Argumentacijski kotiček
Predsednik vlade je ostal brez svojega tiskovnega predstavnika Jerneja Pavlina – po tistem, ko je ta napisal interna navodila piarovcem, naj ne komunicirajo z Mladino. A ko je bil na tem, da komentira njegov odstop, je novinarko na tiskovni konferenci v Luksemburgu s kislim nasmeškom zavrnil. Ni se mu zdelo vredno. Kajti prišel se je pogovarjat o finančni perspektivi EU, »ki je res usodnega pomena za razvoj Slovenije,« zato je ne bi mešal »z neko reklamo za nizkonakladno revijo, ki izstopa po svoji nestrpnosti do drugače mislečih.« (Večer, 9. 6. 2005)
Zakaj se mu je odhod svojega piarovca zazdel tako omembe nevreden dogodek? Razvoj stvari govori drugače, ta se menda za svoje slovo »ni odločil sam. Vladnega portparola je na pogovor v torek zvečer povabil šef vlade Janez Janša in mu povedal, da je odstop rešitev. Premier je takoj za tem odpotoval v Luksemburg na pogovore o prihodnji evropski finančni perspektivi. Pavlin pa je prespal noč in zjutraj sporočil, da odstopa.« (Večer, 9. 6. 2005)
Janša se je cinično poslužil starega argumentacijskega trika, pravzaprav treh. V prvem koraku osorno minimizira ustreznost vprašanja in mu zoperstavi drugo, globalno sicer res pomembnejše o finančni prihodnosti EU (kot vemo, so pogajanja teden kasneje propadla). Drugi trik je v izognitvi pojasnilu, če ti to ne ustreza. Nerodna reč, če si kot ministrski predsednik podpisal etični kodeks o obveščanju javnosti in še bolj, če odstopi tvoj tiskovni predstavnik – po tvojem priporočilu – tebi pa se to ne zdi pomembno in pojasnilo razumeš kot reklamo! Tretji trik je že preverjeni napad na človeka, »ad hominem«: če nimaš argumenta, poskusiš s pljunkom. Bivši sodelavec Mladine (sic!) brez zadržkov diskvalificira časopis kot »nizkonakladen« (od kdaj je število izvodov mera za kvaliteto?) in kot nestrpen do drugače mislečih (mar prav Mladina na široko ne razkriva tovrstnih netolerantnih praks pri nas?).
Izmaknitev vprašanju skozi gesto diskreditacije pa je sporna predvsem zaradi svoje nerelevantnosti. Saj ne razloži, zakaj je prav on popustil in dovolil, da je ta mizerna netolerantna nizkonakladna revija skozi vrata odnesla Pavlina! Če je cilj argumenta »ad hominem« vedno navedba nerelevantnih lastnosti sogovorca, s pomočjo katerih želimo pozornost odvrniti od prave vsebine razprave, pa premierova mimikrija nadalje zanimivo sovpada z njegovo nedavno kritiko slovenskih medijev. Ker da poročajo o vsaki bombi v Iraku, namesto da bi se raje ukvarjali s slovensko politiko. Da odstop vladnega piarovca in razkritje njene nove medijske prakse nista ni pomemben domači dogodek bi skorajda pomenilo, da obstaja njihov zaključen spisek. In kdo ga je spisal? Verjetno preveč vprašanj za nekoga, ki nanje noče odgovarjati.