Pred kratkim je izšla nova, tematska številka revije Iluzija, glasila študentov filozofije filozofske fakultete. Gre zagotovo za najboljšo številko doslej – vsaj po oblikovni plati so prekašali večino drugih slovenskih filozofskih publikacij. Tudi članki, ki sledijo rdeči niti razmerja med filozofijo in znanostjo, so vredni branja. Mojo pozornost je pritegnil zlasti prispevek Borisa Jovanoviča, tisto znamenito besedilo, v katerem avtor domnevno napove samomor. Nakup se – če že ne zaradi solidarnosti s mlado filozofsko skupnostjo – splača zaradi Borisovega prispevka (in vsaj dveh drugih), ki vsebuje par domiselnih logičnih akrobacij in prikupnih arhaizmov. Kakorkoli že, odlomek, ki se mi je zdel najbolj zanimiv, je dokaz o logičnosti dejanskosti:
a) Kar je logično, je dejansko. (predpostavka)
b) Če stavek a) ni resničen, je resnična njegova negacija.
c) Ni res, da je to, kar je logično, dejansko. (apagogična predpostavka)
d) Torej, če c), potem je dejansko to, da ni res, da je to, kar je logično, dejansko.
e) Torej, če c), potem je negacija predpostavke a) tisto dejansko.
f) Torej, če c), potem je dejanskost negacije predpostavke a) rezultat logičnega postopka.
g) Torej, če c), potem je tisto, kar je logično, dejansko. (uspešen reductio)
h) Se pravi, kar je logično, je dejansko.
Skratka, argumentacija gre takole: če pristanemo na to, da ni res, da je dejanskost logična, potem iz tega sledi, da je dejanskost nelogična. A ker smo do nelogičnosti dejanskosti prispeli preko logičnega postopka, ker smo do nelogočičnosti prispeli s sklepanjem (formalizacija tega preprostega sklepa se glasi takole: iz -(p) sledi -p), potem moramo priznati, da je teza o nelogičnosti dejanskosti tudi sama povsem logična. Z drugimi besedami, Jovanovič kot eno izmed (neekspliciranih ) hipotez vzame samo dejstvo, da je to, kar počne, sklepalni postopek, ki naj bi bil ipso facto tudi logičen. Dejanje ali akt sklepanja se inkorporira v samo sklepanje kot protiteza trditvi, da dejanskost ni logična.
Problem v Borisovem argumentu bi se pojavil takoj, če bi do teze, da svet ni logičen, ne prišli po (v tem primeru reductio ad absurdum) sklepalnem postopku. Če bi Jovanovič pričel prepreprosto z neizpeljano trditvijo o nelogičnosti sveta, se ne bi moral sklicevati na dejanje sklepanja kot dokaz o logičnosti trditve, da je dejanskost nelogična. Denimo, privzemimo, da trditev
Obstaja x, za katerega velja, da “x je a” in “a ni a (kar se bere kot: obstaja vsaj en x, ki ni identičen samemu sebi; z drugimi besedami, obstaja vsaj en objekt, ki ne ustreza temeljnemu Aristotelovemu logičnemu aksiomu identitete. A ker Boris razvija nestandardne, protislovne logiške sisteme, lahko stavek zapišemo še bolj splošno: “obstaja x, ki ne ustreza aksiomu t logičnega sistema L”) na najbolj ekonomičen način formalizira trditev, da dejanskost ni logična. Problem, ki bi se Jovanoviču postavil s to trditvijo, je naslednji: kot vemo, so vsi eksistenčni stavki podvrženi empirični verifikaciji. Verifikacija te trditve se lahko proizvede samo po empiričnih, zunajlogičnih postopkih, ki zato ne morejo biti podvrženi očitku, da so inherentno logični (oziroma logiški).
Zato je edino, kar lahko sklenemo, to, da je Jovanovičeva izbira, da bo prišel do logičnosti trditve, da je dejanskost nelogična, preko logičnega sklepa, povsem arbitrarna in iracionalna (kot vsako pravo dejanje, seveda). Prav lahko bi ne prišel do trditve o nelogičnosti sveta preko sklepa. Zato je samo njegovo dejanje sklepanja, ki ga sam inkorporira v argumentacijo kot znamenje logičnosti, nelogično: je poljubno, ne sledi iz ničesar razen motivov njegovega teksta in svoj sklep proizvede samo performativno.
Zakaj sem se spravil prav na ta argument? Preprosto zato, ker se Jovanovičev argument nadaljuje s trditvijo, da lahko le na podlagi nujnega sklepa o logičnosti dejanskosti pride njegovo mišljenje do dignitete “filozofskega praznika” in “ontologičnega” statusa. Šele preko temeljnega enačaja med logičnostjo in dejanskostjo lahko zatrdimo nenapletalno (ali nemasturbatorno) in deskriptivno moč Jovanovičevega projekta logike protislovja.
Pa še nekaj, glede slavne propozicije. Proposition, čeprav v terminologiji Russella in Whiteheada pomeni logično enoto stavka z enim samim parametrom (resničnost/neresničnost), se vselej drži nekaj nelogičnega. Pomeni hkrati miroljubni stavek v zunanji korespondenci z dejanskostjo kot tudi zahtevo (he made a bold proposition) po resničnosti tega stavka samega. Logika je že na povsem atomarni ravni performativna, zahteva logičnost sveta (in zahtevek je, seveda, vselej povsem zunaj logike). Zato je proposition par excellence (“proposition” v drugem smislu besede) lahko prav Borisova mračna napoved samomora, ki jo lahko parafraziram takole:
Dejanskost, če ne boš logična, se bom ubil.