16. 1. 2009 Zofija v medijih

Odgovornost šolskih oblasti do demokracije

Avtor:

Will Kymlicka v članku Vzgoja za državljanstvo (slov. prevod je nedavno izšel v reviji Vzgoja in izobraževanje) pravi, da sta zdravje in trdnost moderne demokracije odvisna od lastnosti in drž njenih državljanov: »od njihove želje sodelovati v političnem procesu, da bi tako prispevali k javnemu dobremu in vzdrževali odgovornost političnih oblasti; od njihove pripravljenosti na samoomejevanje in uveljavljanje osebne odgovornosti v svojih ekonomskih zahtevah in osebnih izbirah, ki vplivajo na njihovo zdravje in okolje.« Po njegovem postanejo demokracije brez državljanov s takšnimi lastnostmi neobvladljive.

Javne politike, če hočejo biti kolikor toliko uspešne, se torej morajo nasloniti na odgovornega posameznika. Kymlicka poudarja, da »država ne bo sposobna poskrbeti za primerno zdravstveno varstvo, če se državljani ne bodo vedli odgovorno do svojega lastnega zdravja…; država ne bo mogla priti naproti potrebam otrok, starejših in hendikepiranih, če državljani ne bodo privolili, da tudi sami prevzamejo del odgovornosti za svoje najbližje in deloma poskrbijo za njihovo nego; država ne bo mogla zaščititi okolja, če državljani v svojih potrošniških odločitvah ne bodo pripravljeni na krčenje porabe, večkratno uporabo in recikliranje; vladna sposobnost uravnavanja ekonomije lahko doživi pretres, če državljani najemajo previsoka posojila ali zahtevajo pretirano povečanje plač; poskusi, da bi ustvarjali bolj pošteno družbo, bodo zabredli, če so državljani nenehno netolerantni do razlik in povečini brez pravega čuta za pravičnost.«

Kymlicko bi vam lahko navajal še in še, toda nekako sem prepričan, da vse to že veste. Še več, menim, da bi se vsega tega (in s tem svojega velikega pomena) morala zavedati večina državljanov. Prav zato, zaradi tega mnenja, mi ni in mi bržčas nikoli ne bodo jasni ukrepi šolskih oblasti, ki zmanjšujejo nivo splošne izobrazbe v naši šoli – to je splošne razgledanosti v imenu zgodnje specializacije, tržnih pritiskov ipd. To seveda ne pomeni, da ekonomskih pritiskov ni, ampak brez odgovornih državljanov, to je splošno razgledanih, solidarnih državljanov, tudi nas ne bo, vsaj ne NAS kot skupnosti. Potem seveda ne bomo potrebovali niti šolskih oblasti. Kakšno bo naše življenje, si je težko predstavljati, morda bo podobno temačnemu futurističnemu romanu, morda nam bodo vladale multinacionalke (oziroma tržne zakonitosti), ki se ne bodo menile za zgodovinsko pridobljene državljanske svoboščine in pravice, morda nam bo v slehernem možganskem vlaknu odmevala glasba orkestra blagajn iz veleblagovnic, s svojim enoličnim bip, bip, bip – kdo ve? Ali ni že samo glasovanje o ohranjanju dosedanje dolžine delovnega časa, ki se je odvijalo v evropskem parlamentu, škandal brez primere? Škandal, ki priča o katastrofalno nizki ravni javnega uma? In ali ni sramota, sramota, sramota, da je bila ena izmed pobudnic tega predloga, ki načenja idejo skupnosti v samem jedru, prav Slovenija, ena izmed najmlajših skupnosti?

Politike, ki se omejujejo, ki se zavedajo svojih potencialnih moči in možnosti zlorabe, ki prav zato v šole uvajajo aktivno državljanstvo, ki spodbujajo raziskovalno novinarstvo itd. sem vselej cenil. Toda politike, ki v imenu ne vem kakšnih strahotnih nihilističnih in neoliberalnih idej ne omejujejo, temveč ukinjajo same sebe nisem mogel ceniti, ker jih preprosto nisem razumel. Če bi jim sledili, bi morali skleniti, da javna umnost sploh ne obstaja. Sodelovanje v takšnih politikah, potem ni skrb za zadeve javnosti, temveč zgolj zastopanje zasebnih pobud, zgolj igra, kako iz bdenja javnosti prespati vedno nove zasebne kaprice.

Kymlicka bi dejal, da je v vsaki družbi vselej določen odstotek ljudi, ki ne želijo sodelovati v javnih političnih zadevah, ki želijo imeti mir pred politiko, državo in drugimi ljudmi, ker živijo za svoje za svoje zasebne cilje: za družino, versko skupnost, umetnost ipd. Maloprej sem omenil, da takšnih ljudi ne razumem. Tudi zanje namreč velja, da bodo svoje cilje lahko izpolnili le, če bodo živeli v dovolj osveščeni družbi, razgledani skupnosti, ki jim bo to dopuščala in omogočala. A pustimo to, strinjam se s Kymlicko, ki pravi, da si vsaka družba nemara lahko privošči določen odstotek takšnih ljudi, če le vsi drugi niso preveč pasivni in če dovolj dobro skrbijo za ohranjanje javnega uma.

Gledano tako, se ta odstotek ljudi prepušča volji drugih oziroma – in to je že egoistično – skrb za javne zadeve preloži na ramena vseh drugih sodržavljanov. A kot rečeno, dokler je odstotek takšnih ljudi dovolj majhen družba še lahko shaja – tudi s takšnim egoizmom.

Toda kaj, če odstotek takšnih ljudi naraste? Kaj če država zopet resno premišlja o usmerjenem izobraževanju, ki ljudi dovolj zgodaj usmeri v poklice in jim ne zagotovi splošne razgledanosti (književnosti, filozofije, psihologije, politike, državljanske vzgoje…), ki je pogoj ohranjanja javnega uma? Kaj, če bo sedanja šolska oblast morda najboljšim gimnazijam v državi (in to je že znaten odstotek populacije) dovolila uvesti takšen učni načrt, ki se v svoji radikalni izbirnosti zgleduje po mednarodni maturi? Ali s tem ne bomo že preširoko odprli vrat sebičnosti? Ali s tem ne bomo uzakonili življenja, ki se že premalo meni za javno sfero in dovoljuje prevelikemu številu ljudi, da se, kakor je to dovoljeno Amišem v ZDA, ukvarja le še s sabo in svojimi interesi?

Pokažite še danes s prstom na uničevalce javne sfere, jutri vas namreč več ne bodo razumeli!

Članek je bil izvirno objavljen v časopisu Katedra