Te mesece naš premislek gotovo kradejo predvolilni boji in politična usoda Slovenije se bo kaj kmalu zopet pisala na novo. Obsedenost desne opozicije, da bi se dokopala do oblasti, je dosegla patološke dimenzije in prešla mero dobrega okusa. A jeseni utegne slediti razočaranje. Za volivce namreč. Nedavno tega je Dragica Korade, Večerova kolumnistka in urednica, za televizijsko kamero takole sežela linijo političnega dogajanja ob bližnjih državnozborskih volitvah: (a) na volitvah ne bo pravih zmagovalcev; (b) ker jih ne bo, se bodo sklepale koalicije; (c) kjer so koalicije, tam so kravje kupčije; in (d) volivci bodo post festum zase ugotavljali, da so bedaki, ker je oblast drugačna od njihovih pričakovanj.
Predstavljen lok razmisleka je za slovenske razmere kar točen in lepo nakazuje dileme reprezentativnih parlamentarnih demokracij. V tem pogledu ni kakšna naša posebnost. In če mu dodamo še dva sklopa, namreč (e) oblastniki in politika v splošnem se državljanom zato priskutijo ali odtujijo in (f) ljudje začnejo verjeti v pokvarjenost vseh in korupcijo (latinski corruptio pomeni natanko to – izprijenost), ki jo podžiga zdaj ena zdaj druga stran, potem je enobarvna slika politične scene pri nas popolna.
In vendarle: kakorkoli se zdi tak potek zgolj ena od upodobitev univerzalnih političnih inscenacij, se z njim pri nas v vseh etapah razvoja dogodkov do onemoglosti pretirava. Omenimo le končno konsekvenco: diskurz o korupciji in klientelizmu se po zaslugi desnice odvija že leto in več, a bolj ali manj brez vsakršnih dokazov, le na pamet in demagoško. Številke vernikov vanjo po raziskavah javnega mnenja strmo naraščajo: ljudje so nasedli demagogiji, ne dokazom. Tisočkrat izrečena izmišljija, ponovljena ad nauseam, začne realno učinkovati in spontano postane del našega sistema prepričanj. Kjer je vere več, tam je manj modrosti in razuma – po definiciji se prva nerada druži z drugima.
Korupcijo v Sloveniji seveda imamo, a ne takšno dirigirano, kot se nam jo predstavlja. In govoriti o njej na manipulativen način ljudi prej odvrne od soočanja z njo kot ne. Kaj je torej narobe z diskurzom nekaterih strank? Premalo je reči, da je demagoški in populističen. Če pogledamo pobliže, lahko hitro ugotovimo, da je prva tarča in zadnja žrtev takšnih govoričenj zlorabljeni volivec. Učinke diskurza namreč lahko merimo po trojem: po tem, kdo kaj reče, nato še po tem, kaj reče, nenazadnje pa tudi, komu kaj reče. Zadnji poudarek, če pomislimo na volilno bazo, na državljana, vse preveč izostaja. Videti je, da so državljani-volivci tu interpelirani na neko posebno mesto. Kar zares moti ali bi vsaj moralo motiti, primarno niso pretiravanja, laži, argumentativne prevare. Percepcijo lahko obrnemo: volilna baza je z nekredibilnimi demagoškimi prijemi dojeta kot vulgus, ne populus, če rečemo s (sicer antidemokratično razpoloženim) Heglom, torej kot slepa, nagonska čreda in ne kot skupek racionalnih posameznikov. Drugače povedano: meriti politično modrost posameznega politika ni ustrezno le z vidika tega, kaj nam je rekel, temveč tudi z vidika tega, kaj si misli o tistem, ki mu je rekel. Naslavljanje na volivce ga izdaja: ali igra na strune nizkih strasti in sovraštva, primitivna čustva in čredni nagon, ali pač na zdrave argumente, racionalno presojo in preverljiva dejstva. Prepoznavanje nagibov politikov je lahko merljivo, emocionalne ali razumske reakcije volilnega telesa tudi. Tudi če sploh ne bi vedeli, kakšen politik ali politika stojita za tem ali drugim dejanjem, bi že iz njegovih reakcij smeli sklepati na motive protagonistov – pomislimo le na žalostno referendumsko zgodbo o izbrisanih.
In na tem izpitu pade marsikateri državljan. Tako neznosno lahko je postati del vulgusa, nič misliti in se predajati strastem. Letošnja predvolilna bitka je postregla s čudno taktiko: nobena od strank večinoma ne zapeljuje z lepimi besedami, ponujajo nam le paranojo in teorije zarote ali pač nadaljevanje zastavljenega programa. Opozicija ničesar ne obljublja, ona zgolj kompromitira. Eden od glavnih očitkov iz nedavne interpelacije so tako postale predrzne polpretekle obljube oblasti, kar res nakazuje na spremembo politične strategije Janševe opozicije. In kaj pomeni glasovati za politično desnico? Pomeni glasovati za bolj ali manj nikakršen program, le za abstraktne spremembe. In zopet – mar niso te ravno maksimalno abstraktna obljuba?
Sredina leta 2004 je tako namesto resne izbire volivcem ponudila nadvse degutantne menije, od direktnega pocenjevanja zdrave pameti, do omenjanja zlorabe kulturnega boja, a je diskurz o teh zlorabah neskrito že sam mišljen kot njegov del. Uzurpacija glasu ljudstva se odvija vzporedno ob uzurpaciji civilne družbe in tisti intelektualcev. Takega konja so zajahali protagonisti Zbora za republiko, v ilustracijo zadnje sta se pustila ujeti vidna razumnika. dr. Tine Hribar in dr. Slavoj Žižek, nesojeni »vulvoliberalec« (kot se je po pomoti zapisalo novinarjem), sta postala ne le filozofska, temveč tudi politična in ideološka konkurenta, a je slednji to vlogo, v katero so ga pahnili, hvaležno odklonil.
Novačenje volivcev, skratka, še nikoli v samostojni Sloveniji ni bilo tako bedno. Ti še nikdar niso bili tako zelo dojeti kot vulgus, izpod vsake časti in dostojanstva. Kot nekdo, ki se bo pustil prevarati. Če so evropske volitve pri nas bile predvsem lepotno tekmovanje, kot se je izrazil Gregor Golobič, se državnozborske zaenkrat odlikujejo po odsotnosti politične kulture in po specifičnem političnem odnosu do volivcev. Naslavljanje nanje razkriva, da se tu zlorablja tudi človeka kot sredstvo za doseganje političnih ciljev. In nič ni bolj nemoralnega od tega. Anahroni populistični poskusi Zbora za republiko in elitistični Foruma 21 dajejo dodatno slutiti, da politika postaja politikanstvo, politična veščina spretnost lažnega argumentiranja. Ta se trudi za volilnimi glasovi, za naklonjenost in spoštovanje, toda žal le v tem vrstnem redu. Digniteta volivca je postavljena nesramno nizko, pričakovanja politika do njega zelo visoko. Zmanipuliranost takšnega pristopa je dvojna, vsebinska in odnosna. In morebiti se politična kultura najprej začne prav tu, v odnosu do državljanov, na predpostavki spoštovanja in intelektualne poštenosti do volivčevega zdravega razuma in moralnih načel.