Če smo še pred nekaj leti v splošnem ugotavljali, da v sodobni družbi prevladuje bolj kot ne nekakšna politična apatija, pa je čas, odkar je nastopila svetovna finančna in gospodarska kriza, zaznamovan s številnimi protesti po vsem svetu, presenetljivo tudi na »politično zaspanem« Zahodu. A lahko potemtakem rečemo, da je apatijo odpravil pojav razloga za boj?
Boji za kapitalizem blaginje
Vsekakor ni naključje, da so se številni protesti po svetu, pa ne le tisti ta veliki, kot recimo v Grčiji, ampak tudi tisti majhni, kot npr. v Gorenju in Preventu, pričeli množiti po nastopu krize v letu 2008. Kot jasen razlog za boj se je namreč pojavilo poslabšanje materialnega položaja mnogih, hkrati pa tudi jeza ob spoznanju, da je kriza v veliki meri posledica nepoštenega ravnanja določenih posameznikov. Vendar pa se moramo vprašati, ali je tukaj smiselno govoriti o kakšni »politični« vstaji ljudi, ki so pred tem spali zazibani v »mehkem despotizmu« kapitalizma blaginje, kot to poimenuje Charles Taylor. V Grčiji ne zahtevajo neke nove politike, preprosto zahtevajo, da bi še naprej tako dobro živeli, kot so doslej. V tej državi je 25 % aktivnega prebivalstva zaposlenega v javnem sektorju in plačanega s trikratno povprečno slovensko plačo. Kdo ne bi protestiral, če mu najavijo, da bo odslej prejemal le še tretjino prejšnjega prihodka. A lahko stavko javnih uslužbencev v Grčiji razumemo kot politično aktivnost? Kaj pa je političnega na tem, da ne pristaneš na znižanje precej visoke plače? A je Kramarjeva zahteva po ohranitvi tistega milijona evrov nagrade politična zahteva?
Podobno se moramo o razlogih za proteste vprašati tudi v primeru slovenskih študentov. Seveda ni dvoma o tem, da je vzgib za proteste prišel iz vrst ŠOS-a in študentskih servisov, ki želijo zaščititi svoje interese, vendar pa se je potrebno vprašati tudi, zakaj so slovenski študentje dokaj množično pristali na sodelovanje pri teh zahtevah. Kaj je bil njihov razlog? Verjetno podoben kot so razlogi pri grških javnih uslužbencih ali pri delavcih v Gorenju. Želijo dobre prihodke in posledično dobro (materialno) življenje. Pustimo tukaj ob strani, da obstaja bistvena razlika med dobro plačano grško javno službo in bitko za minimalni dvig že tako minimalne plače v Gorenju, poudariti želim predvsem to, da gre pri večini protestov, ki smo jim priča v zadnjem času, za izrazito »ekonomske« in ne »politične« zahteve. Ljudi ne moti način, kako deluje naš svet, ne protestirajo npr. proti kapitalizmu, temveč protestirajo proti temu, da imajo premalo zasebnih koristi od tega sistema oziroma da jih imajo manj kot drugi. Skratka, gre za tiste vrste protestov, ki jih lahko v trenutku ustaviš, če iz letala na množico vsuješ nekaj vreč denarja. To niso politični boji.
Iz ekonomskega v politični boj
Delavci v Gorenju so bili zelo blizu prehoda, ki ga lahko poimenujemo prehod od ekonomskega boja v politični boj. Spontano, celo mimo sindikata, so se oblikovali kot subjekt z zahtevo in z močjo vztrajanja pri tej zahtevi. Vendar pa so se na žalost po zagotovitvi dviga plač na minimalno šesto evrov neto zadovoljili in umaknili. Strukture, ki so jo uspeli vzpostaviti, niso uspeli izkoristiti kot priložnosti, ki bi lahko vodila k mnogo pomembnejšim rezultatom, kot je (sicer nedvomno zelo pomemben) dvig plače. Lahko bi vzpostavili nove zahteve in vztrajali na njih, zahteve, ki bi pomenile strukturne premike, kot je recimo delitev dobičkov med zaposlene ali ukinitev selitve proizvodnje v tujino ipd. S takšnimi zahtevami lahko protesti vplivajo na spremembo politično-ekonomske strukture in torej postanejo politični boji. Vendar pa so se ti boji delavcev ustavili na ekonomski ravni.
Pred podobno prelomnico se zdaj nahajajo študentje v Sloveniji, ki so se po nedavnih »ponesrečenih« demonstracijah dobesedno prelomili na pol. Že v nekaj dnevih se je pričel oblikovati prvi kontrapunkt Študentski organizaciji Slovenije, ki so ga vzpostavili študentski sveti vseh štirih slovenskih univerz prav z namenom, da bi se distancirali od pozicije ŠOS-a, ki smo jo vsi prepoznali kot zgolj ekonomski boj, kot zgolj boj za partikularne materialne interese določenih akterjev. Da ne bo pomote, tudi ekonomski boj za partikularne interese določenih skupin je pogosto upravičen, kot recimo pri delavcih v Gorenju, oziroma kot bi lahko bile upravičene študentske demonstracije, če bi se naši študentje 19. maja borili proti uvedbi malega dela nasploh, ne pa zgolj za izvzetje študentskega dela iz Zakona o malem delu. Vendar pa je bil »politični boj« proti malemu delu, žal, zgolj krinka za zelo ozko definiran zasebni boj za ekonomske interese. Največ, kar si lahko od te neljube izkušnje z letečimi tlakovci obetamo, je rojstvo nekakšnega študentskega sramu, ki bo omogočil študentski populaciji, da na novo definira svojo vlogo v družbi.
Otroštvo oropano želje
Če torej naj ti parcialni ekonomski boji, ki smo jim priča v preteklem letu ali dveh, prerastejo v strukturno pomembne politične boje, potem potrebujemo razlog, razlog, ki bo presegel željo po splošnem materialnem blagostanju, ki danes reprezentira skupni imenovalec vseh obstoječih želja. Kaj lahko hočejo Grki, razen ponovne vzpostavitve prejšnje blaginje? Kaj lahko hočejo študentje, razen starega »večnega statusa študenta« in polovičarskega dela? Kaj lahko hoče nova generacija?
Problem, s katerim se pred formulacijo novih političnih bojev, če naj bodo ti sploh mogoči, srečamo, je problem želje. Seveda se na prvi pogled zdi, da je človek danes bolj kot kadarkoli bitje želje, vendar nam podrobnejši pogled pokaže, da je pravzaprav prav nasprotno – bitje brez želje. Če pogledamo primer mladih, rojenih v poznih osemdesetih in v devetdesetih letih, lahko opazimo vsaj eno specifiko v obravnavi njihovih otroških želja. Večina otrok, rojenih v zadnjih dvajsetih ali petindvajsetih letih, je dobila svoje prvo kolo, preden si ga je zaželela, dobili so glasbeni stolp, preden so si ga zaželeli, dobili so megabager ali barbie komplet ali računalnik, preden so si ga zaželeli. Že kot dojenčki so šli prvič na morje ali na smučarski dopust, preden so sploh vzpostavili kakršnekoli predstave o tem, da obstajajo distance med kraji, in preden so razumeli, da je mogoče vložiti nekaj energije v to, da te distance premagaš in prispeš na ta drug kraj, če to želiš. Skratka, živeli so otroštvo »oropano želje«. Ne gre torej za to, da so mlade generacije razvajene, ker dobijo vse, kar si želijo, temveč gre za to, da so hendikepirane, ker dobijo vse, ne glede na to, če si sploh kaj želijo. Razmerje med »najprej želeti« in »nato to dobiti« se je prekinilo zaradi relativne dostopnosti materialnih dobrin in seveda zaradi pretirane starševske »skrbi« za svoje otroke. Ni torej problem v tem, da se mladi niso pripravljeni potruditi in potrpeti zato, da bi dobili to, kar si želijo, problem je v tem, da si sploh »ne znajo« želeti, nimajo izkušenj s tem, kaj pomeni razviti neko svojo željo, vztrajati na njej in biti zadovoljen, ko je uresničena.
Kako naj torej generacija, ki si ne zna želeti, oblikuje politične boje? Kaj bo srž, razlog teh bojev, če ni želje? Če dvajsetletnika danes vprašamo, kakšen svet si želi, bo odgovarjal zelo abstraktno, kot iz učbenikov, da si želi bolj pravičen in ekološko osveščen svet. Vendar v tem primeru ne govori o lastni želji, temveč o šolskih vrednotah. Lastna želja je vedno konkretna, vselej ima neko konkretno predstavo v ozadju, če tako rečemo, neko konkretno sliko, ki jo človek vidi, ko zapre oči in si zamisli sebe v svetu čez deset ali dvajset let. Ni naključje, da je ameriški etnolog Richard Sennett pri mlajših delavcih zaznal bistveno nezmožnost zamišljanja in opisovanja lastne prihodnosti. Najpogostejši odgovor na vprašanji »Kaj hočeš? Kje se vidiš v prihodnosti?« je v njegovih raziskavah »Ne vem. Samo da ne ostanem na istem mestu.« Želja mladega človeka tako nima več oblike »hočem to in to«, ampak obliko »hočem karkoli«, torej hočem pač nekaj, karkoli, hočem, da se premikam, vseeno kam, samo da ne ostanem na istem mestu. Keep moving!
Zahtevati »to« ali zahtevati »karkoli«
Če smo se prej vprašali, zakaj so torej naši študentje tako nepremišljeno sledili partikularnim potezam ŠOS-a in študentskih servisov, se nam kot možna interpretacija odpira prav ta nezmožnost novih generacij, da bi oblikovale lastno željo, oziroma bolje, da bi svoji želji dale smer. To, kar mladi vsekakor vselej imajo, je nekakšna čista želja, ki tišči, ki hoče nekam, a problem, ki ga ima nova generacija, ki je bila oropana oblikovanja lastnih želja v otroštvu, je v tem, da ne ve, kam svojo željo usmeriti, želi, a ne ve, kaj želi oziroma kaj želeti. Je generacija z željo brez substance, z golo željo brez vsebine. To je generacija, ki bo zelo priročno sledila posameznim pobudam, ki bodo določale smer, kajti prav smer je tisto, kar njej sami manjka.
Da bi torej lahko študentska populacija odigrala svojo vlogo pri, če tako rečemo, spreminjanju sveta, bo morala najprej opraviti popravni izpit iz oblikovanja želja, končno se bo morala naučiti »želeti si nekaj«, želeti si točno to in to, tisto, kar bo prepoznala kot vredno lastne želje, ne pa želeti si »karkoli«, kar pač situacija ponuja kot možnost kanaliziranja lastne energije, pa naj bo to kreativna energija ali destruktivna jeza. Politični boj ne more izhajati iz abstraktnih učbeniških vrednot, ampak mora najti svoje izhodišče v konkretnih zahtevah, ki lahko izvirajo le iz konkretnih in jasnih želja skupine, ki želi nastopiti kot politični subjekt. Današnja študentska populacija si bo morala najprej ponovno prisvojiti željo, za katero je bila v kapitalizmu izobilja prikrajšana, šele nato bo lahko oblikovala smiselne politične zahteve in na njih brezkompromisno vztrajala. Konec koncev, ali biti subjekt ne pomeni prav to: imeti željo, na njej vztrajati in zanjo odgovarjati. Veliko breme za pripadnike generacije, ki jim je bil vnaprej napisan scenarij o doseganju uspeha in sreče položen v zibko.