Argumentacijski kotiček
Argument »ad hominem« smo na tem mestu že večkrat omenjali. K njemu se hote ali nehote zatečemo, da bi ne govorili o stvari sami in argumentih kot takšnih, temveč pozornost raje preusmerjamo na osebo in kakšno njeno domnevno hibo. Pri tem ga običajno žalimo ali smešimo. Nekateri strokovnjaki verjamejo, da obstaja tudi obratna različica istega: v njem pozornost preusmerimo na človeka, a le zato, da bi ga hvalili in potem iz njegovih osebnih lastnosti, poprejšnjih zaslug ali kakšne druge kvalitete izpeljali ali podprli nedovoljen sklep. Nedavno tega nam je prvi reformist države dr. Jože P. Damijan ponudil prvovrstno ilustracijo povedanega v svojem panegiriku predsedniku vlade. Po tistem, ko je novinarju hitel pojasniti svojo tezo, da je Janez Janša trenutno edini politiki v Sloveniji, sposoben izvesti reforme, jo je poskusil zagovarjati takole: »Poglejte samo njegovo zgodovino. Janez Janša se je dvakrat potegoval za predsednika ZSMS. Prvič, leta 1984, so ga izločili iz igre, leta 1988 pa so ga zaprli v vojaški zapor. Tri leta kasneje je osamosvojil Slovenijo. Osamosvojitev je bila zamisel Janše in Bavčarja. Takrat se nihče ni drznil soočati z Beogradom in jugoslovansko vojsko, kaj šele, da bi se spopadel z njima. Janša in Bavčar sta si upala. Sta velika reformista. Tudi leta 1994, ko so ga odstavili s položaja obrambnega ministra, se ni zlomil. Ves čas je bil pod pritiski, ves čas so ga preiskovali. Očitno mu niso ničesar našli. Ima trdo kožo. In ima jajca.« (Nedelo, 13. 11. 2005)
Tovrsten argument bi lahko imenovali »pro homine« (v korist človeka). Omenimo, da pri njem ne gre za sklicevanje na avtoriteto, saj upoštevamo zgolj psihološke kvalitete osebe. Damijan je namesto otipljivega kriterija za svojo trditev patetično zašel v slavospev predsedniku vlade – ta je menda prebrodil cel martirij v svoji osebni zgodovini, menda se je edini zavzemal za odcepitev Slovenije in spopad z jugoslovansko vojsko, bil ves čas preiskovan, zaradi česar je slabih 20 let kasneje edini sposoben, da izvede reforme. Toda zakaj bi vrline v političnem in vojaškem spopadu bile garancija tudi tedaj, ko si prizadevamo za ekonomske in socialne spremembe? In četudi bi se verjetno strinjali, da telesni kvaliteti, kot sta »trda koža« in »posedovanje jajc«, v življenju sicer velikokrat prideta prav, vendarle nista dovolj resen kvalifikator za njegovo trditev, po kateri sta lastnosti natanko reformista, pa še to zgolj Janše. Mogoče sta nujni, vsekakor pa nista zadostni. Iz povedanega zato lahko edinole sledi naša ugotovitev, da Damijan neomajno in trdno zaupa Janši glede izvedbe reform, nič več. Toda njegovo zaupanje v psihološke vrline ali morebiti celo nadčloveške sposobnosti premiera gotovo ni dovolj za končno trditev.