Kot vse kaže, smo se znašli v vrtincu moralne pokvarjenosti. Vlada nam gnila oblast, podkupljena in spolno sprijena. Doživljamo razpad moralnega sistema, krizo vrednot. In za vse to ni prav nič kriva gospodarska situacija. Našim politikom nič ni sveto, vredni so vsega prezira, pravijo ljudje v gnevu. Zveni znano?
Po seriji afer, tragedij, spletk, aretacij je marca 2010 to kar dobršen opis duhovnega občutenja Slovencev. Ni mu mogoče oporekati: kamorkoli pogledamo, se ljudje zaklinjajo v take občutke. Stampedo dramatičnih dogodkov kar noče ponehati. Vsak dan nova razkritja in afere, novi dokazi o sprijenosti politikov, oškodovanjih države, osebnih koristih, povezavah, hobotnicah, politični trgovini. Smo zagrešili kakšno metodološko napako v oceni? Glede prepričanj ljudi, torej državljanov, se je težko motiti. Oni pač čutijo, kakor čutijo. Treba jim je verjeti na besedo. Ker se dogodki ponavljajo, stvari pa se zapletajo in ne jenjajo, jih to že po sebi še dodatno prepričuje v izhodiščno občutenje. Tudi kazalci javnega mnenja kažejo na neuspešnost te vlade, na nezaupanje v parlament, v politiko, policijo, organe pregona. Na nezaupanje do vsega. Skoraj nemogoče je, da bi takemu mnenju ljudi, opazujočemu vrtinec dogodkov, kdo oporekal.
V politični analizi sta se izoblikovala dva tabora: prvi pravi, da smo končno prišli do pravega lica politikov. Da je treba temu narediti konec in izbrati tiste voditelje, ki jim zaupamo. Moralne, pokončne, verodostojne. Kajti v psihološkem smislu so občutki ljudi pravi in avtentični. Drugi tabor meni, da moramo takšno stanje pripisati tistim, ki ponujajo sebe kot rešitev in krivijo predvsem Janeza Janšo kot prvega moža opozicije. Ali njegovega brata dvojčka, Boruta Pahorja. Češ, onadva imata takšno ambicijo. Gre za uvajanje in spodbujanje stanja izrednih razmer, kjer bi v popolnem kaosu prišlo do političnega prevrata. Vse sploh ni tako hudo, občutki pravzaprav ljudi varajo, stanje je relativno normalno, le nekaj afer se je po naključju pripetilo. Nekatere tudi zaradi aktivnejšega dela policije in organov pregona.
Kateri tabor ima prav in kateri se moti v spoznavnem smislu? Če želimo slediti začetni intuiciji, potem imajo prav prvi. Silno težko je zavreči trditve državljanov o njihovih lastnih občutkih, pravzaprav iz spoštovanja demokratičnih principov to težko storimo. Drugi tabor se torej nemudoma znajde pred zadrego – lahko govori le še o diskurzu zmanipuliranosti vseh in vsega. Da občutki ljudi varajo, si malokdo upa reči. Za kaj takega bi moral podati dovolj prepričljivo razlago: ljudstvo je menda pregovorno nezmotljivo. In tudi sicer je varljivo po sebi. Ne da niso pristni in pravi, temeljijo na napačnih presojah in percepcijah. Že nekaj let poskušam delovanje nekaterih političnih krogov pri nas pojasniti s tem, da opozarjam na njihove argumentacijske, retorične in emocionalne potvorbe. Osnovna tekstura takšnega delovanja, kot sem že večkrat razložil, je v uvedbi in uporabi logike videza. Pri nas zmaguje, in to je ta distinktivna poteza, izključno tista politika, ki bolj uspešno ustvarja videze in se trudi delati stvari navidezno drugačne, kot so v resnici. Po svoji meri. Elementi takšnega delovanja so postali predvidljivi in sodijo v arzenal preizkušenih taktik bojevanja: demonizacija nasprotnika, insinuacija in stigmatizacija posameznikov ali združenj, uporaba teorij zarot in paranoidnih konstruktov, logična, jezikovna in argumentacijska sprevračanja in prijemi z nemogočimi izpeljavami in sklepi, podžiganje in mobilizacija kolektivnih čustev, paralelni medijski svetovi brezplačnikov in portalov.
S pomočjo novega videza pravzaprav ustvarjamo predvsem omrežja stigmatiziranih. Tista prava, ki so brezmadežna, ker so naša, medtem ko so lažna njihova. V tem smislu se nam trenutno ne dogaja nič posebnega, česar ne bi že poznali. Le zgostilo se je število »alarmantnih« dogodkov. In tudi deset novih afer tega ne bo spremenilo: na eni strani so politični bojevniki in njihove medijske oprode pritisnili s še večjo silo in stavijo na učinke kaosa, na drugi strani pa se nespretno borijo. Nevešči taktike, opremljeni s slabimi diagnozami, podcenjujoči negativne učinke in sploh nepripravljeni kot žrtve verjamejo, da bodo ljudje prepoznali trik in jih na koncu nagradili. Pa ga ne bodo in tudi nagrade ne bo. Videz je namreč uspešen, ko ne le verjamemo vanj, ampak verjamemo tudi sebi, da prav verjamemo. In ljudje zdaj verjamejo, da so končno spregledali, kdo je v politiki pokvarjen do te mere, da boli želodec. Zato je jasno, koga bo volil v prihodnje.
Logika videzov je ključna za razumevanje ali celo napovedovanje. Opozicija je našla recept, kaj mora storiti, druga stran pa ni našla protistrupa. Malo verjetno je namreč, da bi tudi koalicijska stran šla tako daleč v svoji manipulativnosti in uravnotežila učinke, ker to pomeni zlorabo poštenosti, korektnosti, morale. Tako kot ni opravičila za nobenega akterja v igri za vse zlorabe, ga ni za realno podstat v vseh teh »aferah«. Po drugi strani pa je manjša verjetnost, da bi tudi za prvo stran neprijetne afere, denimo Patria, pripeljale do pravih posledic, ker bo znova veliko tega opravil in opral videz. Kdor zna žonglirati z njim, ta bo končni in mogoče celo večni zmagovalec. V tej luči so tudi vse ocene o psihozi, histeriji in političnem spektaklu zgrešene. Žalostno je gledati, kako so moč videza prepoznali tudi nekateri na levici in se pridružili tistim, ki stavijo nanj. Povedano drugače, ne želijo se boriti proti tej logiki, ampak pri njej participirati. Verjamejo v začasno koalicijo v videzu. Če je diagnoza prava, potem ne bo šlo. Spati z gospo Navideznostjo, ne da bi se to poznalo na vaši nosečnosti, je pač nemogoča naloga.