Klemen Jaklič v svojem ponesrečenem demantiju dr. Hoffmann-Riemovega demantija v Mladini z dne 17. oktobra 2005 ne uspe zavreči prav ničesar, kar se mu očita. Odgovor Hoffman-Riema smo objavili na tej strani. Namesto tega se spreneveda in postavlja na laž samega sebe, po novem pa sramoti še Riema, s katerim bi se rad znova strinjal. Zares je hudo nadčloveški napor demantirati demanti in se hkrati strinjati z njim, zato si poglejmo, kako mu je to uspelo.
Spomnimo na srž problema: Jaklič je ob Branku Grimsu avtor apokaliptičnega svarila o »neizbežnem vdoru politike v vodenje RTV pod krinko civilne družbe« v dosedanjem sistemu imenovanja v svet RTV. Kot kronski dokaz za svojo vizijo nam je neštetokrat serviral prav Riemov citat (kot da ni dovolj, ga zdaj ponovi), iz katerega je vselej izpeljal nedvoumen sklep o nujnosti imenovanja sveta RTV s strani parlamenta. Vzneseno zato Jaklič nedvoumno napiše: »Naš slovenski svet RTV, ki je rezultat več kot desetletne vladavine ene politične opcije in ki ima na čelu bivšega predsednika politične stranke iz te iste opcije, je zagotovo najlepša možna ponazoritev takšnih ugotovitev.« (časopis ZA RTVSLO, str. 8)
Te besede, izpeljane iz Riema, povsem jasno dokazujejo dvoje: da je Jaklič razumel Nemčevo stališče kot takšno, ki svari pred politizacijo dosedanjega sistema imenovanja mimo parlamenta, in drugič: da se sam, tako kot Riem in skoraj vsa Evropa, zavzema za imenovanje članov skozi parlament. Toda vmes se je zgodil Riemov demanti in snedel je besedo: če se je najprej do onemoglosti skliceval nanj in njegovo domnevno tezo o »politiki pod masko civilne družbe«, jo pripisal sedanjemu slovenskemu stanju, pa zdaj pri njem sploh več ne prepoznava takšne intence besed, saj pravi, da je napačno sklepanje misliti, da Riem govori o vzrokih za politizacijo, ko »civilna družba sama imenuje v svet«! Gospod iz Oxforda in Harvarda ima hud mentalni problem: sploh se ne strinja več sam s sabo. Saj je prej vendar trdil prav nasprotno! Naslednja težava je še hujša: če je nenadoma zanikal dejstvo, da bi nemški ustavni sodnik govoril o »virih in vzrokih politizacije«, se zdaj Jaklič dodatno pretvarja, da pa on, Jaklič, ni govoril o njih. Strel v koleno: zgornji citat jasno kaže, kako je sam zmagoslavno povezal Riema in »Kocijančičevo televizijo« v najboljšo možno ilustracijo Nemčevih besed. Sam jih je navajal natančno kot diagnozo politizacije. Jaklič ima torej še eno zagato: laže samemu sebi, če širšo javnost pustimo ob strani. Za nameček ga ni sram dodati, da po njegovem »nek model ni sam po sebi slab ali dober« in da potemtakem ni izrecno kritiziral dosedanjega sistema imenovanja. Kako se nekateri znajo sprenevedati!
Resnica je nasprotna: tako Riem kot Jaklič sta govorila o »virih in vzrokih politizacije«, kajti sistem imenovanja je takšen vir par excellence. Jaklič je napačno mislil, da Riem benti proti samonastavljeni civilni družbi in se zavzema za izključno imenovanje skozi parlament , nakar nam je to prodajal kot evropsko zgodbo. Po kateri pomeni imenovanje skozi parlament depolitizacijo RTV hiše! Po Riemovem demantiju, ki ga Jaklič očitno še zdaj noče razumeti ali pa se zgolj pretvarja, pa je jasno, da Riem nikoli ni bentil proti samonastavljeni civilni družbi v svetih RTV hiš po nemškem (in našem) sistemu, temveč proti argumentaciji, da vsakršno imenovanje skozi parlament pomeni zlorabo moči politike. Očitno preveč sublimna distinkcija za bodočega doktorja s Harvarda.
Če ponovim razliko v kratkem: Jaklič je nadvse jasno trdil, da je način izbire predstavnikov v svet RTV vzrok politične zlorabe in se pri tem decidirano oprl na Riema, medtem ko je ta nadvse jasno zanikal, da bi to kadarkoli trdil ali izjavil. Moj dopis Riemu (prepis je dostopen na www.zofijini.net) in dopis novinarja Boruta Mekine sta verni kopiji citiranih besed, zato je Jakličevo nakladanje o potvorbah in drugačnih kontekstih dolgočasno mlatenje prazne slame. Zanimivo je, da nemški ustavni sodnik tolikokrat citiranih besed ni prepoznal za svojih. Še danes na njegove in moje pozive Jaklič ni uspel odgovoriti, od kod so vzeti ti s takšno vnemo napačno interpretirani stavki, če se jih niti avtor ne spomni. Upam, da to ni izraz kake razširjene, sicer zmagovite Grimsove munchausenske metodologije, pri kateri se naš prihodnji doktor vzvišeno sklicuje na svoj univerzitetni pedigre in tuje strokovnjake, na »subtilno ustavno znanost« in še posebej svoj skrajno dragoceni čas (ki ga je imel v času kampanje na pretek), vse zgolj zato, da bi zakril, kako mu nič od naštetega ne pomaga kaj prida pri tem, da bi prepričal z zdravo logiko oboroženega haloškega kmeta.