»Amerika je napaka, velikanska napaka. Amerika je najbolj grandiozen eksperiment, ki ga je svet kadarkoli videl, a bojim se, da ne bo uspel.«
Sigmund Freud
»Lepa, o lepa bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletj,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Z zlatimi žarki sijalo bo sonce
na nas, evropske mrliče.«Srečko Kosovel
Zgoraj citirana zdravnik duš in temačni poet sta vsak na svoj način napovedala konec vzpona neke civilizacije. Kosovel piše epitaf Stari Evropi, Freud izraža svojo skepso nad (krasnim) Novim svetom. Danes že pričamo koncu nekega sistema, ki se je razglašal za konec zgodovine. Že Herodot, starogrški zgodovinar je v svojem delu Zgodovine celo kralje pozival k določeni ponižnosti, saj lahko Ariadne (boginje usode) v trenutku kaznujejo ošabnost in posameznika strmoglavijo iz vrtoglavih višav na trdna tla. Prekomerni ponos – napuh – smatra krščanska misel za enega izmed smrtnih grehov in vsem nam je znan Aristotelov poziv k življenju po pravi meri – zlati sredini. Kje je moderni človek zagrešil usodno zmoto, za katero se lahko izkaže, da bo seme njegovega propada?
Večji, hitrejši, močnejši
Nedavno sem si ogledal ameriški dokumentarec Bigger, faster, stronger, v katerem se avtor ukvarja s problemom uporabe steroidov v Ameriki. Vendar pa so steroidi pravzaprav le simptom določenega načina miselnosti, ki je značilna za ameriški način življenja kot tak. Avtor se v raziskovanje problematike spusti na strokovni in osebni ravni. Sam je v preteklosti uporabljal steroide, njegova brata pa jih še uporabljata. Njegovi starši, dobri katoliki, nasprotujejo uporabi steroidov; avtor poskuša pripraviti svoja brata, da staršem povesta resnico in da nehata uporabljati steroide. Bolj kot se v maniri raziskovalnega novinarja poglablja v tematiko, bolj ugotavlja, da steroidi danes v Ameriki ne predstavljajo odstopanja od norm, ampak normo samo.
Kako avtor utemelji to kontroverzno tezo? Tako javnost kot politika uporabo steroidov ostro zavračata in športnike, ki poskušajo goljufati, izključita s tekmovanja in jim odvzameta medalje. Milijone dolarjev gre vsako leto v preprečevanje dopinga. Sam bivši predsednik Bush je njihovo uporabo obsodil in skupaj s kalifornijskim Terminatorjem (Arnoldom Scwarzeneggerjem) pozval otroke, naj pridno telovadijo, jedo svoje proteine in pošteno zasledujejo ameriške sanje. Pridno delo obrodi sadove, goljufi nikdar ne uspejo. Zdi se, da katoliška moralka in ameriške sanje sestavljajo harmonično celoto in bodo s skupnimi moči premagale zlo, ki se plazi po Ameriki.
Deziluzija
Obstaja vrsta ljudi, ki je slabša od lažnivcev – hipokriti. Izkaže se, da je denar za boj proti omenjenemu zlu izpuhtel v zrak, da je »Governator« do svojih sanj prišel s steroidi. Moji generaciji dobro znani simboli Amerike, Hulk Hogan, Rambo in ostali vzorniki, so navadni goljufi. Avtor si zastavi retorično vprašanje: Kaj storiti, ko vidiš, da so tvoji vzorniki goljufali?
To spoznanje pa za avtorja ni konec poti, ampak šele začetek. Zanima ga, kako razširjena je uporaba steroidov v Ameriki. Ugotavlja, da jih v taki ali drugačni obliki uporabljajo praktično vsi. Profesionalni in rekreativni športniki, vojaški piloti (v ameriški vojski je uporaba amfetaminov ne samo dovoljena, ampak zapovedana), golfisti, glasbeniki, študentje, dijaki in učenci, seznam se nadaljuje v neskončnost. Vsak med njimi ima svoje opravičilo. Najbolj zgovoren je morda stavek pilota ameriškega lovca: »V športu moraš slediti pravilom, v vojni ni pravil«. Njegova metafora slikovito ponazori stanje ameriškega kapitalizma. Boj vseh proti vsem, ki je po naključju definicija naravnega stanja filozofa Thomasa Hobbesa.
Prepad med resničnostjo in sanjami
Šolska definicija romantičnega liričnega subjekta se glasi, da je posameznik razklan med sivo resničnostjo in sanjami, ki jih ne more doseči. Slučajno lahko spet najdemo vzporednice z ameriškimi sanjami in njihovo (ne)uresničljivostjo.
V današnji Ameriki je tekmovalnost kardinalna vrlina in tekmovanje vzorec odnosa, ki preveva ameriški način življenja in družbo. Ves čas je potrebno biti (naj)boljši. Zmagovalec odnese vse, za poražence ni milosti. Uspeh za vsako ceno; vse ali nič. Ni pomembno sodelovati, pomembno je zmagati. Nebo je meja in pot do zvezd je odprta vsakomur. (Po naključju lahko podobne ideje, bolj ali manj prikrite, zasledimo v neoliberalno zasnovani bolonjski reformi in člankih slovenskih novoekonomistov.) Pravica do življenja, svobode in iskanje sreče so z ustavo zagotovljeni vsakemu posamezniku in svet je njegov, če se bo le dovolj potrudil.
Posameznik je postavljen pred ideale, za katere se velikokrat izkaže, da so nedosegljivi, a je sam pri sebi globoko prepričan, da jih mora in zmore doseči. Kaj se zgodi, ko ideali trčijo ob kruto realnost in ko posamezniku kljub nadčloveškemu trudu ne uspe doseči lastnih sanj? Za poražence ni prostora, poraz ne pride v poštev. Kaj storiti? Se umakniti in priznati poraz ali goljufati? Nenazadnje je tako postopal marsikdo izmed današnjih herojev. Dilema se ne nanaša samo na posameznika, ampak na vprašanje vrednot, na katerih je osnovana (ameriška) družba.
Zmaga za vsako ceno
Odgovor na to dilemo lahko najdemo v besedah glavne junakinje slavne ameriške klasike V vrtincu (Gone with the wind): »Bog mi je priča. Bog mi je priča, ne bodo me več teptali, prebila se bom skozi to in ko bo vsega konec, ne bom nikoli več lačna, ne jaz ne kdo izmed mojih ljudi. Če bom morala lagati, krasti ali ubijati. Bog mi je priča, nikdar več ne bom lačna.« Če smo res v naravnem stanju in je trg le moderna oblika boja za preživetje, potem so pravila drugotnega pomena, saj se vsak človek bori za preživetje. Cilj opravičuje sredstva. Pa je (upravičena) eksistencialna potreba po varnosti in preživetju res lahko maksima sodobne družbe?
Dodatno slikovito ilustracijo lahko najdemo v z dvema Oskarjema nagrajenem filmu Tekla bo kri (There will be blood). V njem spremljamo epski boj dveh glavnih (anti)junakov, fanatičnega pridigarja in brezčutnega proto-kapitalista. Prvi z Resnico na svoji strani za vsako ceno zahteva pokornost njegovi interpretaciji Božjih zakonov, drugi v potu svojega obraza vrta naftne vrtine in brezkompromisno pomete z vsemi, ki mu stojijo na poti. Dva glavna »junaka« simbolizirata konflikt dveh polov, ki sestavljata ameriški način življenja. Na eni strani krščanske vrednote, na drugi strani podoba individualističnega avanturista, ki z drznimi podvigi presega polje možnega, piše svoja pravila in ne odgovarja nikomur, razen samemu sebi. Pridigar proti poslovnežu.
Omenjena pola pa nista vedno v konfliktu; pravzaprav je že Max Weber v Protestantski etiki in duhu kapitalizma pokazal, ne samo da lahko ta dva pola sodelujeta, ampak sta nujna gradnika ameriške družbe, ki sta zaslužna za uspeh Amerike. Nenazadnje Američani sami sebe razumejo kot en narod, združen pred Bogom, in celo na njihovih bankovcih piše: »In God we trust.«
(Ne)srečen zakon
Vseeno pa obstaja med omenjenima poloma »večni« konflikt, ki ga avtor dokumentarca izrazi kot del med uspeti za vsako ceno in narediti pravo stvar. Dva imperativa tekmujeta med seboj. Uspeh proti morali. Izbira, s katero so soočeni športnik, ki trenira za olimpijske igre, glasbenik, ki z efedrinom povečuje svojo koncentracijo, učenec, soočen s (pre)velikim obsegom snovi, ki jo mora predelati v (pre)kratkem času, vojak, ki izvrši ukaz in muči zapornika, ali politik, ko se odloči, da bo za svojo državo dovolil tudi laž, krajo in umor. Izbira je vse prej kot lahka, saj je na tehtnici prihodnost posameznika, države ali družbe in dilema je starodavna, saj se v določenem (zgodovinskem) trenutku zastavlja vsem, od kralja do berača.
Nova morala
Eden izmed zelo »ameriških« poskusov reševanja te dileme je stališče ameriške filozofinje Ayn Randt, ki je začetnica tako imenovane »objektivistične etike«, po kateri je moralno tisto dejanje, ki služi mojemu racionalnemu interesu. Delovanje za druge, brez koristi zame, je neracionalno in posledično nemoralno. Njena etika izhaja iz skrite predpostavke, da smo vsi ljudje po naravi sebični, oz. druge različice, da bi morali biti sebični. Stališče se nam zdi že intuitivno napačno in nekako se nam dozdeva, da je Randtova popolnoma napačno razumela sam pojem morale. Najboljše to ponazarjajo slavne besede poslovneža v filmski klasiki The Firm: »Pohlep je dober.« Ideja, ki se nam kaže kot moralno odvratna, je postala imperativ družbe prihodnosti. Rešitev dileme je vsekakor kreativna; ne odrečemo se niti morali niti vrednotam, združimo jih v eno. Vendar je takšna rešitev problema kratkogledna, v resnici smo z njo dolgoročno izgubili oboje. Družba brez vrednot je obsojena na propad, družba, ki za svojo kardinalno vrlino postavi uspeh za vsako ceno, ni družba prihodnosti, marveč je njeno mesto na stranpoti zgodovine.
Rešitelji sveta?
Ponavljanje truizmov o krizi, v kateri smo se znašli, že meji na obred, a po naključju se rdeča nit moje misli sklada z duhom časa. Položaj, v katerem smo se znašli, je posledica miselnosti, ki sem jo poskušal orisati.
Odgovori na trenutno stanje stvari so različni. Večina še vedno anahronistično zahteva vrnitev v prejšnje stanje – to lahko razberemo iz ukrepov za reševanje krize, ki so usmerjeni v reševanje statusa quo. Drugi zahtevajo popolno prevrednotenje vseh vrednot tukaj, zdaj in takoj, spet za vsako ceno. To lahko vidimo v oblikovanju ultra radikalnih levičarskih skupin, kot so na primer nove grške teroristične organizacije, ki streljajo policiste, za njih simbole starega reda in izvor vsega zla. Tretja alternativa obema ekstremoma se še ni v celoti oblikovala. Gre za pisano druščino intelektualcev, aktivistov, sindikatov, nevladnikov, pisateljev, pesnikov, »modrecev«, politikov in mnogih drugih, ki se zavedajo resnosti položaja in nujnosti sprememb, ne nasedajo poskusom reševanja nepravičnega starega svetovnega reda in so hkrati skeptični do revolucionarjev z Zgodovino na svoji strani. Oris te (še nenastale) multitude bi zahteval najmanj dodaten članek, če ne kar monografijo, lahko pa o njih rečemo, da so enotni v definiciji problema in pluralni v iskanju odgovorov nanj.