(odlomek iz knjige »Imeti ali biti«)
Če upoštevamo moč korporacij, brezbrižnost in nemoč velikega dela prebivalstva, neustreznost političnih voditeljev v skoraj vseh državah, grožnjo z jedrsko vojno, ekološke nevarnosti, da ne govorimo o takih pojavih, kot so podnebne spremembe, ki bi same lahko povzročile lakoto v številnih delih sveta, ali je upanje v rešitev utemeljeno? S poslovnega stališča takega upanja ni. Noben pameten človek ne bi tvegal svojega premoženja, če bi bila verjetnost dobitka le 2-odstotna, ali vložil velikega kapitala v posel z enako slabimi možnostmi za dobiček. Toda ko gre za življenje ali smrt, je »utemeljeno upanje« treba prevesti v »stvarno možnost«, pa čeprav je še tako majhna.
Toda življenje ni igra na srečo niti poslovna kupčija. Oceno, kolikšna je dejanska verjetnost, da se bomo rešili, moramo iskati drugje: na primer v umetnosti zdravljenja. Če ima bolnik le najmanjšo možnost, da bo preživel, ne bo noben odgovoren zdravnik dejal: »Nehajmo se truditi« ali dajal bolniku le sredstva proti bolečinam. Nasprotno, poskušal bo narediti vse, kar je možno, da bo rešil bolnikovo življenje. Vsekakor si to lahko obeta tudi bolna družba.
Presojanje, koliko možnosti ima današnja družba, da bo preživela, s stališča stav ali poslov, ne pa s stališča življenja, je značilno za duha poslovne družbe. V »modernem« tehnokratskem mišljenju, da ni nič zares narobe, če smo nenehno zaposleni z delom ali zabavo in nič ne čutimo, je zelo malo modrosti. Tudi če je to narobe, tehnokratski fašizem navsezadnje morda le ni tako slab. Toda to je varanje samega sebe. Tehnokratski fašizem nujno vodi v katastrofo. Razčlovečen človek bo tako ponorel, da dolgoročno ne bo sposoben vzdrževati družbe pri življenju, kratkoročno pa se ne bo mogel brzdati, da ne bi samoubijalsko uporabil jedrskega ali biološkega orožja.
Vendarle pa je nekaj dejavnikov, ki nam vlivajo nekaj upanja. Tako zdaj čedalje večje število ljudi spoznava resnico, ki so jo ugotovili Mesarovic, Pestel in Ehrlich ter drugi: da zaradi povsem gospodarskih razlogov potrebujemo novo etiko, nov odnos do narave, človeško solidarnost in sodelovanje, da bi se zahodni svet rešil propada. Ta poziv k razumnosti, celo če ne upoštevamo čustvenih in etičnih razlogov, lahko spodbudi ume številnih ljudi. To moramo jemati resno, čeprav so v zgodovini narodi vedno znova ravnali proti svojim življenjskim interesom in celo v nasprotju z nagonom po preživetju. To se je lahko zgodilo, ker so voditelji prepričali ljudstvo, da ni pred izbiro »biti ali ne biti«. Če bi prepoznali resnico, bi bil nevrofiziološki odziv normalen: njihovo zavedanje o ogroženosti življenja bi sprožilo ustrezno obrambno delovanje.
Drugo obetajoče znamenje je izražanje čedalje večjega nezadovoljstva z našo sedanjo družbeno ureditvijo. Vse večje število ljudi čuti la malaise du siecle, nelagodje stoletja: potrti so, svoje potrtosti pa se zavedajo, čeprav se na vse načine trudijo, da bi jo potlačili. Počutijo se nesrečne zaradi osamljenosti in prazne kljub »povezanosti«. Občutijo svojo nemoč in nesmiselnost svojega življenja. Marsikdo čuti to zelo jasno in se tega zaveda. Drugi čutijo to manj jasno, vendar se tega popolnoma zavedajo, ko nekdo drug to izrazi z besedami.
Doslej je bilo v zgodovini življenje praznega uživanja omogočeno le redkim izbrancem. Ti so ostali v bistvu duševno zdravi, ker so vedeli, da imajo oblast in da morajo razmišljati in delovati tako, da te oblasti ne bodo izgubili. Danes živi prazno potrošniško življenje ves srednji razred, ki je gospodarsko in politično brez vpliva in ima le majhno osebno odgovornost. Velik del zahodnega sveta pozna blaginjo potrošniške oblike sreče in vse več tistih, ki so je deležni, ugotavlja, da jim nekaj manjka. Začenjajo spoznavati, da imeti veliko ne zagotavlja dobrega počutja: preizkušajo tradicionalni etični nauk — in izkušnja ga potrjuje.
Stara utvara ostaja nedotaknjena le pri tistih, ki živijo brez ugodnosti, ki jih omogoča razkošje srednjega razreda: v nižjih srednjih razredih na Zahodu in pri veliki večini ljudi v »socialističnih« državah. Resnično, meščansko upanje v »potrošniško srečo« ni nikjer bolj živo kot v državah, ki še niso uresničile meščanskih sanj.
Eden od najresnejših ugovorov, da je mogoče premagati pohlep in zavist, namreč, da njuna moč izvira iz same človekove narave, postaja z nadaljnjimi raziskavami precej manj prepričljiv. Pohlep in zavist sta tako močna ne zaradi svoje notranje moči, ampak zato, ker se je težko upirati javnemu pritisku, da mora biti človek med volkovi pač volk. S spremembo družbenega ozračja, priznanih in nepriznanih vrednot, bo tudi premik od sebičnosti do nesebičnosti veliko lažji.
Tako smo spet ugotovili, da je usmerjenost k biti močna sila v človeški naravi. Le manjšino povsem obvladuje usmerjenost k imeti, druga manjšina pa je povsem usmerjena k biti. Vsaka od njiju lahko v družbi prevlada, katera pa v resnici prevlada, je odvisno od družbene ureditve. V družbi, ki je usmerjena predvsem k biti, sla po imeti slabi, usmerjenost k biti pa se krepi. V družbi, kot je naša, ki je usmerjena predvsem k imeti, se dogaja nasprotno. Toda način življenja, usmerjenega k biti, je vedno že navzoč – le potlačen je. Noben Savel ne postane Pavel, če nima že pred spreobrnitvijo v sebi potenciala za Pavla.
Sprememba od usmerjenosti k imeti k usmerjenosti k biti pomeni prevešanje tehtnice, ko se v zvezi z družbeno spremembo novo krepi in staro slabi. Poleg tega ne gre za novega človeka, ki bi bil tako drugačen od starega, kot je nebo od zemlje. Gre le za spremembo smeri. Enemu koraku v novo smer bo sledil drugi in če so zastavljeni v pravo smer, ti koraki pomenijo vse.
Upoštevati moramo še en spodbuden vidik, ki se, presenetljivo, nanaša na stopnjo odtujenosti. Ta je značilna za večino prebivalstva, tudi za njegove voditelje. Kot smo že pokazali v prejšnji razpravi o »tržnem značaju«, se je pohlep po imetju in kopičenju predmetov preoblikoval zaradi težnje po »zgolj« uspešnem delovanju in po prodajanju samega sebe, kot bi bili blago, ki ni — nič. Človek z odtujenim, tržnim značajem se laže spremeni kot človek z grabežljivim značajem, ki se krčevito oklepa imetja in zlasti svojega jaza.
Pred sto leti, ko so velik del prebivalstva predstavljali »samostojni«, sta bila največji oviri za spremembo strah in upiranje, da bi izgubili imetje in gospodarsko neodvisnost. Marx je živel v času, ko je bil delavski razred edini velik odvisen razred in — kot je mislil Marx — najbolj odtujen. Danes je velika večina prebivalstva odvisna. V resnici so skoraj vsi ljudje, ki delajo, zaposleni (po statističnem poročilu je bilo v Združenih državah leta 1970 le 7,82 odstotka delovnega prebivalstva, starega nad 16 let, samozaposlenih, to je »samostojnih«). Prav ti delavci »z modrimi ovratniki« — vsaj v Združenih državah — ohranjajo stari grabežljivi značaj srednjega razreda in so zato manj naklonjeni spremembam kot današnji, bolj odtujeni srednji razred.
Vse to ima zelo pomembne politične posledice: dokler si je socializem prizadeval za osvoboditev vseh razredov — dokler si je prizadeval za brezrazredno družbo — se je neposredno obračal na »delavski razred«, na ročne delavce. Danes je delavski razred (sorazmerno) celo še manjša manjšina, kot je bil pred sto leti. Socialnodemokratske stranke potrebujejo, da bi prišle na oblast, glasove številnih pripadnikov srednjega razreda. Da bi to dosegle, se morajo v svojih programih odreči socialističnim ciljem in ponujati liberalne reforme. Po drugi strani je socializem s tem, da je delavski razred razglasil za vzvod humanističnih sprememb, nujno odvrnil člane vseh drugih razredov, ki so se prestrašili, da jim bodo delavci odvzeli njihovo imetje in posebne ugodnosti.
Danes je poziv za oblikovanje nove družbe namenjen vsem, ki trpijo zaradi odtujenosti, vsem zaposlenim in vsem, katerih lastnina ni ogrožena. Drugače povedano, zadeva večino prebivalstva, ne le manjšine. Nikomur ne grozi, da mu bo odvzeta lastnina. Boljši zaslužek bo dvignil življenjsko raven revnim. Visokih plač direktorjev ne bo treba znižati, vendar — če bo ureditev delovala — sami ne bodo želeli biti prispodoba minulih časov.
Poleg tega ideali nove družbe presegajo meje vseh strank: številni konzervativci niso izgubili svojih etičnih in verskih načel (Eppler jih imenuje »konzervativci, bojevniki za vrednote«) in enako velja za številne liberalce in levičarje. Vsaka politična stranka izkorišča volivce s tem, da jih prepričuje, da prav ona predstavlja prave humanistične vrednote. Toda ne glede na vse politične stranke sta le dva tabora: tisti, ki jim je mar, in tisti, ki jim ni mar. Če bi se vsi, ki jim je mar, lahko znebili strankarskih puhlic in spoznali, da imajo enake cilje, bi bila možnost spremembe veliko večja. To še toliko bolj, odkar večino državljanov vse manj zanimajo zvestoba določeni stranki in strankarski slogani. Ljudje danes hrepenijo po modrih ljudeh s prepričanji in pogumom za delovanje v skladu s svojimi prepričanji.
Kljub vsem tem obetajočim dejavnikom pa je verjetnost, da se bodo nujno potrebne človeške in družbene spremembe res zgodile, majhna. Naše edino upanje je, da naredimo novo vizijo privlačnejšo. Predlagati takšno ali drugačno reformo, ne da bi se spremenila ureditev, je dolgoročno nekoristno, ker niso sposobne močno motivirati ljudi. »Utopični« cilji so bolj stvarni kot »stvarnost« današnjih voditeljev. Uresničenje nove družbe in novega človeka je možno le, če bodo stare motivacije, kot sta dobiček in moč, nadomestile nove (bivanje, deljenje z drugimi, razumevanje), če bo ustvarjalnemu, ljubečemu značaju uspelo nadomestiti tržnega, če bo kibernetično vero zamenjal novi, radikalno humanistični duh.
Za tiste, ki se ne čutijo pripadnike teistične religije, je ključno vprašanje spreobrnitev k humanistični »vernosti« brez vere, brez dogm in ustanov, »vernosti«, ki jo je dolgo pripravljala neteistična vernost od Bude do Marxa. Vendar nismo soočeni z izbiro med sebičnim materializmom in krščanskim pojmovanjem Boga. Samo družbeno življenje — v vseh svojih oblikah, pri delu, v prostem času in osebnih odnosih — bo izražalo »religiozni« duh, zato posebna vera ne bo potrebna. Ta zahteva po novi, neteistični, neinstitucionalizirani »vernosti« ni napad na obstoječe vere. Pomeni pa, da se mora rimskokatoliška Cerkev, predvsem rimska birokracija, sama spreobrniti v duhu Kristusovega nauka. To ne pomeni, da se morajo »socialistične države« »desocializirati«, ampak da se bo moral njihov lažni socializem umakniti resnično humanističnemu socializmu.
Kultura poznega srednjega veka je cvetela, ker so ljudje verovali v vizijo o božjem kraljestvu. Sodobna družba je cvetela, ker je ljudi spodbujala vizija o zemeljskem kraljestvu napredka. V 20. stoletju pa se je ta vizija izmaličila v vizijo o babilonskem stolpu, ki se zdaj začenja podirati in bo na koncu vse pokopal pod svojimi ruševinami. Če sta bila božje kraljestvo in zemeljsko kraljestvo teza in antiteza, je edina alternativa kaosu nova sinteza: sinteza duhovnega jedra sveta poznega srednjega veka ter razvoja racionalne misli in znanosti od renesanse dalje. Ta sinteza je kraljestvo biti.
Knjiga je izšla leta 2004 pri založbi Vale Novak,
Prevedel Milan Štrukelj