8. 2. 2009 Zofija v medijih

Atene v Pekarni

Avtor:

»Ne glejte TV novic – zavest se rojeva na ulicah« se glasi eno izmed gesel množičnih demonstracij v Grčiji. 6. decembra 2008 je policija v središču Aten brutalno ubila 15 let starega fanta Aleksandrosa. Kar je sledilo, se zgodi bolj poredko, več tednov trajajoče demonstracije, pravzaprav kar vstaja, ki v trenutku, ko to pišem, še kar traja. Dogodki v Grčiji so lep, skorajda paradigmatski primerek tega, kako lahko nek navidezno majhen »incident« sproži cel niz neustavljivega in dolgotrajnega ljudskega besa. Kakorkoli je namreč bila smrt Aleksandrosa tragična, pa je bil v nekem smislu ubiti mladenič le osnovni povod, vanj ustreljena krogla pa le način, kako se začne rušiti socialna iluzija ljudi, ki jih tarejo številni problemi. Kako namreč razložiti obseg in intenzivnost, nenazadnje pa tudi sporočilno vrednost večtedenskih uličnih demonstracij, ki so pljusknile v številna druga mesta, od Londona do Kobenhavna in Madrida, nenazadnje tudi do nas?

Prva razlaga je solidarnost. Toda solidarnost s čim ali kom? Le z umrlim fantom? Očitno ne, »acting out«, kot se odvija v takih okoliščinah, verjetno odraža nabrano jezo in revolt iz nekega večjega, polnejšega razloga. Naše ugibanje bi hitro razpadlo na tri možnosti. Prva je nezadovoljstvo s politično situacijo v Grčiji, druga je širša in lahko zajema ekonomsko stanje, morebiti trenutek recesije ali neoliberalno klimo sveta, tretja je, rečeno simplificirano, upor proti sistemu in družbenemu redu, kot upajo anarhisti, ki v nezanemarljivi meri vodijo žarišča upora po svetu. Seveda so vstajo oblikovali še drugi elementi. Grški premier Kostas Karamanlis je bil skorajda prisiljen ponuditi odstop. Opozicijski socialisti so svojo prednost pred vladajočimi konservativci povečali, socialistična stranka (PASOK) se je dvignila na 38 odstotkov pred vladajočo Novo demokratsko stranko (32 odstotkov). Nemajhen delež zagona protestov je zajahal na krilih nezadovoljstva državljanov z odzivom oblasti na nasilje. Zelo verjetne so predčasne volitve naslednje leto.

Zavest, ki se rojeva na ulicah, kot pravi geslo, v velikem delu zadeva mlade. To pot se je protestni val širil z univerze. V nekem trenutku so demonstracije bile organizirane na 800 šolah in fakultetah, policija pa po zakonu ne sme posredovati na območju univerze: reminiscenca na leto 68, na študentsko revolucijo je s tem neizbežna. Kot vse kaže, so se v velikem delu solidarizirali tudi učitelji in profesorji, saj uprave univerz niso odobrile dovoljenja za posredovanje policije, s čimer so zaščitile študente. Artikulacije upora so s tem nakazale na izraze nemira in nezadovoljstva, ki spontano ruši sisteme in določa meje solidarnosti. Zavest na ulicah Grčije ni ostala osamljena, pridružili so se ji tisoči po Evropi. Toda kako je z njo, čisto hipotetično, pri nas? Se lahko to, kar se je zgodilo v Grčiji, pripeti kjerkoli in kot majhna iskra zaneti velik požar? Generalizirajoči odgovor bi se glasil pritrdilno. A če se človek spusti v meglo mariborskega vsakdana in si poskuša predstavljati, katera sila bi uspela premakniti mariborskega študenta, da bi se naučil protestirati (o tem sem ekstenzivno pisal že pred leti), si jo je težko predstavljati. Je to zmanjšano subvencioniranje bonov za prehrano ali mogoče zaprtje Štuka? Ne vemo.

Atene v Mariboru bi lahko prebudila Pekarna. V časih, ko mariborska mestna vrhuška z županom na čelu zateguje obroč okoli tega centra alternativne kulture, so se izrazi solidarnosti bolj kot ne zožili na podpisovanje peticije in še nekatere druge akcije posameznikov, a vse premalo. Že mogoče, da Pekarne ne bodo rešili množični protesti in še težje si je predstavljati, da bi se ljudje zaradi nje v takšnem številu preselili na ulice. Toda zakaj ne? Na kateri točki se začne državljanska občutljivost in kaj jo spravi v množično gibanje? In kje ustavi? Če kaj, potem primera Pekarne in mariborskega študentskega radia MARŠ dokazujeta neobčutljivost in apatijo, prej kot karkoli drugega. In verjetno ne zgolj študentsko.

Ne le odsotnost upora ali protestov glede Pekarne, navzočih tudi v bistveno manjših dimenzijah in drugačnih formah, situacija razkriva še eno temeljno človeško vprašanje: nemoč posameznika in institucije, da se ubrani pred sistemskim nasiljem politike. V tem smislu si velja v spomin priklicati še en grafit iz Aten: »Odjebite maj 1968. Borite se zdaj!«

Prvič objavljeno v januarski številki Katedre

Oznake: