DIAGONALE, festival avstrijskega filma
Glavno nagrado za najboljši avstrijski film 2004/2005 si je prislužila avstrijska režiserka Jessica Hausner za grozljivko Hotel – nagrade podeljene v vrednosti več kot 100.000 EUR-ov
Po dveh kriznih letih, ko je na festival poskušala vplivati avstrijska desničarska politična struja, kar se je kazalo tudi tako, da so lani nastavili vodstvo festivala, je Diagonale ponovno – prvič pod vodstvom Birgit Flos (program), Roberta Buchschwenterja (produkcija) in Georga Tillnerja (finance) – na starih tirih, ko je pomembna strokovnost pri obravnavi filmov in ne instrumentaliziranost določenih državnih interesov. Novo vodstvo je program festivala iz prejšnjih štirih razširilo kar na sedem dni, kar so mnogi videli kot pretirano in nekoncentrirano razširitev na račun kvalitete filmske ponudbe.
Najprej nekaj statističnih podatkov. Po ocenah organizatorjev je bilo na 143 projekcijah, na katerih so prikazali 263 igranih, dokumentarnih, kratkih, animiranih in eksperimentalnih filmov, približno 25.000 obiskovalcev, s čimer so presegli tudi do sedaj najbolj uspešno leto 2003. Veliko jih je bilo razprodanih in na večini so bile dvorane zasedene z več kot 70 odstotki. Izmed 980 akreditiranih gostov jih je bilo blizu 200 iz tujine, kar je dalo nacionalnemu festivalu tudi mednarodni pridih. Žirija je za najboljši film leta izbrala Hotel Jessice Hausner (tudi scenarij), film, ki se je sicer sprehodil že po mnogi mednarodnih festivalih, med drugim tudi v Cannes. Svojo nagrado je utemeljila med drugim s tem, da je režiserki uspelo ustvarititi atmosfero in jo tudi ohraniti do konca, da se je uspešno izognila poceni filmskih šok efektov in da je žanru grozljivke uspela dodati nov in svojstven pečat. V celoti so bile podeljene nagrade v višini več kot 100.000 EUR-ov.
Diagonalam, ki po proračunu presegajo 2 milijona eura in kjer zaradi germanske doslednosti le stežka opaziš kakšno napako, se po organiziranosti le stežka približa kak slovenski filmski festival. Zaradi številnih reklam, tudi v izložbah mnogih trgovin v centru Gradca, dobiš občutek, da mesto s festivalom živi. Dokaz za to je tudi izdatna finančna pomoč mestne občine. Skoraj nepregleden filmski program, ki se je pogosto navezoval na družbeno problematiko (diskriminacija, revščina, manjšine, instituiconalizacija, …), tudi v Avstriji, je potekal v petih srednje velikih dvoranah – neprekinjeno od jutranjih pa vse do poznih večernih ur – kjer so po vsaki projekciji sledile še približno tridesetminutne diskusije z avtorji, v glavnem režiserji in producenti, namenjene tako strokovni javnosti kot publiki. Praviloma so bili udeleženci morda celo bolj gostobesedni kot na slovenskih festivalih. Govor o filmih je potekal še na druge načine, tudi preko interneta in nenavsezadnje tudi v festivalskem centru do zgodnjih jutranjih ur.
Ena izmed glavnih kritik na zaključni tiskovni konferenci je izhajala prav iz pomembnosti diskutabilnosti. Če je pomembno poslanstvo filmskih festivalov, da se z diskusijami dviga dojemanje filma na višjo raven, bi lahko programska shema festivala zanje omogočala več prostora. V tej kritiki pa se skriva npr. tudi pretirana programska obsežnost, namreč, nekateri so očitali organizatorjem, da so bili precej nekritični pri izbiri obsežnega programa kratkih filmov. Njihov dokaj šibek protiargument je bil v tem, da ne gre toliko za reflektiranje kvalitete, ampak za prikaz tendenc v snemanju kratkih filmov. Po drugi strani pa smo se mnogi strinjali, da je bilo na letošnjih Diagonalah veliko kvalitetne dokumentarne produkcije, ki je morda med vsemi filmski stili še najbolj izstopala.