Le vkup, le vkup uboga gmajna!
Heja, hejo!
Za staro pravdo zdaj bo drajna.
Heja, hejo!Avanti o popolo, alla riscossa,
Bandiera rossa, Bandiera rossa.
Avanti o popolo, alla riscossa,
Bandiera rossa trionferà.
Dan D, slovenski proletarec je končno spoznal, da si mora pravico priboriti na ulici, če mu je ne bodo podelili jezični dohtarji. Delavci, študenti upokojenci, sindikati skupaj družno skandirajo v imenu pravice. Oblastnikom se tresejo hlače, nič nas ne more ustaviti, kot bi dejali naši južni sosedje. „Mi smo najjači.” Izpolnitev sanj ali farsa?
V svojem pisanju se tokrat vnaprej odpovedujem vsakršni pretenziji po objektivnosti, saj bom bralca tokrat raje popeljal tour de force, moje doživljanje delavskih protestov. Namesto sklepov in analize mu tokrat ponujam vinjete (z) nekega protesta.
Hladno jutro, dežuje, študenti se zbiramo pred UŠC-jem, pripravljeni na pot v Ljubljano. Presenetljivo veliko število se nas je zbralo v primerjavi s prejšnjimi demonstracijami. Napredek ali naključje? Z malo zamude se odpravimo na pot, razdelimo rekvizite, kape in krepčilo. Počasi se peljemo proti Ljubljani. Študenti si s polnimi kozarci pogum vase nalivajo in se krepčajo s sendviči, na koncu koncev je le mrzel dan in lačna vojska je slaba vojska. Nekje na sredi poti me med vzkliki „Maribor” prešine misel. Gremo na demonstracijo ali na tekmo? Zvem, da je isti dan zvečer tekma. Počasi vzamem izjave od organizatorjev nase skupine. „V prvi vrsti gremo protestirat iz solidarnosti.” Na koncu koncev gre (tudi) za nase starše. Sprejmem argument, ne spuščam se v argumentacijsko analizo. Kakorkoli že, kultúra protesta je pri Slovencih praktično neobstoječa. Nadalje slišim, da bomo vladi dali jasno sporočilo, če se nas ne upošteva za pogajalsko mizo, se nas bo na ulicah.
Z zamudo pridemo v Ljubljano. Po postanku pred K4 počasi napredujemo do Prešernovega trga. Delavci nas pozdravijo z vzkliki odobravanja. Na odru tokrat namesto sindikalnih predstavnikov govorijo delavci. Napredek ali nujnost? Velik preboj v delovanju sindikatov ali reševanje vsega, kar se rešiti da
Kolega je ob enem izmed srečanj dejal, da mu je nek starec na grškem otoku enkrat dejal: „Za karkoli želiš storiti, potrebuješ tri stvari. Moč, znanje in voljo.” Delavci v kriznih razmerah počasi pridobivajo voljo. Redki izkušeni protestniki imajo znanje, a le sindikati imajo moč, da zbobnajo skupaj tisoče ljudi. Četudi z golažem in kozarčkom vina.
S snemalnikom se podam v gnečo. Odzivi delavcev so enotni. „Tako ne moremo živeti dalje”, „Pahorju sporočamo, da naj živi mesec z mojo plačo”, „30 let za strojem in z mano delajo kot z drekom”. Čutiti je nezadovoljstvo, nekateri sindikalisti celo grozijo s splošno stavko. Edini, od katerih ne uspem dobiti izjave, so policisti. Nemirni so. Morda jim je bilo ukazano, da ne smejo komentirati dogajanja. Ali pa enostavno opravljajo svoje delo in nimajo časa za nadležnega novinarja.
Slišim osebne zgodbe. Neupoštevanje predpisov, skorumpirani inšpektorji, izkoriščevalski delodajalci. Zberem dovolj veliko število izjav, da lahko upravičeno sklepam, da verjetno ne gre za naključja, viden je vzorec. Še več, ne gre za zlobne kapitaliste. Gre za sistem, ki celo iz poštenih podjetnikov dela izkoriščevalce.
Na odru igrajo Rock Partyzani, bivši Agropop. Slišimo klasične komade. „Avanti popolo bandiera rosa”. Revolucija!! Kolega pripomni, da je lepo živeti v državi, kjer lahko ljudstvo mirno vzklika revolucijo, pa ni nobenih sankcij. (Cinično) odvrnem, da je to seveda dovoljeno, dokler ne bi zares postali grožnja. Svoboda govora vsem, dokler govorijo, kar se spodobi. Morda pa napetost policistov kaže na določeno negotovost. Mirni sindikalni protest, seveda, a psihologija množic ima svoje zakonitosti.
Počasi odhajamo s protesta. Razmišljam o doživetem. Kaj se je oz. ni zgodilo? Zahteva po višjih plačah je razumljiva in nujna, a rešuje simptom namesto bolezni. Med krizo se je veliko govorilo o regulaciji in radikalnih spremembah sistema. Menedžerjem je treba pristriči peruti in odvzeti zlata padala, so rekli. In danes? Praktično nič se ni spremenilo. Določeni ekonomisti nas svarijo pred ponovno krizo, v primerjavi s katero bo tale zgledala kot piknik. A trgi so si baje opomogli, pravi ortodoksna neoliberalna večina. Kdo ima prav? Čas bo pokazal svoje. Kliše na mestu.
Kljub vsemu ni šlo za dogodek brez dogodka. Solidarnost ni več v domeni nespodobnih besed, ljudje ugotavljajo, kar levičarski aktivisti že leta trobijo: Boji delavcev, študentov, intelektualcev in drugih so le partikularne manifestacije enega boja. Delavci iz javnega sektorja so med protestom pokazali solidarnost s tistimi iz privatnega, študenti z delavci, upokojenci s študenti. Morda počasi doumevamo besede Martina Luthra Kinga: „Morda smo prišli z različnimi čolni, a sedaj smo vsi v isti ladji.” Kam pluje naša barka, se sprašuje Tomo Križnar. Bo Slovenija svetilnik Evrope ali bo capljala zadaj kot zadnji dunajski kočijaž?
Čaka nas zanimivo leto.