22. 4. 2006 Kotiček

Bralni pluralizem

Argumentacijski kotiček

»Mediji v Sloveniji so svobodni, niso pa predstavljali celotnega spektra političnih mnenj.« (Večer, 15. 4. 2006) Tako se glasi stavek iz poročila State departmenta o stanju človekovih pravic v Sloveniji za leto 2005, ki se ga je poslanec SDS Branko Grims, medijski ekspert – kot so zapisali – nadvse razveselil. Po njegovem dokazuje njegovo staro prepričanje, da mediji pri nas niso pluralni. Od tod vsa zakonodajna in druga ihta pri političnih spremembah v medijskih hišah: te bodo prinesle tako želeno uravnoteženost, kot ji pravijo.

Pokažimo, ne prvič, da se Grims dobro spozna tudi na zmote in prevare, to pot na tisto o »zunajkontekstualnem navajanju«. Pri njej stvari slišimo in beremo po svoje, iztrgano iz konteksta. Če bi slovenski novinarji dobro opravili posel, bi omenjeno poročilo prevedli in imeli kaj videti. V oddelku, ki govori o svobodi govora in tiska, dobi Grimsov tako priljubljeni stavek čisto drugačen smisel:

»Zakon zahteva svobodo govora in tiska in vlada je v splošnem spoštovala te pravice v praksi, toda zasledili smo tudi poročila o posrednem vplivu oblasti na medije. Mediji so bil aktivni in svobodni, toda niso izražali širokega spektra političnih mnenj. Glavni tiskani mediji se preživijo s pomočjo zasebnih investitorjev in oglaševanja, vendarle pa ima država v lasti občuten delež v mnogih podjetjih, delničarjih največjih medijskih hiš. Trije od šestih nacionalnih televizijskih programov so bili del mreže RTV Slovenija, ki jo subvencionira oblast. 31. avgusta je okrajno sodišče v Murski soboti oprostilo pet oseb, obtoženih udeležbe v poskusu umora raziskovalnega novinarja Mira Petka v letu 2001. Zasledili smo poročila, da delno lastništvo države v medijskih hišah vodi do samocenzure v nekaterih medijih. Oktobra je državni zbor potrdil zakon o RTV, ki prinaša povečano oblastno in parlamentarno zastopanje v programskem svetu, ki neposredno nadzira javno RTV hišo.«

Kot vidimo, si je Grims privoščil pravi medijski bralni pluralizem: kritiko vlade je v svoji apologetiki spreobrnil po svoje, povrh pa še obtožil novinarje pristranskega povzemanja. Dve muhi na en mah! Iz njega jasno izhaja čisto nasprotje tega, v kar nas želi prepričati: ameriško zunanje ministrstvo ugotavlja posredni vpliv vlade na medije, ugotavlja samocenzuro in ugotavlja povečan vpliv na RTV hišo. Grims pa bi nas rad na podlagi enega stavka, interpretiranega v drugo smer in v katerega se je zapičil, prepričal, da govori v prid njemu, čeprav je njegov smisel drugačen: pri nas v medijih ni širokega spektra političnih mnenj, domnevno zaradi oblastniškega poskusa vplivanja na medije. Strategija omenjene prevare je to pot zelo prozorna: apelira na tiste, ki ne vedo, ne razumejo ali jih resnica ne zanima.