V zadnjem času, posebno ob dvajsetletnici države, smo bili in smo priča mnogim jadikovanjem, kako smo zavozili državo, kako je bilo nekaj let po osamosvojitvi še vse dobro, nato pa je šlo navzdol, kako smo izgubili kompas, moralne vrednote, enotnost, ki smo jo premogli ob osamosvojitvi itd. Jadikovanja spremljajo pozivi k večji družbeni odgovornosti, poštenosti – dobivamo celo zakone, ki bi nas naj k temu prisilili; čeprav po drugi strani zategujemo pas, sproščamo trg dela, se gremo pokojninsko reformo, se strinjamo s privatizacijo javnih dobrin; pri vsem tem pa ne uvidimo, da ne moremo pet minut govoriti o krivicah, ki jih trpijo revni, šibki in brezpravni, pet minut pa bentiti čez državo, kako malo naredi za ugodno podjetniško klimo – kakor da ni to dvoje vzročno povezano, kakor da ugodna podjetniška klima v sedanjih ekonomskih razmerah ni vzrok krivic in kakor da krivice ne predstavljajo resnice ugodne podjetniške klime.
Tukaj bom zagovarjal misel, da je vse to moraliziranje brezupno. Nič boljše ne bo, pa če bomo še tako moralizirali – kvečjemu slabše; še več sámo to moraliziranje ni nič drugega kot tlakovanje poti navzdol – je znak ideološke slepote, prazne vere, da lahko poskusi reformiranja zgolj moralne zavesti ljudi kakorkoli spremenijo to zavest.
Po mojem prepričanju, ki ga tukaj dajem v razpravo, bi se morali vrniti k Marxu, k Marxu teoretiku, opisovalcu življenja in dela v okvirih kapitalistične proizvodnje. Prvo, na kar bi veljalo spomniti je Marxovo stališče, da ekonomski odnosi, torej načini organizacije družbene proizvodnje, določajo vse druge odnose v družbi, ne le »naravo« politične organizacije, temveč tudi moralne ideje. Najbrž se to marsikomu zdi sporno; če je v tem kakšna resnica, potem morala posameznikov ne bo nič drugačna, kot je – vse dokler bomo pač menili, da je mogoče nanjo odločilno vplivati ne da bi se hkrati lotili reformiranja drugih sistemov in podsistemov družbe. V nadaljevanju bom to misel, četudi sporno, poskušal podpreti.
Kapitalizma ni težko opisati. Vsakdo ve, da imamo kapitaliste, lastnike tovarn, podjetij, obratov, zemlje… in delavce vseh mogočih kvalifikacij. Nekateri delavci so zelo kvalificirani in zelo dobro plačani, toda tudi njihove še tako visoke plače so le drobtine, ki padejo z mize lastnikov. Dva sloja, dve kasti. Osredotočimo se na kapitaliste. Njihov konjiček, ki ga sicer niso sami izbrali, vendar mnogim med njimi nudi ugodje in zanj zahtevajo neznanske zasluge, je tekmovanje z drugimi kapitalisti. To tekmo še najbolje razumemo, če se spomnimo na reklo iz cikla filmov Highlander – obstane lahko le eden. V resničnem življenju se to kaže kot propadanje malih, manj uspešnih, prevzemanje s strani velikih itd. Vzrokov za propad nekega kapitalista je več: ni dovolj hitro zmanjšal plač svojim uslužbencev (oziroma ni zmanjšal stroškov dela), ni dovolj vlagal v razvoj (posodobitev, dodatno vrednost), ni pravočasno preselil proizvodnje na trge s ceneno delovno silo itd. Nekdo je pač vedno hitrejši, sposobnejši, uspešnejši in predvsem večji in močnejši. Ta lahko sčasoma proizvaja in prodaja več in ceneje. Zgube ostanejo brez glave.
Za moj namen je pomembno, da tekma med kapitalisti ni zgolj njihov konjiček, saj s seboj prinaša obvezni repertoar vrednot. Moč je v redu, pamet (da hitro reagiraš – odpuščaš, posodabljaš) je v redu, če obstaneš si dober, lahko skrbiš (če se ti že ravno da) za manj uspešne, šibke in ljudje te imajo radi. Splošno mnenje te ima za spodobnega, kar je tudi v redu; preprosto blestiš, si zmagovalec, obdan s temu primerno slavo in predvsem si tisti, ki v resnici postavlja pravile igre za vse druge (zlasti delavce). Svet je tvoje igrišče, svet ti je na razpolago, ljudje v svetu so ti na razpolago; pa saj ti morajo biti, če hočejo dobiti zgoraj omenjene drobtinice. In drobtiničarji? Vse v imenu dodatne vrednosti, bi lahko rekli in naprej: če se ne bomo podredili, bomo propadli, če ne bomo fleksibilni, bomo propadli, če ne bomo sprostili sami sebe in trga delovne sile, bomo propadli, če ne bomo kapitalistu prodali vode, elektrike, nacionalnih parkov, bank, srca, bomo propadli. Zato bomo stisnili zobe – celotne generacije bodo stisnile zobe v še en napor – in se delali, da je to najboljši možni način življenja; z motnimi mislimi polnimi moralnih zgodb se bomo priključili tekmovanju, v šole bomo uvedli izbirnost, nivojskost, saj imajo tudi naši otroci pravico do tekme in grdo bomo gledali na »lenuhe« in vse druge, ki se jim več ne da, ki v vsem tem ne vidijo smisla ali celo verjamejo, da »lenuštvo« ni nujno lenoba, temveč krik, krik iz trebuha, krik iz srca, krik vere, ki jo je delil tudi Marx, da velika večina ljudi v resnici ni lena, temveč bi zgolj rada živela v miru, svobodi in v dobro urejeni skupnosti, kjer bi lahko v svojem delu uživala, se skozi njega izrazila in o njem – kot se to pričakuje od vsakega poštenega človeka – samostojno odločala. Na ta način torej tekma med kapitalisti oziroma – v kolikor z njo postavljajo pravila vsem – proizvaja tudi vrednote, načine moralnega vrednotenja.
Ustavimo se še za hip ob ideji, da človek skozi svoje delo izraža samega sebe. Ali nam je to danes omogočeno? Ker se mora delavec nenehno samo prilagajati tekmovanju med kapitalisti, se preprosto nima časa izraziti. V današnjem času nikoli ne more nečesa narediti do konca, tako da bo trajno, solidno, ker ga priganja konkurenca – hiteti mora, podaljševati delovni čas, dokler (in to se mnogim dejansko zgodi) ne živi samo še za delo, ki navsezadnje ni njegovo in o katerem ne more odločati (postavljati pravil). Zato delavec, pravi Marx, v kapitalističnem načinu proizvodnje ne more izraziti svojega bistva, celo tedaj ne, če v njem uživa in se zvečer, ko se pogleda v ogledalo, prepozna kot pridnega. Mar ni v tej luči stavek Slovenci smo pridni delavci zgolj nekakšen reklamni slogan za tuje vlagatelje? Če se sploh kdo izraža v kapitalističnem načinu je to kapitalist, v kolikor je prav on tisti, ki postavlja lastna pravila igre (za vse) in v kolikor mu je preko različnih podsistemov družbe (medijev, šole, družine…) omogočena nenehna dobava novih delavcev, vse bolj nadarjenih, vse ožje usmerjenih, vse bolj storilnostno naravnanih, vse bolj nekonfliktnih, vse bolj kazočih vesela lica, vse bolj izšolanih in vse manj izobraženih. Toda, kot smo videli, tudi kapitalist ni povsem svoboden, goni ga tekma in tekmovati mora, tudi če noče.
Takšno stanje je Marx opisal s pojmom odtujitve. Odtujeni smo, drug od drugega (zaradi tekme) in od samih sebe, od lastne narave, človečnosti, morale, ki bi jo naši moralisti radi ustvarili z nekakšnim hokus pokusom, ne da bi se sploh potrudili pogledati kdo piše pravila, za koga in zakaj. Sklep: moralna preobrazba družbe je mogoča šele s postopno odpravo odtujitve.