Argumentacijski kotiček
V času, ko svet z grozo pričakuje učinke ptičje gripe, se najdejo tudi taki, ki jih ni strah. Slovenski nutricionist Alois Kolar verjame, da je na delu »ogromen medijski pomp, ki ga producira umetnost medicine s širjenjem strahu o novo nastalem virusu.« Širijo ga menda akademske glave, da bi se dokazale in požele finančni uspeh, pri tem pa povzročajo masovno histerijo prebivalstva. Sklep je vzpodbuden: v skladu z doktrino, imenovano »Naravno zdravje – naravna higiena«, menda drži, da »virusi, bakterije nikoli ne povzročajo bolezni (virus H5N1 ne povzroča ptičje gripe, kot tudi HIV virus ne povzroča AIDS-a)! Higienisti se zavedamo, da bolezen ni nalezljiva, saj tudi zdravje ni nalezljivo!« (http://www.svetjelep.com/)
Optimistična novica, ki bolezen opisuje povsem drugače od uradne stroke, je obkrožila medije in javnost te dni. Dobra je tudi za perutnino in ptice – tudi ti zares ne zbolijo. Pazite: opis ni odvisen zgolj od vaše privrženosti nauku in zdravega življenja, ampak velja za vse. Seveda se potem smemo vprašati, čemu potem oboji umirajo? In kako daleč gre ta teza o neobolelosti? Do konca: droge – zdravila nikoli ne zdravijo, vakcine – cepiva nikoli ne ščitijo pred boleznijo, pravi Kolar. Rešitev (zakaj jo sploh rabimo?), ki jo ponuja za nas, je seveda svobodna izbira za življenje v skladu s pravili nutricionizma in zdravja. Toda teorija ima več lukenj kot sira, zato si oglejmo zgolj eno: kako razložiti, čemu ljudje umirajo ali vsaj zbolijo, če za to v primeru aviarne influence ni bil kriv virus H5N1? In če človek zboli za gonorejo, kako jo bomo pojasnili, če ne z medicinskimi vzroki, ki opisujejo nastop te bolezni? Kolarjeva teza, da je telo samoozdravljivo in se vedno pozdravi samo, lahko sicer na skrajno neprepričljiv način razloži, kako smo ozdraveli. Ne s pomočjo zdravil in antibiotikov, temveč spontano, skozi telesno samoterapijo. Ob tem se mora pretvarjati, da učinkov medikamentov sploh ni, da je nastop zdravja naključen glede na njih in bi jih sploh ne potrebovali. Toda zgodba trdi še nekaj več: ker menda v resnici ni bolezni, ne more razložiti niti njenega nastopa v danem opisu. Tisto, ob kar se spotaknemo, ko nam pot prekriža človeško truplo ali kadavri ptičev, piščancev, gosi in druga perjat, je umrlo neke drugačne smrti. Zakaj, ne vemo.
Kolarjeva ambicija očitno ni, da bi nam to povedal. Z argumentativnega vidika je njegovo stališče, povedano po domače, skregano z zdravo pametjo. In če se izrazimo »tehnično«, bi lahko rekli, da ignorira vsakršno evidenco in pri tem zagreši »napako prezrtja protidokazov«: včasih se zgodi, da kakšen dokaz proti nam hote ali nehote spregledamo. Toda avtorju zgodbe se je zgodilo, da je spregledal prav vse med njimi, sam pa ni podal nobenega.