I. O denarju
Film Money fix (Obvladani denar), ki ga je režiral Alan Rosenblith, nam poskuša dopovedati, da je temeljna oblika monetarnega sistema povezana z našo držo do sveta in drugih ljudi, da oblika denarja pogojuje naše družbene odnose. Rečeno drugače, številne druge ljudi dojemamo kot tekmece, se pred njimi ograjujemo, se zato, ker imamo monetarni sistem, kot ga imamo, obračamo izključno k skrbi za lastne partikularne projekte, projekte drugih pa razumemo kot konkurenco.
Navedek iz filma: »Prvič v zgodovini praktično celoten svet, prostovoljno ali ne, sledi istim ekonomskim pravilom. Monetarni sistem je postal globalen in pričel razgrajevati vsak lokalni ekosistem in vsak lokalni socialni sistem na planetu.«
Ta vzročno posledična povezava med monetarnim sistemom in razgradnjo družbenih odnosov se nam v vsakdanjem življenju ne zdi očitna, še več, ko nas kdo opozori nanjo, mu niti ne verjamemo. Ali takšna vzročno posledična povezava obstaja?
Film Money fix poskuša to vzročno posledično povezavo utemeljiti z nizom vprašanj: čemu so namenjene banke, kaj je denar, kdo izdaja (ustvarja) denar?
Oglejmo si nekaj ključnih navedkov iz filma:
»Del problema je v tem, da zelo malo ljudi misli na to, kaj denar pravzaprav je, od kot prihaja, kako je ustvarjen in kako je nadzorovan. Vedeti moramo, da smo pod vplivom 150 let trajajoče propagande in indoktrinacije, da bi te ideje pregnala iz glav ljudi. […] Če bi vsi vedeli vsa dejstva o tem, kako se denar izdaja, kako je poslan v cirkulacijo, kdo ga izdaja, kako imajo ti moč in kontrolo nad ekonomijo in nad življenji posameznikov, mislim, da bi bilo naokrog veliko zelo nezadovoljnih ljudi. […] Imamo številne študije, ki zelo jasno kažejo, da so, glede na to, kaj kdo uporablja kot menjalno sredstvo, odnosi med ljudmi različni. To je zelo pomembno. Obstajajo različne vrste denarnih sistemov in nekatere spodbujajo zelo družbeno in odgovorno ravnanje, druge pa zelo asocialno in destruktivno vedenje. […] Konvencionalni denar ni ustvarjen s strani vlade, kot mnogi menijo, ni ustvarjen niti s strani centralnih bank, čeprav pri tem sodelujejo. Dejansko ga ustvarja bančni sistem. […] Banke imajo popoln monopol nad procesi ustvarjanja denarja, tako da javnost dejansko sploh ni vključena v ta proces. […]«
Film v nadaljevanju preleti zgodovino ustvarjanja sodobnega monetarnega sistema. To nam nemara omogoči globlje razumevanje logike delovanja celotnega sistema. Poglejmo:
»Banka je bila na začetku namenjena shranjevanju zlata ljudi, torej vstopite v banko, shranite v njej zlato, banka pa vam izda certifikat, ki potrjuje, da imate v tej banki shranjeno tolikšno količino zlata. Osnova papirnega denarnega sistema je bila vzpostavljena, ko je bilo mogoče s temi koščki papirja trgovati. Recimo, da imate nekaj zlata, ki ga želite imeti na varnem. Shranite ga v banki in banka vam izstavi papirnato potrdilo, ki ga lahko kasneje zamenjate za zlato. Sedaj lahko trgujete s tem papirjem, namesto z zlatom, dokler ga tudi drugi lahko zamenjajo za vaše zlato. Dobro ime banke na papirnatem potrdilu ljudem zagotavlja, da je za koščkom papirja, košček zlata, ki čaka na zamenjavo. Kmalu, ko se zaupanje ljudi v banke poveča, pričnejo ljudje, raje kot unovčiti potrdilo, s tem potrdilom ponovno trgovati. S koščkom papirja se lahko nekajkrat trguje preden ga nekdo v banki ponovno zamenja za zlato. Tako so banke ugotovile, […], da ni nikogar, ki bi prihajal po zlato. […] Ko zaupanje ljudi v banko in njena potrdila še naprej narašča, banka kmalu odkrije nepričakovani način kako do dobička. Banka lahko natisne potrdilo za zlato, ki sploh še ne obstaja. Nato lahko posodijo ta potrdila nekomu, pod pogojem, da jih je sposoben vrniti z obrestmi. […] Na enak način kot so banke izdajale več potrdil za zlato, kot so imele zlata, danes banke izdajajo več denarja na bančnih računih, kot imajo denarnih rezerv […].«
Na tej podlagi se je mogoče lotiti razmisleka, kaj sploh je denar. Prvo, kar nam pade na pamet, je, da je denar v sodobnem sistemu nekaj, kar nima kritja. Vendar pa podrobnejši razmislek razkrije še veliko več. V filmu je rečeno naslednje:
»Veliko ljudi misli, da je denar nekaj oprijemljivega, resničnega nekaj, kar lahko poberete in z njim upravljate. Temu pravzaprav ni tako. Denar je v bistvu ideja. In to je ideja, da nekomu nekaj dolgujete ali da nekdo nekaj dolguje vam. […] Druga napačna predstava, ki jo imajo ljudje o denarju je, da je denar neka stvar, toda v današnjem svetu je denar samo kredit […].«
S takšnim razumevanjem imamo najbrž nekaj težav, toda le dotlej, dokler se ne vprašamo, kako denar sploh nastaja. Ali ga tiskajo vlade? Ne. Filma pravi takole:
»Denar se ustvarja skozi proces bančnih posojil. […] Ljudje, podjetja, vlade gredo v bančni sistem in si izposodijo denar. Torej je vsak dolar, vsaka nacionalna valuta, ki ste jo kdaj videli, nekomu dolg. Za vsak novi dolar ustvarjen v monetarnem sistemu, ustvarite tudi ustrezen dolg. […] Denar je izdan vsakič, ko nekdo od banke vzame posojilo. […] Ko rečemo, da je denar izdan kot dolg, mislimo na to, da banke denarja ne dobijo od nikoder. Dejansko ga ustvarijo iz zraka, kakor tudi naš kredit. Puff in je tam. […] Zasebni bančni sistem dobesedno ustvari naš denar iz nič in ga posodi v gospodarstvo. Edini način, da novi denar pride v gospodarstvo in na koncu v vaš žep, je preko posojila. Prav to torej pomeni, da je vsak dolar, ki ste ga kdaj videli, dolg nekoga banki.«
Naslednje pomembno vprašanje se nanaša na odnos med denarjem v obtoku (denarjem, ki je na voljo) in dolgom. Film nam razloži, da je višina dolga vedno večja, kot je vsega razpoložljivega denarja. Zakaj?
»Razlog je v obrestih, ki ne ustvarjajo novega denarja. […] Če je proces ustvarjanja denarja tako preprost [kot smo videli], pa banka ne ustvarja obresti, ki jih boste morali plačevati leto za letom, dokler hipotekarno posojilo ne zapade.«
Zato se pojavi vprašanje, od kod obresti. Sogovorci v filmu so ob tem vprašanju resnično zmedeni. Še najbolj logičen odgovor je tale:
»Priti morajo od nekih drugih posojil, ki so bila izdana nekomu drugemu. Torej imate to neločljivo pomanjkanje v ponudbi denarja. Ne morejo vsi vrniti tistega, kar dolgujejo bankam. Če je dolg bankam v vsakem trenutku večji kot je denarja v obtoku, to neizogibno pomeni, da bo nekdo izgubil to igro. Nekdo bo šel v stečaj […]. V gospodarstvu vsi tekmujejo z vsemi ostalimi, da se izognejo zamudam pri vračanju posojil bankam. To pa lahko storijo le tako, da tekmujejo drug z drugim za ponudbo, ki je ni dovolj za vse.«
Ali drugače:
»Ker banke želijo dobiti več kot so mi dale, […] vas bodo poslale v svet, da tekmujete z vsemi ostalimi, da lahko povrnete [obresti]. […] To je sistemsko.«
V filmu je ta v sistem zakodirana logika dodatno pojasnjena z zelo nazornim primerom:
»Kmet Joe dobi posojilo od banke in Tomu plača za popravilo njegovega traktorja. Tom plača Jane za kruh v lokalni pekarni. Jane v zameno od Joea kupi pšenico, ki lahko zdaj odplača posojilo. Problem je v tem, da Joe poleg glavnice dolguje banki tudi obresti. Da bi se izognili izgubi svojega premoženja, mora Joe poiskati preostali denar drugje.«
Toda kje? V nekem drugem, zgornjemu podobnem krogu transakcij, ki temeljijo na posojilu banke. Če Joe v tem drugem krogu transakcij dobi denar potreben za vračilo obresti njegovega kredita, to pomeni, da so »ljudje v tem drugem krogu ostali brez svojega denarja.«
Kje ga lahko dobijo? »Edini kraj, kjer ga lahko dobijo, je od drugih podobnih krogov zadolževanja. Ker ima vsak denar priložene obresti, ne bo nikoli dovolj denarja za poplačilo vsega dolga do bank. Zato bodo nekateri ljudje vedno morali bankrotirati ali pa jim bo premoženje zasegla banka.«
Povzetek doslej rečenega. Denar je v današnjem svetu v bistvu kredit (dolg). Ustvarijo ga banke. Ko nam banke odobrijo posojilo, nam poleg kredita (denarja), ki so ga ustvarile, določijo še obresti. Vendar obresti niso ustvarjene – niso nekaj, kar je (kot denar) poslano na trg (na vaše račune). Zaradi obresti je skupni dolg bankam v vsakem trenutku večji od denarja v obtoku (ustvarjenega denarja). Denar za obresti v bistvu jemljemo drug drugemu, zato tekmujemo in ker je denarja manj kot dolgov, morajo nekateri nujno zgubiti. Prav ta nuja določa naša medsebojna družbena razmerja, določa, da tekmujemo in ne sodelujemo.
II. O sedanjem kriznem trenutku
S pomočjo dosedanje (filmske) analize denarja in njegovega vpliva na zavest posameznikov in medsebojne družbene odnose, je mogoče misliti tudi sedanji krizni trenutek – krizi finančnega in gospodarskega sektorja.
Krizo je, kot vemo, sprožilo preveč ohlapno, neodgovorno odobravanje kreditov. Kakor da banke ne bi vedele, da z odobravanjem kreditov ustvarjajo denar. Neodgovoren kredit je pomenil, da imetniki kreditov niso mogli pravočasno vračati obresti, zaradi česar so panično, še bolj divje kot sicer denar iskali drugod. To je ustvarilo besno povpraševanje po denarju – zaradi tega povpraševanja je denarja bilo vedno manj in tudi vedno težje ga je bilo dobiti (postal je drag). Ker je bilo izdajanje kreditov neodgovorno, se je zmanjšalo tudi zaupanje v banke – prav zaupanje (fikcija) pa je, kot smo videli motor, ki poganja celotno monetarno politiko. Mislim, da je ta dva momenta, divje povpraševanje po denarju in zmanjšano zaupanje v banke, potrebno misliti skupaj. Banke si lahko povrnejo zaupanje le z odgovornejšim, strožjim izdajanjem kreditov in seveda z dokapitalizacijo – s čimer lahko uporabnikom v vsakem trenutku dokažejo, da denar imajo, da ga bodo uporabniki, če pridejo ponj, dobili. Ker morajo biti v vsakem trenutku (zlasti v kriznih časih) pripravljene, na kakšen večji naval uporabnikov, tudi ne morejo več izdajati kreditov tako poljubno (kot so lahko nekoč). Ker pa ne morejo, je denarja na trgu ponovno manj. Kadarkoli pa je denarja na trgu manj (se pravi, da je vse dražji), se zaostruje tekma za odplačevanje obresti vseh preteklih še neodplačanih kreditov, kot smo videli zgoraj.
Mi, se pravi Slovenija in ves Zahodni svet, se sedaj nahajamo prav v takšni situaciji. Banke denarja nimajo oziroma ga ne morejo ustvarjati brez kritja, s katerim ohranjajo minimalno raven zaupanja, ki jih varuje pred sesutjem; državljani pa se zato soočamo s poostrenimi pogoji tekmovanja za odplačevanje dolgov (obresti).
To krizno situacijo še dodatno poglablja odtekanje denarja iz občega odtoka v varne davčne oaze, kjer se nalaga kot mrtvi kapital – kot varnost najbogatejših, ki tako v resnici ne tekmujejo, temveč prelagajo tekmovanje na nas, se nam morda smejijo in se iz dolgega časa celo ponujajo za naše politične predstavnike. Če bi šlo za neznatne količine denarja, bi bilo to zanemarljivo, ker pa ne gre za neznatne količine, bi bilo potrebno ugotoviti, koliko se zaradi teh neodgovornih odlivov zmanjšuje skupna količina denarja, ki so ga skozi kredite ustvarile banke in koliko ostrejša je zaradi tega tekma med nami.
III. Politični programi
S pomočjo zgornje analize lahko ocenimo tudi politične programe, ki se nam ponujajo na prihajajočih državnozborskih volitvah. Vsi tisti, ki imajo možnosti za preboj v parlament, nam ponujajo enak izhod iz krize. Slepo (že kar religiozno) sprejemajo zaostrene razmere tekmovanja in obljubljajo še večje zaostritve. Vsakršno govorjenje o znižanju javne porabe, o uvajanju pokazateljev učinkovitosti v javno sfero, o zniževanju plač, o nujnosti pokojninske reforme, o ustvarjanju ugodnih pogojev za kapital, zniževanju davkov za gospodarske subjekte, povečevanju fleksibilnosti delovne sile, o podeljevanju večjih pooblastil direktorjem javnih služb, ne počne nič drugega kakor to, da daje prednost kapitalu (denarju in tekmovanju zaradi denarja) pred ljudmi. Vsi ti programi (vsi, ki jim naši mainstrimovski mediji odmerjajo veliko prostora) so torej takšni. So programi ljudi brez vsakršne domišljije, brez zmožnosti za analizo družbenega dogajanja, so programi premožnih ljudi, ki obljubljajo le še nadaljnje zaostrovanje razmer, ki celo tedaj, ko govorijo o socialni pravičnosti, delajo nekaj čisto drugega – si kopičijo imetje v davčnih oazah in v realnosti reproducirajo samo še ostrejše pogoje za tekmo med reveži, ki so – mimogrede – tisti, ki bodo plačali (dokapitalizirali) razsuli bančni sistem in si s tem pozlatili lastne verige.
Res ni jasno, kako lahko kdorkoli, ki ima vsaj tri grahe v glavi, resno razmišlja o tem, da bo volil favorizirane stranke in liste, ki se sedaj ponujajo volivcem. Programi vseh favoritov so vendar isti – v imenu ne vem kakšnega narodnega blagora (ali ste brali Cankarja?), vam bodo na življenjsko pot postavili zgolj še kakšno oviro in to iz razlogov, ki so orisani zgoraj.
Nekateri so prepričani, da v neoliberalizem (njegovo filozofijo) nihče več ne verjame. Kako kratkovidno – tudi če bi bilo to res, vsi skupaj živimo bolj neoliberalno (in programi zgoraj naštetih so bolj neoliberalni) kot kdajkoli.