V naši ljubi državi se bomo morali navadi, da medijski pritisk ni noben pritisk. In da je državljanska pamet nikakršna pamet. Javnost se lahko še tako zgraža in presoja, vendar tedaj, ko se bo zdelo, da je nekdo odstavljen ali zamenjan, tega ne bomo doživeli iz drugega razloga, kot je interni politično zainteresiran motiv. Ki bo navzven le hlinil dopuščanje in upoštevanje javnega mnenja. Če v Sloveniji strogi gospodar reče, da ne bo po vaši volji, lahko kar utihnete in nehate upati na svoj prav. Ker nimate vpliva na logiko političnega preživetja.
Tako je tudi bilo. Zgodba z Ruplovo ekscesnostjo je začasno zaključena. Kajti gospodar je rekel: on je v redu fant. In mediji so kot na ukaz utihnili. Pred tem so sicer novinarji v Ropa karseda rinili, vendar brez uspeha. “Ne nameravam se zapletati v posamezne stavke katerega koli Ruplovega pisma ali nastopa v javnosti”, je ta decidirano zavrnil vsako možnost nadvse pričakovanega komentarja. Ali na vztrajanje še grozeče dodal: “Lahko ponovim tisto, kar sem rekel, pa vem, da si tega ne želite, zato tega ne bom storil.”
Seveda si ne želimo ponovitev, toda Rop se vendarle ponavlja. V svojih napakah in arogantnem preziru javnosti. Tistega, kar mu ne ustreza, tega ne komentira. Tako se je recimo izognil besedam generalnega sekretarja vlade (sic!) Mirka Bandlja, češ da je direktor urada za preprečevanje korupcije Boštjan Penko s sprožitvijo postopka proti Ruplu prekoračil pooblastila. Če Penko uživa njegovo podporo, tega tudi nismo izvedeli. Celo tisti minimum vsebine Ropovih izjav glede Rupla je zadnja dva tedna variiral: najprej je bil to le razmislek o vsem (glede njegove zamenjave so premierovi sodelavci zatrjevali: “O tem premier ves čas razmišlja, se pa o tem še ne odloča.”). Nato je uspel priti do blagega opomina: »Pred zakonom smo vsi enaki«. Temu je sledilo zavračanje kakršnegakoli komentarja, na koncu pa smo celo uspeli slišati, da je z ministrom zadovoljen!
Kot bi gledali, kako se dan jasni. Do »preobrata« je prišlo na ponedeljkovi (10.11.2003) seji sveta LDS, težko pričakovani in slabo pokrivani (časopis Delo o njej sploh ni spisal poročila!). Čisto pričakovano je razpravo (v resnici podporo) zahteval kar Rupel sam, vendar je ta stekla le na seji izvršnega odbora nekaj ur pred sejo sveta. Ker so menda poskušali preprečiti, da bi jim Dimitrij znova razlagal o zaroti proti sebi. Končala se je s podporo in zadovoljstvom glede Rupla, ta jo je potem rezimiral v takšni obliki: “Ugotavljam, da smo imeli kar zanimivo razpravo. Nismo se o vseh stvareh strinjali, pa vendar je to najbrž čisto v redu.”
Saj res, česa bi Rupel zaenkrat sploh bil kriv? Zgolj ekscesnih izjav in čudne hermenevtike? Pritiskov na tožilce in direktorje, ki se borijo proti korupciji? Če Rop v tem prvem ne vidi škandaloznosti, potem živimo v škandalozni državi. Če misli, da je hermenevtika privatna stvar posameznika, potem tvega, da bo imel nerazsodnega zunanjega ministra. Državljani pa, da bomo po vojni z Irakom (zaradi vilenske izjave) stopili v vojno s še kakšno (sosednjo?) državo.
Ker je torej Rop zadovoljen, ne bo zahteval ministrove zamenjave. V vsakem primeru? Ne, ustrezno bo ukrepal, če bodo Ruplove izjave začele ovirati delo vlade. “Če bom na kateri koli točki ocenil, da bi ta ali katera druga zadeva začela ovirati delo katerega koli ministra pri pomembnih projektih, bom ukrepal.” Dobro. Kaj pa tole: ali bo zahteval odstop, če bo decembra proti Ruplu uveden kazenski postopek? “Če se bo kaj takega zgodilo, mora o tem najprej razmisliti minister, tudi sam se bom z njim pogovoril o tem, potem pa se bova skupaj odločila.”
Seveda se zdaj smemo vprašati, kako lahko izjave ovirajo delo vlade in kakšne morajo te biti, da bi jih lahko označili za takšne? Ruplove so ustrezale temu opisu nec plus ultra, ker natanko ovirajo nemoteno delo vlade, vanjo vnašajo razdor, ji jemljejo kredibilnost in rušijo njen program. Le kaj je tisti presežek, ki bi ga moral kakšen vladnik izreči, da bi to bilo dovolj za oceno oviranja dela? Druga težava je naslednja: če je Rop z Ruplom zadovoljen, kaj se utegne zgoditi, ko bo morebiti spisana kazenska ovadba zoper njega? Bo z njim še vedno zadovoljen? In če ne bo, iz kakšnega razloga? Očitno drugega od tistega, zaradi katerega je zadovoljen zdaj. Toda potem bo seveda v protislovju s samim sabo: z Ruplom bo zadovoljen zaradi ene zadeve in nezadovoljen zaradi druge. Če ga bo odstavil zaradi prve ali če bo odstop kar zahteval od njega (kar se zdi verjetnejše), potem bo to adijo argumentu iz zadovoljstva, ki ga ravnokar uporablja. Moramo spet le upati na to, da bodo državljani opazili, kako nekredibilno je takšno ravnanje?
Premier očitno ne namerava prav nič storiti za ugled vlade ali države, prav nič za ugled napadenega tožilstva. Celo nasprotno: s svojim zadovoljstvom glede ministra po svoje signalizira, kako naj se to odloča v preiskavi. In le kaj bi najraje storil z ministrom? Če bi mogli, bi ga na vladi in LDSu verjetno najraje zaprli v medijsko komoro in mu prepovedali stike z novinarji. V glede Rupla razklani stranki so namreč zatrdili, da bi moral ta prisluhniti ameriškemu obrambnemu ministru Donaldu Rumsfeldu, ki je nasprotovanje Francije in Nemčije ameriškemu posredovanju v Iraku obsodil z besedami: »Če si v jami, nehaj kopati.«
Pametno in diplomatsko vodilo – toda ker Rupel ne neha kopati, ga k sreči dolga Ropova roka vedno znova izvleče iz jame. Da bi ob tem še sam padel vanjo, se zdi le malokomu verjetno, ker je speleologija postala način biti vlade. Tako da se ta kar dobro znajdeva. Toda ker bo zunanji minister zagotovo vztrajno kopal dalje, premo sorazmerno z globino ni ravno pravih zagotovil, da bi se utegnila obdržati na površju za vselej.
V preteklih mesecih Rupel ni bil edini mrzlični iskalec podpore premiera, očitno neomajnega gospodarja stvari. V primeru Marka Voljča, predsednika uprave NLB, se je zgodilo isto: še en odstop, ki ga ni bilo, zamaskiran v odhod nekoga, ki je zadovoljen in odhaja na boljše plačano mesto, za sabo pa pušča ruševine. In še en, ki mu ne moremo zaupati na besedo. Kajti najprej je Voljč pojasnjeval, “da odhaja brez odpravnine”, in to razložil takole: “Ker sem odstopil, mi ne pripada nobena odpravnina, nobenega denarja ne bom dobil.” Naslednji dan si je premislil in si zdaj obeta borih 18 milijončkov, kar okoli razlaga kot skromnost. Skril se je za dvojni razlog svojega odstopa: navzven se pretvarja, kot da prevzema krivdo, v resnici pa odhaja na boljše plačano delovno mesto v banko KBC v Bruselj. Kot je nonšalantno priznal na televiziji, se je za odstop odločil dva dni po tistem, ko je prejel konkretno ponudbo belgijske banke. Pred tem so ga mesece zaman prepričevali, naj povleče to potezo.
Marku Voljču smo lahko hvaležni, da nam je priskrbel dobro metaforo za potrpežljivega in butastega Slovenca – mar niso naši državljani podobni četici komitentov, ki se je to poletje v neskončnih vrstah prerivala pred okenci NLB? Pridno in marljivo čakajoči prav nič ne sprašujejo. Tistega, ki je ugotovil, da »v takšni vrsti pa res ne bo čakal na svoj denar«, pač ne razumejo. In ko je eden od krivcev za njihovo stanje nagrajen, lahko le skomignejo z rameni. Ampak ko bo prva priložnost, bodo spet volili zanj! Kajti banko, tako kot državo, razumejo kot nekaj, kar ne morejo zamenjati. In bodite prepričani: tudi če bo Rupel kdaj zamenjan, ga čaka prijetna diplomatska služba kje v svetu. Pač ne bo zaposlen na akademiji. Ker odstop ali odstavitev v naši državi ni kazen: je zgolj način promocije z drugimi sredstvi.