Princip obdavčevanja okolju škodljivih proizvodov in dejavnosti spominja na neki v zgodovini zelo znani princip plačevanja odpustkov za svoje grehe. Tako je ponovno dovoljeno »grešiti« vsem tistim, ki jim to omogoča njihova denarnica. Sporočilo je jasno: onesnažujte, če si to lahko privoščite.
Letos so v Državnem zboru sprejeli novelo zakona o davku na motorna vozila. S to novelo se uveljavlja progresivno obdavčevanje avtomobilov glede na emisije CO2. Avtomobili z najmočnejšimi motorji z najvišjim količnikom emisij bi se tako podražili tudi do 22 odstotkov, avtomobili z najmanjšimi emisijami CO2 pa bi se po nekaterih izračunih lahko celo pocenili. Cilj takšne davčne politike je predvsem spodbuditi kupce, da se odločijo za nakupe avtomobilov, ki manj onesnažujejo okolje. Medtem ko naj tisti kupci, ki vztrajajo pri avtomobilih z močnejšimi motorji, svoje ne preveč zelene odločitve drago plačajo. Na prvi pogled se ideja zdi smiselna in pravična. Podobnih načinov spoprijemanja z okoljsko problematiko je mnogo. Še en tak primer je recimo obdavčevanje plastičnih vrečk z 22 centi na vrečko, ki ga je prva uvedla Irska že pred sedmimi leti in so ga letos celo podvojili. Na Irskem jim je tako dejansko uspelo uporabo plastičnih vrečk znatno zmanjšati, hkrati pa so državno blagajno obogatili za celih sto dvajset milijonov evrov.
Vendar pa nas mora pri takšnem pristopu nekaj zmotiti. Gre namreč za dejstvo, da je okolju škodljivo ravnanje dopustno v zameno za primerno plačilo. Z deset tisoč evri davka si nekdo tako kupi pravico, da se z velikanskim terencem vozi po natrpanih mestnih ulicah, s 44 centi davka si nekdo kupi pravico, da uporabi plastično vrečko. Tovrstna okoljska davčna politika nas zato spominja na znano zgodovinsko trgovanje z lastnimi grehi, ki ga poznamo pod oznako odpustkov. Odpustek je po katoliškem nauku odpuščanje kazni za grehe pod pogojem, da se je grešnik z dejanjem pokore in opravljanjem dobrih del krivde odrešil. Vendar pa so se hkrati ob tej praksi pokore in odpustkov pojavile in postale prav pogoste tudi zlorabe odpustkov, pravo trgovanje z odpustki, kar je bilo tudi eden od povodov za reformacijo v 16. stoletju. Premožni sloji so si z velikimi »donacijami« cerkvi postopno kupovali svoje mesto v nebesih, s tem pa zrelativizirali eno temeljnih postavk katoliškega nauka, tj. enakost pred Bogom. Bogati so lahko grešili, ker so si to lahko privoščili. Termin »odpustek« tako danes v splošni rabi večinoma uporabljamo prav za to komercialno obliko odpustkov, torej za trgovanje z odpustki.
In prav s takšnim trgovanjem z odpustki, tokrat na posvetni ravni, imamo opraviti danes na področju okoljskih davkov, kjer grešenje zoper naravo postaja odvisno od tega, koliko grehov si ljudje lahko privoščijo. Res je, da se globalna okoljska politika v našem primeru emisij iz motornih vozil dolgoročno usmerja k regulacijam svetovne proizvodnje avtomobilov, ki naj bi postopno prešla k izdelovanju avtomobilov z emisijami pod 100 g/km, vendar pa se moramo kljub temu vprašati, zakaj se vsaj še za desetletje ali dve dovoljuje pretirano onesnaževanje tistim, ki jim to omogoča denarnica. Čeprav bi brez težav že danes lahko omejili nakupe avtomobilov z močnejšimi motorji le na tiste, ki takšne avtomobile potrebujejo, ker so npr. hribovski kmetje ali vinogradniki ali ker živijo na strmih pobočjih, splošno uporabo takšnih vozil pa bi postopno odpravili z direktno zakonsko prepovedjo, pa kljub temu okoljska politika raje kot direktno reguliranje uporablja posredne regulacije.
Razlika med direktnim reguliranjem in posredno regulacijo je tukaj ključna, saj odraža določenega duha našega časa, tj. liberalnega duha. Praksa takšne posredne regulacije je danes zelo pogosta. Če pogledamo nekaj primerov na področju zdravja, se nam ta princip jasno izriše. Zakone o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov pišejo na podlagi raziskav o škodljivosti kajenja, a vendar na podlagi teh raziskav kajenja eksplicitno ne prepovedo, temveč le posredno po prostorskih omejitvah ter po visokih obdavčitvah tobačnih izdelkov poskušajo na kadilce vplivati v smeri zmanjševanja in opuščanja kajenja. Podobno kljub raziskavam o škodljivosti hitre hrane (fast food) direktnih prepovedi tovrstne gostinske dejavnosti ne uvedejo, temveč uvajajo določene sisteme informiranja posameznikov o škodljivosti takšnega prehranjevanja. Princip je jasen: posameznika se informira, nanj se posredno pritiska (zakonsko in moralno), vendar se končno odločitev glede ravnanja ter spopadanja s posledicami prepusti posamezniku.
V ozadju tega liberalnega pristopanja k regulaciji je mogoče prepoznati idejo liberalnega subjekta, torej posameznika, ki je moralno avtonomen in je zmožen sam presojati o svoji dobrobiti, ter tudi odgovarjati za posledice svojih odločitev. Po eni strani nam je ta ideja všeč, saj na njej temelji koncept osebne svobode, ki posamezniku omogoča, da sam izbere svoj način življenja. Vendar pa dejansko takšna svoboda ne more obstajati, saj je posameznik znotraj družbe pri svojih odločitvah vselej bistveno pogojen z družbenimi okoliščinami ter neposrednimi vplivi iz okolja in zatorej njegove odločitve nikoli niso povsem njegove. Po drugi strani pa je odločanje posameznika zelo omejeno z njegovimi finančnimi zmožnostmi, te pa so odvisne od njegovega položaja v družbi, kjer možnosti in dobrine niso enakomerno porazdeljene. Na to trhlo ozadje ideje o liberalnem avtonomnem subjektu se naslanjajo tudi politike, ki določena vedenja pogojujejo z debelino denarnice posameznika. Pojavljajo se npr. predlogi o dodatnem zavarovanju ekstremnih športnikov, ki bi se lahko za tak ekstremen način življenja odločali pod pogojem, da se dodatno zavarujejo za primere nezgod v teh ekstremnih razmerah. T. i. svobodna odločitev za določen način življenja je tudi tukaj pogojena s finančnimi zmožnostmi posameznika. Dovoljeno je kaditi, a cene tobačnih izdelkov bodo v nedogled rasle, tako da povprečen kadilec, ki prejema delavsko plačo, za kajenje odšteje že petino svoje plače ali več. Čeprav »dokazano« škodljivo, je torej dovoljeno tistim, ki si to lahko privoščijo.
Navezava na okoljske davke pa nam tukaj pokaže še dodaten problem. Liberalna ideologija predpostavlja, da je posameznik lahko odgovoren za svoje odločitve, saj če so škodljive, škodijo le njemu samemu, pa naj mu udarijo po zdravju ali pa po denarnici. Vendar pa pri okoljskih davkih ta ideologija zatava še globlje v paradokse kot pri primerih s področja zdravja, ki smo jih omenjali. Če nekdo za neekološko odločitev nakupa avtomobila z močnejšim motorjem odgovarja tako, da mora zaradi davkov plačati zdaj še povišano ceno že tako ali tako dragega avtomobila, se zgodba z odgovarjanjem za posledice odločitev tukaj ne konča. Za posledicami odločitve enega posameznika, ki si je ta »greh« pač lahko privoščil, namreč trpijo vsi prebivalci tega sveta, saj onesnaževanje deluje zares demokratično in zato posledice nikomur in ničemur ne prizanašajo. S tega vidika se že tako zgrešena liberalna ideologija izkaže za še bolj problematično. Posredne regulacije, ki se poslužujejo finančnih pritiskov, v našem primeru »zelenih odpustkov«, pa delujejo le kot voda na mlin tržnemu sistemu, ki se ne želi podrediti okoljskim zahtevam. Po vrhu vsega vse skupaj deluje še tako lepo hvalevredno liberalno.
Seveda imajo okoljski davki svojo pozitivno plat, da se namreč z njimi v proračunu zberejo določena sredstva, ki jih je mogoče nameniti nadaljnjim investicijam v ekološke projekte. Ob predpostavki, da so na Irskem tistih sto dvajset milijonov evrov porabili za subvencije za čistilne naprave, se zdi obdavčitev plastičnih vrečk povsem sprejemljiva in celo pohvalna. Vendar pa ostaja problematična logika v ozadju, da je namreč ekološko škodo mogoče poplačati in popraviti. Škoda, ki jo okolju povzroča neekološko ravnanje, je takšne narave, da nima svojega ekvivalenta v evrih in dolarjih. Gre za podoben problem kot v primerih odškodnin, ki jih običajno civilna sodišča prisodijo žrtvam različnih krivic in zločinov. In tako kot nobena odškodnina ne more odtehtati psihičnih travm ali izgube bližnjega, tako tudi nobena še tako vrtoglava višina davka ne more izbrisati petkratne vrednosti emisij močnejšega avtomobila. Vidimo lahko, kako države uporabljajo tržne principe pri regulaciji družbe. Namesto da bi določena škodljiva ravnanja preprosto z dekretom prepovedale, se odločajo za posredne regulacije, kot je podražitev takšnih ravnanj, nato pa čakajo, da tržni principi opravijo svojo nalogo. Če namreč na trgu povpraševanje določa ceno, potem bo po tej državni sprevrnjeni tržni logiki regulirana višja cena zmanjšala povpraševanje; če bo neekološko ravnanje zelo drago, se ga ljudje ne bodo več posluževali. Vendar pa države pozabljajo, da obstajajo skupine ljudi, ki te povišane davke obravnavajo kot drobiž, tako kot nekateri kazni za prometne prekrške štejejo kar kot potne stroške. Premožnejše skupine vsako denarno kaznovanje (pa naj bo to kazen za prekršek ali vnaprej plačani davek) obravnavajo kot del svojih življenjskih stroškov, in to preprosto zato, ker si to lahko privoščijo.
Okoljski davki se nam tako izkažejo kot liberalni odpustki. Kot sodobni načini trgovanja z lastnimi grehi. Denarnica nadomesti vest posameznika ali vest gospodarske družbe. Država pa uspe ohraniti videz liberalnega odnosa do posameznika na eni strani in do podjetništva na drugi, tako da je posameznikom omogočena izbira sebi lastnega načina življenja, podjetjem pa omogočen svobodni razvoj, pod pogojem seveda, da si to lahko privoščijo. Okoljska politika, ki bi glede na resnost razmer morala poseči po zelo radikalnih prijemih, naivno stavi na neke utopične samoregulacijske družbene principe, pa čeprav je že vsem jasno, da sveti tržni principi sami po sebi ne delujejo in zato družbo, ki stavi nanje, vedno znova pustijo na cedilu. Konec koncev, domet našega davka na motorna vozila je zelo omejen. Svoj cilj doseže le pri tistih, ki si terenca že pred uvedbo novega davka tako ali tako niso mogli privoščiti.