Po tistem, ko je mariborska škofija prvič nudila religiozno duhovno oskrbo kar celemu Mariboru z javno mašo v Ljudskem vrtu in pri tem povabila medse osnovne šole, rektorat in občino, po tistem, ko se je dr. Ivan Štuhec javno zahvalil županu g. Borisu Soviču in mu skorajda zaklical »Še pridite po oskrbo, vedno smo vam na voljo«, se je v Sloveniji zgodil še religiozni turizem, na naše skupne stroške seveda. Pojasnilo ministra za obrambo Karla Erjavca o finančno podprti, načrtovani in organizirani udeležbi 87 vojakov, članov Slovenske vojske in Slovenske policije, na vojaškem romanju v Lurdu letos, je frapantno in škandalozno obenem. Vsakoletnega vojaškega srečanja v tem francoskem mestu so se letos udeležili še njihovi družinski člani. A če se je takšno potovanje romarjev iz Slovenije zgodilo že osmič in vselej v simbolični zasedbi, se je letos prvič množično in zaradi visokih stroškov zbudilo pozornost javnosti. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da je bilo omenjeno financiranje romanja (a) nezakonito in neskladno z zakonodajo o duhovni religiozni oskrbi, na katero se zdaj na ministrstvu za obrambo sklicujejo, (b) protiustavno, ker ne spoštuje načela ločevanja Cerkva od države, in (c) sprenevedavo, ker očitno neutemeljeno financiranje verske dejavnosti iz državnega proračuna razume ali želi prikazati kot nesporen in nepotraten način izpolnjevanja zakonskih obveznosti.
Erjavčevo neznanje
Najprej k splošnim intucijam o religiozni duhovni oskrbi in romanju v Lurd: večina bi se morala strinjati, da romarsko potovanje na mesto prikazovanja Matere Božje na drugo stran Evrope ne more soditi v kategorijo nečesa, kar opisuje religiozno oskrbo vojakov in njihovih domačih, ampak je lahko kvečjemu nekakšen dodani presežek in nadstandard tovrstne »oskrbe«. Če delavec v tovarni prejme bone za prehrano, tovrstna oskrba ne more vključevati brezplačne ponudbe kaviarja in šampanjca, še posebej ne na državne stroške. Zaradi takšne, napačne interpretacije obsega religiozne duhovne oskrbe, je prišlo do neposrednega in očitnega državnega financiranja verske dejavnosti, kar je protiustavno.
Ko se je obrambni minister Karel Erjavec na tiskovni konferenci 6. junija skliceval na 52. člen Zakona o obrambi, ki veleva, da ima vojaška oseba med svojo službo pravico do religiozne oskrbe, katere organizacijo in način izvrševanja pravice do te oskrbe določa minister, se je konceptualno hudo zmotil. Podzakonski akt za to področje, Pravilnik o organizaciji religiozne duhovne oskrbe, namreč v ničemer ne potrjuje njegovi tezi, da gre pri romanju vojakov v Lurd za izvrševanje tovrstne pravice. S tem je demonstriral napačno razumevanje zakonske podlage, na katero se je v svojem zagovoru skliceval. Poglejmo podrobneje: peti člen omenjenega pravilnika opisuje dolžnosti poveljujočih do vojakov: (a) v skladu z vojaškim vikariatom in vodstvi verskih skupnosti omogočiti razgovore ali predavanja z versko vsebino za vojaške in civilne osebe, ki to želijo, tako da to ne moti dela poveljstva, enote ali zavoda ter za to določiti ustrezne prostore; (b) v sodelovanju z vojaškim duhovnikom določiti čas, prostorske in druge možnosti za bogoslužje in pogovor; (c) dovoliti udeležbo vojaških in civilnih oseb na verskih obredih izven vojaških objektov v prostem času ali ko ne opravljajo vojaških nalog, zaradi katerih ne smejo zapustiti območja poveljstva, enote ali zavoda; (d) dopustiti prosto vnašanje verske literature in tiska v vojaške objekte; (e) zagotoviti uradnim predstavnikom verskih skupnosti enake možnosti in način vstopa v območje in prostore vojaških objektov, v katerih se izvajajo aktivnosti v skladu s tem pravilnikom, tako kot je to določeno za uradne obiske delavcev Ministrstva za obrambo v vojašnicah s pravili službe v Slovenski vojski. Sedmi člen omenjenega pravilnika narekuje osebju vojaškega vikariata, da mora zagotavljati religiozno duhovno oskrbo tudi družinskim članom vojaških in civilnih oseb ter drugim zaposlenim v Ministrstvu za obrambo in njihovim družinskim članom, če to želijo, s čimer se zakonska podlaga za razumevanje opisanega romanja vojakov izčrpa.
Iz opisa dolžnosti, ki jih ima poveljstvo Slovenske vojske do verujočega, ki uveljavlja pravico do religiozne duhovne oskrbe, bi izhajalo, da obstajajo neke posebne pravice vojakov v obliki upravičene zahteve, ki državi nalaga takšne in drugačne dolžnosti, kar ne drži. Toda četudi bi takšne pravice v obliki zahtev obstajale, za njih ne moremo najti pokritja v omenjenem pravilniku in še posebej te ne morejo biti finančne narave. Ideja zakonske ureditve tovrstne oskrbe v vojski je namreč očitno povezana s posebno naravo vojske, ki pripadnikom vojske zaradi narave njihovega dela onemogoča ali vsaj otežuje prakticiranje veroizpovedi oziroma v določeni meri omejuje versko svobodo. Takšna narava oskrbe, ko gre za financiranje, lahko omogoči financiranje vojaških vikarjev, nikakor pa pod zakonsko razumljeno religiozno duhovno oskrbo ne morejo soditi potovanja v romarska središča, in to ne glede na to, kako ta izraz razumejo avtorji tega pravilnika. Bi na romanje v Lurd sploh nihče ne smel odpotovati? Ne, pač bi moralo soditi v kategorijo mednarodne dejavnosti ministrstva in tja bi lahko odšla delegacija oficirjev in kuratov, smisel takšne službene poti pa ne bi smel imeti izključno duhovne razsežnosti, temveč politično in vojaško. Minister se zaplete na natančno na tej točki, ko želi vojaško srečanje predstaviti kot zgolj osebno religijsko izpolnjevanje potreb vojakov in njihovih družin.
Religiozna oskrba z dnevnicami
Minister Erjavec evidentno zelo narobe, hote ali nehote, razume zakonska določila – po njegovem je dolžan izpolnjevati pravico vernih vojakov, če si ti zaželijo romanja v Lurd, kamor bi sicer morali odpotovati v času dopusta in na svoje stroške. 52. člen Zakona o obrambi veleva, da ima vojaška osebo pravico do religiozne oskrbe »med vojaško službo«, toda v kakšnem smislu romanje v Lurd z družinami vred sploh sme šteti za opravljanje službe? Še huje je z določilom pravilnika, ki pravi, da je udeležba obredov za vernega vojaka mogoča le v prostem času. Če bi želeli na ministrstvu turistični obisk Lurda stlačiti v to rubriko pravilnika, potem morajo pojasniti izplačila vseh dnevnic in kritje stroškov družinskim članom! Po poročilu STA je šest vojakov za čas romanja, ki je trajalo pet dni, dobilo akontacijo dnevnic za službeno potovanje, skupaj je bilo menda izplačanih 30-krat po 350 evrov oziroma skupno 10.500 evrov akontacije dnevnic! So vojaki prejemali dnevnice za prostočasno dejavnost? In od kdaj Lurd pod Pireneji južne Francije nenadoma spada v slovensko območje poveljstva, enote ali zavoda, ki se ga ne bi smelo zapustiti, kot to veleva zgoraj citirani peti člen?
Generalna težava, ki tu nastopa, je očitno v napačnem razumevanju pravice vojaka do religiozne duhovne oskrbe kot nekakšne zahteve ali terjatve, ki bi državi nalagala take ali drugacne dolžnosti: da ima vsakdo takšne ali drugačne verske pravice in svoboščine, pomeni zgolj, da ga je protipravno ovirati pri prakticiranju vere (njenem javnem izpovedovanju, sodelovanju pri obredih, udeleževanju verskih shodov, itd.), in mu je to potrebno omogočiti. In četudi bi tovrstno oskrbo razumeli kot zahtevo in ne zgolj svoboščino, to ne more biti pravica vojaka do vsega, kar je nujno za zadovoljitev subjektivno dojetih duhovnih ali religioznih potreb, saj bi sicer katerakoli naključna želja vernega hipoma zadobila takšen status in bi jo bila država že dolžna organizirati in plačati! Kar je eklatantni nesmisel. Ali pa je težava tu mogoče prav obratna: da je namreč država določila način prakticiranja duhovne religiozne oskrbe vojakom in so v Lurd odpotovali verni vojaki na predlog ministra? Nesmisel je v tem primeru še večji!
Ima torej prav poslanka SNS Barbara Žgajner Tavš, ki je v pisnem poslanskem vprašanju ministru Erjavcu zapisala, da je ministrstvo s tem poseglo oz. preseglo tudi ustavno ločitev cerkve od države? Ima. Tovrstno neposredno financiranje verske dejavnosti iz državnega proračuna je bilo v tem primeru tudi protiustavno, ker ne spoštuje načela, po katerem zakon ne sme niti zapostavljati niti dajati prednost religiji. Zakon bi mora imeti že po svoji naravi sekularen namen (če se sklicujemo na ameriško precedenčno pravo in »preizkus Lemon« iz primera Lemon vs. Kurtzman iz l. 1971), v interpretaciji Erjavca pa ga izgubi: načelo ločenosti države od religije (oz. verskih skupnosti kot subjektov religioznega delovanja) mora ohraniti laičnost države same. Če je država že pripravljena finančno podpreti organizacijo religiozne oskrbe v vojski, pa je bila ta pravica zlorabljena v namene religioznega turizma in je negativno diskriminirala vse nevernike. Razen tega je tudi celotna religiozna oskrba v slovenski vojski po vseh kriterijih zaenkrat urejena diskriminatorno – islamska in pravoslavna skupnost, denimo, ki sta večji od evangeličanske, nimata ne sporazuma o duhovni oskrbi, ne kuratov. Se potemtakem duhovno oskrbuje le pripadnike Rimokatoliške in Evangeličanske cerkve?
Erjavec je storil še eno napako, ko je romanje ponudil tudi pripadnikom drugih veroizpovedi. Ne le, da je s tem žalil verska čustva teh vojakov, temveč je njegova širokogrudna ponudba dodatno nezakonita. In nenazadnje: le kako naj bi se denimo budist in musliman duhovno oskrbela v krščanskem romarskem središču? Povsem nepojmljivo je tudi pojasnilo mariborskega pomožnega škofa dr. Antona Stresa, ki trdi, da je »romanje v Lurd del mednarodnih obveznosti Slovenske vojske«. (Večer, 7. 6. 2005). Če bi to bilo res, se minister ne bi rabil izgovarjati na določila pravilnika. Od njega bi smeli pričakovati prompten demanti takšnih neresnih izjav škofa!
Erjavec pa ni le ravnal protizakonito in protiustavno, nepoznavalsko in nerazumljivo glede na smisel religiozne oskrbe in prave narave ureditve, temveč tudi potratno. Kot ugotavlja poslanec LDS Milan M. Cvikl, sicer predsednik komisije DZ za nadzor poračuna, izdatek za udeležbo na omenjenem romanju ni v skladu z načeli zakonitosti in varčnosti iz Zakona o javnih financah, s čimer je ministrstvo davkoplačevalce prikrajšalo za sredstva v višini devet milijonov tolarjev. Spodobilo bi se, da jih zaradi svoje zgrešene razlage zakonskih predpisov v proračun povrne kar minister sam iz svojega osebnega konta, medtem ko je očitno že skrajni čas, da se zakonodaja glede religiozne oskrbe pregleda pazljiveje, preden bomo v Slovenski vojski pod njeno pretvezo deležni še prekoocenskih potovanj s pokritimi dnevnicami v primeru, če si bo kakšen veren vojak tega zaželel in se bistro skliceval na pojasnila ministra v »zadevi Lurd«.