Slovenija bo, to je zdaj že skoraj nesporno, na velika vrata vstopila v boj proti korupciji. Ukinila bo vladni Urad za preprečevanje korupcije in ustanovila “komisijo za etiko in integriteto”. Tako je to: po novem se bodo skorumpiranci bali etike in njenih ekspertov. Naj mi bo v nadaljevanju dovoljeno pokazati na možnost, da je etika, ki se nam tu ponuja kot obrambni zid pred političnimi in drugimi zviteži ter podkupljivci, neka prav posebna etika sui generis. Tako rekoč etika za telebane. Pri čemer tisti “dummies” niso npr. nevedni državni uradniki, po pomoti prejemajoči kakšno kuverto. Ne gre za to, da bi etična spoznanja na preprost način približali omejenim dušam v skušnjavi, k, v skladu s sokratskim moralnim optimizmom, ne delajo nič slabega vede. Ampak za to, da se nas, slovenske državljane, z njeno pomočjo naredi za bebce, telebane. Preveč radikalno? Poglejmo.
Najprej nam je premier Rop deset dni nazaj znotraj predloga o zakonu o preprečevanju nasprotja interesov in omejevanja korupcije postregel s predlogom, ki predvideva ustanovitev komisije za etiko in integriteto, neodvisnega organa. Tega naj bi imenoval državni zbor, sestavljen pa bi bil iz pet članov: dva bi predlagal predsednik republike (sic!), trije bi bili predlagani iz treh vej oblasti. Sedanji vladni urad za preprečevanje korupcije bi postal strokovna služba komisije. Zakon naj bi opredelil ključna področja in funkcionarje, ki jih bo zakon zajel, načine preprečevanja korupcije, sankcioniranje kršiteljev in preventivne ukrepe na tem področju. Zakonsko besedilo rešuje področje nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo in nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarjev, ureja pa tudi omejitve prejemanja daril.
Toda zakaj naj bi tovrstna komisija za etiko in integriteto sploh nadomestila Urad za preprečevanje korupcije? Mogoče zaradi njene dokazane neuspešnosti, ki je taka, da je Urad sicer v dveh letih delovanja izročil policiji čez sto spornih primerov, povezanih s korupcijo, od tega pa je menda le eden, in še ta za nas anonimen, dočakal kazensko ovadbo? In kaj naj bi ta komisija v resnici počela? Menda nekaj od tega, kar je zapisano v njenem imenu. Ker je etika filozofska disciplina, bi potemtakem smeli pričakovati, da se bodo v Sloveniji proti korupciji borili filozofi: prav zanimivo bo videti, s kakšnimi uglednimi strokovnjaki, kot nam obljubljajo, bodo tukaj postregli. To je lep preobrat proč od Platona: v njegovi državi filozofi vladajo, čuvarje, da ne rečemo finančno policijo, pa igra tisti razred, ki se najbolj odlikuje po pogumu. Pri nas je prav obratno: pogumno nam vlada korupcija, “filozofi” pa bodo zdaj zvito zaprošeni, da bi jo čuvali. In če etiko lahko zlahka definiramo, recimo kot teorijo praktičnega premisleka o moralnih konceptih, je nekoliko težje z integriteto. Kaj, za božjo voljo, nam želijo prodati z njo?
Če pogledate v SSKJ, potem boste pod geslom “integriteta” dobili dva pomena: popolnost, skladnost, recimo človekova notranja integriteta; integriteta osebnosti. Drugi pomen nam je bolj blizu: neokrnjenost, celotnost, recimo tista teritorialna. Za vsak primer poglejmo še v nov Slovenski pravopis in odkrili bomo, da sta znova navedena ista pomena. Dobro, toda kaj imata integriteta osebnosti in teritorija opraviti z bojem proti korupciji? Seveda popolnoma nič! Slovenska raba te besede je namreč drugačna od tiste, ki so si jo zamislili vrli snovalci antikorupcijske zakonodaje. Ti so to besedo preprosto vzeli iz angleškega jezika, kjer “integrity” pomeni tudi kvaliteto in sledenje moralnim načelom, še zlasti poštenosti v smislu nepodkupljivosti. Da ima njen slovenski ekvivalent drugačne pomenske odtenke, tukaj nikogar ni motilo.
Kot vidimo, napovedana komisija že na ravni pojmovnega, da ne rečemo delovnega področja ustvarja zmedo v trenutku, ko želimo njeno orientacijo podrobneje definirati. Da bi razumeli, kaj bo sploh počela, moramo gledati v leksikone, toda tam ne dobimo nobenih odgovorov. Zakaj jo je vlada ustanovila s prav takšnim imenom, bi ostalo enigma, če se ne bi teden dni kasneje 2. julija 2003 v Ljubljani odvijala konferenca, ki je, glej ga zlomka, nosila naslov “Etika in integriteta v javnem in zasebnem sektorju”. In zdaj seveda ni jasno, kaj je po čem dobilo istozvočno ime. Je gospod Rop najprej genialno skoval ime komisije, potem pa se je odvil posvet, ali pa je bilo mogoče ravno obratno? Je mogoče Urad za preprečevanje korupcije kot pobudnik postopal ekonomično in zato eno ime uporabil dvakrat, hkrati pa želel navaditi naša ušesa na pojme, ki jih najbolje ne razumemo?
Toda recimo, da se s koncepti še lahko sprijaznimo. Preprosto jih osvojimo. Vprašajmo se nadalje, kaj naj bi ta etična komisija pri korupciji sploh počela? Mar ni širjenje spoznanj (poslovne) etike privilegij tistih držav, ki so z njo že opravile, tako da lahko z apeliranjem na moralno držo in spreminjanjem poklicnih mentalitet korigirajo tovrstna stanja, nikakor pa ne tistih sredin, ki še niso postregla s pravimi mehanizmi in regulativo odpravljanja korupcije? Povedano še bolj preprosto: govoriti o etiki v skorumpiranih okoljih je približno tako, kot če bi za vlomilce predpisovali tečaje lepega vedenja, žepnim tatičem malce zavihali ušesa, državne sekretarje, ki prejemajo podkupnine, pa pošiljali k spovedi. Zdaj se res zdi, da bo nova komisija državne uradnike, poslance, sodnike, tožilce, ministre in druge najprej z nežno roko pokarala (komisijo vendar ustanavlja Državni zbor!), potem pa bo svarilno dvignila palec le zato, da bi vdana raja dobila vtis, kako se tukaj odvija nekakšen nadzor! V najhujšem primeru bo, pomislite, celo začela postopek za prenehanje funkcije dotičnega grešnika.
Drugače povedano, obeta se nam situacija, ko bo država namesto krovnega nacionalnega antibirokratskega programa delno naredila korak od sankcioniranja in kazenskega pregona k preventivi in moraliziranju. Ustanavljanje tovrstnih komisij zgolj priča o tem, da v tej državi ne premoremo zakonske podlage, ki bi kvalificirala določena dejanja kot koruptivna. Kajti če bi jo imeli, potem za sankcioniranje pač ne potrebujemo ekspertov za etiko. Žal šele v tej luči postanejo jasnejše besede predsednika države, ki je na omenjeni konferenci poudarjeno spregovoril o državljanski zavesti, o Sloveniji kot državi “velike večine poštenih državljanov” (kot da je problem v njih) in o tem, da “ni idealne države nikjer na svetu”. Same floskule, ki ničesar ne rešujejo. Isti Drnovšek, kot so svarili pred pol leta v predsedniški predvolilni kampanji na desnici, v svojem mandatu ni storil ničesar, da bi zajezil korupcijo ali preprečil krajo družbenega premoženja, povečal gospodarsko rast ali konkurenčnost gospodarstva. Torej od sedanjega predsednika države res ne smemo in ne moremo pričakovati, da bi v korupciji videl kakšen resen problem, saj bi s tem priznal, da je zanjo soodgovoren. In kot takšen skratka sploh ni meritoren za izjave o njej.
Toda zdaj smo na tem, da bo Drnovšek v komisijo za etiko in integriteto predlagal dva od petih kandidatov! Na omenjeni konferenci je, ob obvezni omembi tega, kako je glede korupcije optimist, takole ilustriral nemožnost njenega empiričnega ugotavljanja: “Če smo optimisti, bomo rekli, da je kozarec na pol poln, da ni veliko korupcije v Sloveniji; pesimisti, črnogledi bodo rekli, da je kozarec na pol prazen, da je korupcije veliko.” Res je – dokler nekdo predpostavlja, da korupcije empirično ni mogoče izmeriti, zanj pač ne moremo verjeti, da se želi zares spoprijeti z njo in jo otipati. Zato se je bati, da bo Drnovšek kandidate za etično-integritetno komisijo izbiral tako, da bo pred njih postavil kozarec. In potem bi bilo bolje, če bi se ta imenovala Komisija za optimizem. Vdani državljani telebani bi tako hipoma razumeli njeno jezikovno plat, pa tudi to, da nas politična elita enostavno vleče za nos. Namesto da bi nam nalili pol kozarca čistega vina.