Če se peljete skozi naselja v naši državi, boste opazili, kako so si v zadnjih petih, desetih letih postala podobna. Ob vstopih in izstopih iz krajev vas bodo pozdravljali neskončni metri diskontnih škatel, okrašenih s kičastimi logotipi. Zdi se, da je na delu neka uniformizacija.
Toda uniformizacija se ne dogaja samo na tem področju. Opazujemo jo lahko v medijskem prostoru (vse manj je namreč resnih nerumenih medijev) in kot nas opozarjajo aktivisti in raziskovalci (zlasti Rifkin), ki gledajo pod prste bio-tehnološkim podjetjem, tudi na področju genetike in sejanja kmetijskih rastlin. Tako nas Rifkin v knjigi Stoletje biotehnologije sprašuje: »Kako bo reduciranje svetovnega genskega sklada na patentirane intelektualne lastnine, ki jih bo nadzorovala le peščica multinacionalnih korporacij, vplivalo na svetovno gospodarstvo in družbo?«
V javni razpravi, ki se je sprožila ob sprejemanju Zakona o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami, bi torej morali preudariti tudi, ali je ta uniformizacija dejstvo (in ne le, ali so GSO škodljivi ali ne). V razpravi, ki je predhodila sprejemanju zakona in v samem zakonu naletimo na dikcijo, da se z možnostjo sejanja gensko spremenjenih rastlin povečuje izbira (svoboda) kmeta. Toda, kar bega pri rabi besede svoboda v tem primeru, je to, da kmet, ki svobodno izbere Monsantovo seme, pripomore k reprodukciji uniformiranega sveta, ki – ko se enkrat uveljavi – ne nudi več sedanje ravni svobode. Če ima Rifkin prav, nas dejstvo, da bodo kmetje pri nas itak lahko sejali le en Monsantov produkt, ne bi smelo tolažiti, ker je prav to tisto, za kar Monsantu gre.
Glede omenjenega zakona, se lahko sicer strinjamo z njegovimi zagovorniki, da je izjemno restriktiven. Lahko bi rekli, da odpira vrata za gensko spremenjene rastline na način, da jih zapira. Toda, če privzamemo, da so Rifkinova opozorila resnična, nam zakonodajna kolobocija vseeno pusti grenak priokus – državljani bi si utegnili (ob dejstvu, da je bil mogoč tudi moratorij) od izvoljenih poslancev želeli bolj načelno držo. Stvar je namreč v tem, da GSO ne bo tako nerazumno in nemogoče posejati, kot meni zakon. A pustimo to. Bistvo je v tem, da bi morali organizacijam, ki dokazano kratijo svoboščine po vsem svetu, reči NE že na načelni ravni. Strokovna razprava, ali sejati GSO ali ne, če jih proizvaja organizacija, ki v imenu dobička tepta človeške pravice, je smiselna le kot scenarij filma Monty Pytonov.
Kar moramo v nadaljevanju pojasniti, je potemtakem, zakaj bi bil moratorij, ki bi začasno odložil sprejem takšnega zakona, trenutno ustreznejša rešitev. Pri tem se, kot rečeno, ne bomo ukvarjali z vprašanjem, ali so GSO škodljivi ali ne, temveč zgolj s političnimi vidiki sejanja teh organizmov. Pri tem seveda privzemamo, da so opozorila Rifkina in številnih drugih aktivistov po vsem svetu resnična in ne le prazno blebetanje. Če je to resnica in če z dovoljevanjem sejanja gensko spremenjenih rastlin zares odpiramo vrata multinacionalkam (Monsantu), ki na vseh področjih svojega delovanja uniformirajo stvarnost, s tem sebi in zanamcem v resnici ne povečujemo, temveč zmanjšujemo možnost izbire. Z zmanjševanjem izbire (dosedanje ravni svobode) pa kršimo nekatere bistvene človekove pravice. Na primer, 11. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ga je leta 1966 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, pravi takole:
»1. Države pogodbenice tega Pakta priznavajo vsakomur pravico do življenjskega standarda, ki zadostuje zanj samega in za njegovo družino, vštevši ustrezno hrano, obleko in stanovanje, in pravico do stalnega izboljševanja njegovih življenjskih razmer. Z ustreznimi ukrepi bodo zagotovile uresničevanje te pravice in priznavajo v ta namen bistven pomen svobodno izbranega mednarodnega sodelovanja.
2. Države pogodbenice tega Pakta, ki priznavajo vsakomur temeljno pravico do varstva pred lakoto, bodo posamič ali v mednarodnem sodelovanju sprejele potrebne ukrepe, vštevši sem tudi konkretne programe:
a) za izboljšanje metod proizvodnje, shranjevanja in distribucije živil s popolnim izkoriščanjem tehničnih in znanstvenih znanj, s širjenjem znanja o zdravi prehrani ter z razvijanjem ali reformo agrarnih sistemov, tako da bi zagotovile kar najučinkovitejši razvoj in uporabo naravnih bogastev;
b) za pravično delitev svetovnih živilskih rezerv glede na potrebe, upoštevaje pri tem probleme tako držav, ki živila uvažajo, kot tudi držav, ki jih izvažajo.«
Vprašajmo se torej, ali odpiranje vrat multinacionalkam (Monsantu) v resnici upošteva zgornji člen. Ali je zakon, ki smo ga sprejeli, res tisti ukrep, ki zagotavlja »kar najučinkovitejši razvoj in uporabo naravnih bogastev«? Ali nam je bil vsiljen, ali pa lahko govorimo o svobodno izbranem mednarodnem sodelovanju?
V čem je torej poanta takšne kritike? Očitno ne v lastnostih (škodljivosti ali neškodljivosti) GSO, temveč v socialno-ekonomskih značilnostih njihovega vpeljevanja. V kolikor lahko utemeljeno sumimo, da nam z njihovim vpeljevanjem preti zmanjševanje dosedanjih možnosti odločanja, bi si morali prizadevati za podružbljenje teh tehnologij. Preprečiti bi morali zasebni interes na tem področju. Rečeno drugače – sprejeti bi morali zakonodajo, ki bi prepovedovala sejanje in uporabo vseh GSO na vseh področjih, če so bili ti ustvarjeni v zasebnih podjetjih, če so patentirani kot zasebna last (da ohranimo dragoceno zasebno pobudo) oziroma če raziskave v zasebnih podjetjih niso bile že od samega začetka javno dostopne.