ene največjih političnih manipulacij od obdobja druge svetovne vojne. Morda je niti opazili ne bi, če se posredno ne bi dotaknila tudi Slovenije. Ameriški državni sekretar Colin Powell je v Varnostnem svetu ZN predstavil domnevne dokaze o iraškem orožju, ki jih je naš zunanji minister Dimitrij Rupel označil za “precej resne”. Na kaj je pravzaprav mislil? Powell je v svojem nastopu predstavil tudi tako imenovano “novo” študijo dokazov o iraškem posedovanju orožja, ki jih je posredoval britanski premier Tony Blair. Toda ta jih je kar prekopiral iz diplomske naloge nekega študenta s podatki, starimi več kot 10 let, dosegljivo na spletnih straneh. Dejanje je šokiralo tudi študente v Veliki Britaniji, ki so javno pozvali, naj tem dokumentom ne verjamejo, saj se ne navezujejo na sedanje stanje v Iraku. Še bolj absurdno je, da se je kot dokazni material za napad na Irak na mizi znašla zastarela ukradena študija, kar očitno nakazuje, da v ihtavi gonji za dokazi pride prav sklicevanje na vsako neumnost in zlonamerna manipulacija. Če pokukamo malce v zgodovino, se nam razkrije jasen vzorec sprenevedanja in uveljavljanja ameriških interesov povsod po svetu ne glede na posledice, tudi za ceno nadzorovanja in zatiranja drugih držav. Lepo je videti umetno vsiljevanje vsakršnih, tudi umetno fabriciranih argumentov za napad na Irak in istočasno zavajanje javnosti.
Kako se bomo torej opredelili do takšnega manipuliranja in zavajanja? Enako kot naš zunanji minister Rupel, torej z ovacijami? Dogodki prejšnjega tedna so zanikali zatrjevanja našega zunanjega ministra, da bo Slovenija pred vstopom v NATO in kakršnim koli napadom temeljito pregledala vse argumente. S podpisom pod deklaracijo vilniuške deseterice ni le pred svetovno javnostjo izrazila podpore politiki ZDA do Iraka, skratka njenemu preziru do morebiti neljubih stališč Varnostnega sveta ZN. Če so resnične govorice, da je bila omenjena deklaracija sestavljena že pred Powellovim nastopom, na katerega je Rupel dva dni “modro” čakal in že uro po njem zatrjeval, da je končno podpisana, se je ob tem razgalila kot politična skupnost, ki ji je malo mar mučnega tehtanja argumentov in dokazov in se zato raje zateče h konspirativnim in za javnost nepreglednim metodam iskanja soglasja med prepričanimi. S kom se je lahko posvetoval uro po tem nastopu in v čigavem imenu jo je sploh podpisal? Je prišlo do kakšne razprave v slovenskem parlamentu? Katera politična stranka ali pristojno vladno telo je odobrilo tak sporen podpis in po kako intenzivni razpravi?
Tudi od trdnih zagovornikov vstopa v NATO pri nas bi zato pričakovali, če že ne odločen poziv k nemudnemu odstopu, pa vsaj javno zgražanje nad Ruplovim moralno in politično škodljivim soliranjem in privatizacijo države. Medtem ko je cela vrsta velikih, gospodarsko in politično vplivnih (ter nedvomno bolje obveščenih!) držav, od Nemčije in Francije preko Belgije, Švice do (deloma) Velike Britanije, glede napada na Irak brez ustreznega sklepa Varnostnega sveta Združenih narodov več kot zadržana, se Slovenija z nepremišljeno podporo ameriški militaristični politiki in vsiljeni, z vidika mednarodnega prava in morale neopravičljivi vojaški intervenciji v Iraku hlapčevsko udinja in dobrika ameriškemu vojaškemu in naftnemu lobiju. Ter krepi načeto moralno in politično avtoriteto ZDA kot ena izmed 70 svetovnih držav, s katerih podporo Američani bahavo opletajo v trenutku, ko bi namesto aritmetike nujno potrebovali politično modrost. Izgovor, da podpis pod izjavo vilniuške skupine še ni izraz podpore napadu na Irak, pa neposredno postavljajo na laž kar sami visoki predstavniki ZDA (glej Rumsfeldov govor na varnostni konferenci v Muenchnu), ki podpis očitno tolmačijo kot zavezo h konkretni podpori morebitnim vojaškim akcijam ZDA in Velike Britanije, ne pa morda kot zakasnel aplavz prepričljivosti Powellovih argumentov.
Zofijini ljubimci smo prepričani, da mora Rupel za takšno, sploh ne prvo sramotno dejanje prevzeti osebno odgovornost. Hkrati pričakujemo, da bosta slovenska vlada in parlament umaknila Ruplov “osebni” podpis pod izjavo, obsodila njegovo obravnavo Republike Slovenije kot privatnega domačega terarija in prisluhnila številnim pozivom civilne družbe in posameznih intelektualcev, ki to zahtevajo, na ministrski stolček pa posadila človeka z več kredibilnosti in posluha za demokratično javno razpravo.
Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike,
zanje Dejan Levanič, Boris Vezjak, Friderik Klampfer, Uroš Murko, Matej Kos