»Boga ne moremo slišati, ker je v naših ušesih preveč drugih frekvenc,« je telefonske motnje na svoji nemški turneji nenavadno metaforično opisal papež Benedikt XVI. Zvenelo je domače in »mobitelovsko«, toda nekaj dni zatem se je moral božji namestnik na zemlji opravičevati, ker ga menda nismo slišali dobro. Pojasnilo so predvajale številne medijske frekvence.
Eno izmed njih je zvenelo takole: papež verjame, da skupaj ne gresta vera in nasilje, temveč vera in razum. Povedano zveni skorajda preveč enostavno, a je natančen citat njegovih v angleščini izgovorjenih besed v nizu javnih opravičil muslimanom. Po tistem, ko je po svoje spomnil na karikaturo Mohameda z dinamitom na glavi in jo položil v usta bizantinskemu cesarju Manuelu II. Paleologosu v pogovoru z učenim Perzijcem: »Pokaži mi vendar, kaj je Mohamed prinesel novega in tam boš našel le slabo in nečloveško, kakor je predpis, vero, ki jo je oznanjal, širiti z mečem.« Val protestov muslimanov na to izjavo poznamo in poskuse opravičil papeža tudi. Pustimo ob strani citat in odzive, pa nenavadne načine opravičevanja in razvpito vprašanje, kako mu je to uspelo in za čim mu je bilo žal: za reakcijami ali za svojimi besedami?
Kot ugotavljajo vsi skrbni interpreti predavanja, se je papež v zdaj že slavnem govoru na tudi »njegovi« univerzi v Regensburgu, katerega naslov je bil »Vera, razum in univerza«, zavzel za verski in medkulturni dialog. A pot do takšne razlage je dolga. V njem je res začel z odnosom vere in nasilja in ga pripeljal do odnosa vere do razuma, toda posredno je storil dvoje: implicitno je povezal razum z nenasiljem (ali nasilje z nerazumom) in eksplicitno krščanski veri pripisal razumnost, die Vernünftigkeit.
Posvetimo se torej tema dvema korakoma, ki postavljata v čudno luč osnovno intenco poziva k dialogu in sožitju, kot trdijo njegovi branilci. Najprej k odnosu krščanstva do razuma: v kakšnem smislu zares »gresta skupaj«, kot pravi papež, z vero? Prva enciklika Benedikta XVI. z naslovom »Bog je ljubezen« (Deus caritas est) z dne 25. januarja 2006 jasno govori o tem, da vera presega razum, odpira nove horizonte ter more tudi prečistiti razum vseh zaslepljenosti. Da je vera nad njim, ugotavlja v svoji slavni encikliki »Vera in razum« (Fides et ratio) že Janez Pavel II., obsodi filozofijo in različne relativizme in nihilizme. Strogo vzeto grški »logos« in rimski »ratio« ne gresta prav rada v španovijo in razkošna zgodovina problema to potrjuje, nenazadnje z znamenitima sholastičnima rešitvama, kot sta recimo »verjamem, da bi razumel« in »verjamem, ker je absurdno«. A bodimo dobrohotni: poskusi poroke obeh so skoraj enako številni in tudi Janez Pavel II. govori o »dveh krilih, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice«. In predpostavimo nadalje, da je razum tu nekaj, kar je bistveno bližje grškemu logosu, o katerem bo tekla beseda, kot njegovi kartezijanski in moderni scientistični podobi.
Kajti evangeljski »v začetku je bil logos« (logos pač pomeni tudi »beseda«, kot še marsikaj) in izpeljana trditev papeža, da »Bog deluje z logosom«, sta dovolj, da pripoznamo papeževo terminološko stališče kot istovetno grškemu. Primerjave se sam ne brani: »Je le grško, če rečemo, da je razumu protivno ravnanje v nasprotju z bistvom Boga, ali pa je tako prepričanje resnično že po sebi? Menim, da lahko tu vidimo globoko povezanost obojega, tega, kar je v najboljšem pomenu grško, in biblično utemeljene vere v Boga.«
Če krščanski Bog deluje z (grškim) logosom, pa to ne velja za izročilo korana: »Po islamskem nauku je Bog absolutno transcendenten. Ni zvezan z nobeno od naših kategorij in tudi ne z razumnostjo.« Stvari so v predavanju zastavljene jasno in prav gotovo se ni mogoče izogniti vtisu, da je tu prišlo do verjetno nerodnega izraza napada na iracionalne temelje islama. A na tej točki pustimo vnemar pravilnost in širšo veljavnost izpeljav, kajti marsikdo bi se utegnil vprašati, s kakšnim posebnim razlogom se je poudarila ta razlika. Odgovor je prebral sam papež skozi pozicioniranje katoliške cerkve in nevarno igro odrekanja razumnosti drugim nadaljeval z naslednjim korakom: tisti, ki je je navajen, ta ne uporablja nasilnih sredstev. »Bog ne mara krvi in ne ravnati po pameti je Bogu nasprotno,« znova citira bizantinskega cesarja. S tem smo že pri naslednjem, iz tega razvitem vprašanju, odnosu vere do nasilja, kolikor ga »dopušča« razum. Če smo konkretnejši, papež spregovori o širjenju vere s takimi sredstvi in nerazumnost poveže z njeno tovrstno obliko; božja averzija do krvi se jasno nanaša na prej omenjeno oznanjanje vere z mečem.
Je z obema pripisoma, tujosti razumnosti Bogu islama v očitni aluziji s krvavim širjenjem vere, Benedikt XVI. prestopil mejo politične oziroma še bolje religiozne korektnosti? Če jo je, je gotovo ni le s citatom Manuela II., ampak z drzno tezo odrekanja razuma. V imenu taistega, ki se ga z vidika vere včasih obsoja (»razum mora in sme biti le v službi vere«, se glasi staro, tudi koncilsko spoznanje), se zdaj žigosa in stigmatizira islam kot premalo »logičen«. Enkrat je razum koristen, drugič je v napoto, kakor komu kdaj ustreza. Da sodi v njegovo definicijo le to, da vere ne širiš z nasiljem, pa bi pomenilo njeno hudo in groteskno osiromašitev.
Ko filozofsko izobraženi papež, izenačujoč racionalnost starih Grkov in krščanstva v svojem govoru navede Sokrata in Fajdona, prav zagotovo ve, da je prvo imenovani utemeljitev dialektike, veščine pogovora, dialoga. Ta pa seveda ni le prazno govoričenje in rokovanje. Po definiciji Platonovega učitelja se -skriva v dajanju in prejemanju logosa, torej navajanju pojasnil in razlogov (»ton logon didonai kai dechesthai«). Kdor hoče graditi mostove med verami, ta mora biti pripravljen na prejemanje in dajanje. Če logos drugemu odrekaš, se s tem odpoveduješ njegovemu prejemanju in potem je to dober razlog za dvom v tvoje iskrene namene. Ko odmislimo branje, po katerem je pogovor zgolj plehek pleonazem za nenasilno komunikacijo, pač ne pomaga deklarativna pripravljenost nanj, če logosa pri drugem ne prepoznavaš, kakorkoli že to utemeljuješ z zgodovinskimi in verskimi podlagami. Ker potem v resnici ne verjameš v dia-logos. Papežu se je zgodilo prav to in takega namena ne more omiliti nobeno opravičilo.