Argumentacijski kotiček
Večkrat se nam je pripetilo, da so v mladosti starši in bližnji dobesedno kupovali naše odločitve in dejanja. Če bomo pridni, so dejali, nas ne le ne bodo dali ciganom – zaslužimo lahko celo kakšno žepnino! In res je prišel prvi denar za glasbene plošče in kasneje še stolp, kolo, potovanje v Grčijo. Enako se je zgodilo, celo na njihovo veselje, ko so nam plačali šolanje, saj imeti doma izobraženca res ni majhna reč pred sosedi in znanje je pač vselej najboljša investicija.
A zgodi se, da se za tak izdatek v zameno velikokrat zahtevata pokornost in strinjanje. Dober primer tovrstne miselne prakse nam daje obrambni minister in predsednik stranke DeSUS Karl Erjavec. Glavni načrt te enodimenzionalne stranke so večje penzije, zato je njen predsednik protestiral: »Ne razumem teh mladih ekonomistov, ki smo jih mi šolali, zdaj pa jih moti izvajanje koalicijske pogodbe o pokojninskem dodatku… Prepričan sem, da bi ti isti ekonomisti, ki jim je država obilno pomagala pri izobraževanju, morali predvsem poskrbeti za nove formule uspešnejšega razvoja slovenskega gospodarstva, ne pa se čohati tam, kjer jih nič ne srbi.« (Večer, 20. 8. 2005)
Minister je paternalistično spomnil, da so te ekonomiste k diplomam spravili njihovi dedki in babice, atiji in mame, skratka »mi«. K njihovi izobrazbi je pomagala tudi država. Ti brezčutni otroci pa nam in Sloveniji zdaj, poglejte, vračajo na sila nesramen način, saj njihove izračune motijo dodatki k penziji, zapovrh pa se sploh ne zanimajo za slovenski ekonomski jutri! Takšna nehvaležnost brez primere postavlja pod vprašaj začetno investicijo v otroke, ker so se menda obrnili proti našim interesom. Ni dvoma: Erjavčev več kot očiten namen je na odkrito populističen način pihati na dušo penzionistom. Retorično sklicevanje na sovraštvo vzbujajoče emocije, sicer priljubljeno sredstvo slovenskih politikov, je tu takšne oblike: (1) Oseba A je nehvaležna, torej (2) To, kar pravi oseba A, ne more biti res. Logika, po kateri smemo od nekoga, v katerega izobraževanje smo investirali, zahtevati ali pričakovati zagovor nam ljubih stališč, je pokroviteljski. Razumeti nestrinjanje v danem trenutku, ko to ogroža naše osebne interese, kot izraz nehvaležnosti, podleže razumevanju, po katerem je pravilnost ali resničnost nekega stališča odvisna od naše naklonjenosti temu stališču ali celo kupljivosti z denarjem. Jasno pa je, da nekaj ne more biti pravilno le zato, ker je všeč nam, pa naj oblastniki še tako prisegajo na tak premislek. Ob takšnem »apeliranju na nehvaležnost drugega«, kot bi temu prijemu dejali, je tista Erjavčeva o čohanju, kjer te nič ne srbi, le še neobvezen dodatek, razkrivajoč avtorjev skrb zbujajoč nesublimni čut za argumentacijo.