Argumentacijski kotiček
Od famoznega poziva ginekologa Ruparja k zakonsko obveznemu pregledu mednožja poslank opozicije in zdolgočasnega podpredsednika Pečeta ni dolg korak do neumnosti njunega parlamentarnega šefa. Ko so poslanke v pismu predsedniku parlamenta Francetu Cukjatiju očitale, da bo »vaše neukrepanje kot predsednika DZ, če do njega pride, neopravičljivo in bo dalo takšnim nedopustnim ravnanjem legitimnost,« se je ta odzval nekam pričakovano. Najprej je razložil, da nima podlage za ukrepanje, spregledal zahtevo poslank po javni obsodbi, potem pa omenjeni dopis označil kot »čisto diskreditacijo predsednika DZ, to pa ni dobro. To je pa morda bolj žaljivo, kot je bila izjava g. Ruparja. Se mi bodo opravičile? Ne vem.« (RTV SLO, Dnevnik, 23. 6. 2005)
Poslanke so torej v izjavi za javnost terjale obsodbo žalitev, predsednik pa je v zameno to dejanje razumel kot zlonamerno (kot je zapisal!) žalitev do njega. Butalska logika takšnega postopanja je nepojmljiva, v učbenikih argumentacije je še najbližje argumentu »tudi ti« (latinsko »tu quoque«), večkrat s čisto retorično poanto. Saj poznate klasičen družinski primer iz mulčevega ugovora: »Zakaj ne smem kaditi, stari, če si pa tudi ti kadil, ko si bil mlad!« Argumenta »tudi ti« se je najprej poslužil že Rupar: svoj ginekološki pregled je opravičeval z domnevno nestrpnostjo do njega! Gesto zdaj komično ponovi Cukjati, ko pravi: mogoče že res, da je bil Rupar nestrpen ali žaljiv, toda tudi ve ste žaljive, celo bolj, do mene!
»Tudi ti« je precej pogosta zmota ali prevara, v kateri nekdo poskuša braniti sebe ali koga drugega pred kritiko s tem, da jo usmeri nazaj na tožnika in jo ponavadi vidi kot nekaj, kar ni vredno kritike. In napaka je v tem: četudi je tožnik zares kriv iste ali podobne napake, je to nerelevantno za resnico izvorne obtožbe. »Tudi ti« je lahko zelo uspešna taktika, da javnost speljemo na napačno sled in nekomu zapremo usta, a ne v rokah Ruparja ali Cukjatija v danem primeru. Oba nekako racionalizirata svoje postopanje, prvi »obrambno« odreagira s premišljenim (kot je priznal kasneje) smešenjem poslank, drugi zahtevo po obsodbi žalitve in ukrepanju poskuša užaljeno prodati kot žaljivo gesto.
Spomnimo, da sta se oba protagonista tudi v preteklosti že odlikovala po homofobiji do žensk– Cukjati je izrazil »bojazen« glede žensk, ki so mu všeč, češ da v njih ne bi rad odkril lezbijke, Rupar se končno boji, da bi našel moškega pod krinko ženske poslanke. Predsednikova ocena, da so bolj kot poslanke besede diskreditirale že Ruparja samega, pa nakazuje ne le, da ne uvideva smisla opravičila, temveč da se skozi takšno presojo o »samokazni« tudi ne zaveda posledic sovražnega govora, ki ga po svoje podpira v parlamentu.