Utemeljenost teze Michela Freitaga, po kateri izginja razlika med znanostjo in tehniko, naravo in družbo, bitjo in najstvom, je najvidnejša predvsem v humanistiki, kjer se soočamo s povsem koristoljubnim odnosom do znanosti, ki pa že od vsega začetka, denimo stare Grčije, ne temelji na utilitarnosti ali prikupnosti, temveč, rečeno z Aristotelom, zgolj in samo na čudenju, thaumazein.
To ponazarja vseprisotna uporaba ekonomskih pojmov tipa »uporabnost« in »subvencioniranost« ter dobronamerni profesorji, ki svetujejo, naj bodo naloge/raziskave študentov (»izdelki«) prijazne »naročniku«, saj se lahko v nasprotnem primeru zgodi, da ne bomo nikoli več »ponudniki« določene »storitve«, da ne govorimo o tem, da je izjemno priporočljivo, da v »pogodbo« našega delovnega razmerja vključimo razne »anekse« (varnostni ventil pred »reklamacijami« – sic!). Slednje kulminira v raznih raziskavah, kjer si avtorji za nalogo postavijo dokaz teze, da je kapitalizem najpravičnejši družbeni sistem.
Na primeru psihologije lahko pokažemo, da je velika večina (»aplikativnih«) raziskav omadeževana s povsem ideološko dimenzijo. V ospredje se namreč postavlja določene »vzgojne« pojme, denimo psihiatrične diagnoze, ki skušajo zgolj preprečevati t. i. antisocialno vedenje, četudi za oznako slednjega kot bolezenskega nimajo teoretske podlage – ob konceptih tipa ODD (motnja nasprotovanja in upiranja) ter ADHD (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo) se ni čuditi, da psihologi osebnost ljudi razlagajo z baje objektivnimi »velikimi« oznakami, ki so jih dejansko prevzeli s strani vzgojiteljic in avtoritet: vestnost, prijetnost itn., medtem ko njihove negative obravnava psihopatologija, ki se je vmes prekrstila že v socialno patologijo. S tem, mimogrede, prikrivajo srž težave, ki je po študijah Sennetta in Wilkinsona prav v »kulturi novega kapitalizma« – sistemu, čigar družbena pogodba pravzaprav zagovarja razvezo sleherne družbenosti, solidarnosti, zaupanja in primat zamenljivosti vsakogar, s poudarkom na neenakostih. Ideologija posega tudi v fenomen izgorelosti, tj. simptome izčrpanosti na delovnem mestu, ki ga je danes srečati na vsakem koraku, saj omogoča tudi oblikovanje novih oddelkov (psihologije dela, organizacij) in terapevtov. A zavoljo preširoke definicije je kot pojem vprašljiv, njegovo bistvo izmuzljivo. Odkrivajo ga namreč tudi pri nezaposlenih, vendar ne kot posledico izgube službe – gre za povsem samostojen fenomen, vendar bi s tem priznanjem slednjega morali uvrstiti med depresije, kar pa po žepu udari farmacevte: priznati, da je vzroke depresije kot takšne potrebno iskati v vzorcih medosebnih odnosov, pomeni dati težo psihoterapiji in ne farmakologiji.
K temu prispeva absoluten izbris kakršnekoli kritične metodološke misli, odsotnost predmetov filozofske narave. Tako je ideologiji dovoljeno vstopati v najosnovnejše koncepte – termin »psihološkega jaza«, ki je neodvisen od socialne strukture, je temelj neoliberalizma in lahkota, s katero vstopa v preučevanje objektivnih znanstvenikov, je presunljiva: kot edini pogoj za to, da posameznikovo dejanje označijo za rezultat njegovih osebnih preferenc, je njegova lastna presoja. S takšno lahkoto se potrjuje tudi domnevno neovrgljiva genetska, biološka dejstva. Študije dvojčkov tako nastopajo kot neomajno merilo resnice, saj bi naj otroka, ki smo ju razvrstili v različni družini, kljub temu ohranila nekatere lastnosti. A pri tem je težava v pridevniku »različni« – kako vemo, da se okolji (ne) razlikujeta, če pa še ne poznamo faktorja, ki naj bi vplival na razvoj neke značilnosti? Gre za varianto Menonovega paradoksa: kako iskati nekaj, česar ne poznamo? Jasno je tako vidno, da gre za že vnaprejšnjo preferenco domene genetike – dejstvo, ki ga z veseljem objame sleherni zavarovalni agent.
Študentje smo možnosti tovrstne kritične obravnave – povprečni študent le stežka razpozna argumentacijsko strukturo tez v posameznem tekstu – oropani sicer že tekom srednje šole, saj interpretacije teoretskih tekstov nismo vajeni, glede na to, da so med obveznim čtivom v gimnaziji le leposlovna besedila brez nefikcijskih. Težavo poglablja še bolonjska reforma, ki nadomešča dvosemestrske predmete z eno in s tem študente oropa možnosti branja kaj več kot zgolj odlomkov klasičnih besedil. Odveč je omenjati, da nas pri tem pridno spodbujajo profesorji, plačani po glavi, in zavezniki t. i. »PowerPoint pristopa«, ki sporoča študentu, da naj ne bere in razumeva, temveč memorira, po možnosti vse življenje in s čim več piflarske fleksi(de)bilnosti. Hkrati pa ne gre zgolj za to, da posamezni profesorji poučujejo predmete, za katere nimajo pokritja v svojih objavah, temveč tudi za to, da na akademski ravni obstaja tekmovalna površnost. Učbenike tako denimo pišejo prvaki, ki triumfirajo z znanjem enega ali dveh tujih jezikov več in tako v obtok dajejo prevedene povzetke povzetkov povzetkov, brez da bi kdaj prebrali originalne avtorje – koncepti, ki se jih tako učimo študentje, niso nič drugega kot kulturni predsodki, zato se še kar samozavestno napak izpeljuje, da je Freud govoril o podzavesti, instinktih in Elektrinem kompleksu.
Piko na i omenjeni humani$tiki predstavlja neskončna zaverovanost v ustreznost uporabe statističnih orodij (SPSS ipd.) za raziskovanje posameznih človeških dimenzij – ko zagledamo številke, pa čeprav ne vemo dobro, kaj naj bi sporočale, smo pomirjeni. Pri tem pozabljamo, da korelacije še ne pomenijo vzročnosti, kaj šele, da bi statistično povprečje lahko povedalo kaj objektivnega o človeški naravi. Spinoza je pred 350 leti zapisal, da je potrebno bistvo neke posameznikove lastnosti (denimo čustva, bolezni itn.) razumeti v navezavi na splošnejša pravila delovanja tega istega posameznika, pri čemer se slednja ne ravnajo nujno po družbenih normah. Tako je njegov predhodnik Descartes menil, da posameznika sploh ni možno zvesti na kakršnokoli objektivno oznako, kaj šele, da bi ga merili, saj ne spada v območje fizikalnega. Zavoljo svojih radikalnih idej je po nekaterih teorijah umrl zaradi zastrupitve z arzenikom. Morda je danes čas, da znova na vislice postavimo kakšnega humanista, vendar z razliko od preteklosti zavoljo njegovega pomanjkanja subverzivnosti. Vprašanje tako ni toliko, kaj je humanistika danes – saj je to sedanjost potrebno preseči –, temveč kaj bo jutri. Fiat veritas, pereat mundus!