lekcija #1:
zgodovina eksperimentalnega filma
Pozdravljeni v »šoli« vizualne izkušnje, ki vam v svoji prvi lekciji ponuja sprehod skozi zgodovino eksperimentalnega filma.
Približno v dveh šolskih urah, si bomo pogledali nekaj najznačilnejših eksperimentalnih filmov. To seveda ni nikakršen reprezentativni izbor, marveč popolnoma subjektivno popotovanje po nekaterih izbranih avtorjih, ki po nekem naključju sodijo tudi med pomembnejše predstavnike eksperimentalnega filma.
Eksperimentalni film je forma, ki išče na področju filma nove izrazne in kreativne potenciale. Prevprašuje prevladujoče modele »narativno-reprezentativnega« filma, pri čemer uporablja temeljne filmske elemente. Presega tehnične omejitve, prebija rob platna, poigrava se s hitrostjo filmskega traku ter ritmom, deformira sliko ali pa jo ustvarja brez filmskega aparata. V vsakem trenutku je pripravljen prestopiti mejo ter s tem človeku ponuditi doslej neznano vizualno izkušnjo. Ob bok eksperimentu pogosto govorimo tudi o avantgardnem filmu, a ne glede na oznako ni dvoma, da so očesu ponujene podobe, ki jim je usojene rojevati nove podobe.
Kot sugerira že definicija, gre za poizkuse, ki so namenjeni tudi temu, da testirajo reakcije ljudi na določene tipe vizualnih stimulacij. Čeprav je ta aspekt ustvarjalnosti zanimiv le malemu krogu ljudi, pa je njegov vpliv na kinematografijo, vizualne efekte in montažo, neizmeren. Tako lahko recimo na žanr glasbenega videa gledamo kot na komercialno obliko eksperimenta, saj ta uporablja številne avantgardne postopke. Prav tako je pod močnim vplivom eksperimenta tudi medijsko oglaševanje. Mnogi avtorji, ki so se ukvarjali z eksperimentalnim filmom, so slednjič uspešno delovali tudi kot avtorji »mainstream« filmov.
Ob spremnem komentarju, v katerem bomo na kratko predstavil posameznega avtorja in delo, ki ga bo moč videti, vas bomo popeljali skozi 15 filmskih eksperimentov. V teh primerih smo zajeli vse bistvene časovne in slogovne forme eksperimentalnega filma v razponu od leta 1921 do leta 2000. Želimo vam prijetno vizualno popotovanje!
PROGRAM
Hans Richter in Viking Eggeling
Ob Waltherju Ruttmanu sta Hans Richter in Viking Eggeling pionirja, ki sta s svojimi »slikovnimi svitki« in teoretskim ovrednotenjem filma razrešila prastaro zagato: statično »bitnost« slikarske umetnosti sta podvrgla trajanju, dinamičnosti in gibanju. Z raziskovanjem novih filmskih form sta zaznamovala rojstvo abstraktnega filma.
Eggelingova »Diagonalna simfonija« in Richterjev »Rhytmus 21« nam bosta predstavila njune abstrakcije v gibanju.
Eggeling se je ubadal s študijem vizualnega kontrapunkta, podobnega analizam kontrapunkta v glasbeni teoriji. Spočetka je na ločenih kosih papirja izdeloval zaporedne risbe posameznih stopenj razvoja določenega motiva. Ko se mu je leta 1919 pri raziskavah pridružil še Richter, sta začela motive najprej izrisovati na dolge svitke papirja, kasneje pa še na filmski trak.
V Richterjevem primeru imamo popolne ritmične igre z geometričnimi oblikami, kontrapunkti oblik in gibanja. Gre za pravo kinetično slikarstvo. Kvadrati, trikotniki in križi plešejo drug mimo drugega, si stopajo v opozicijo, se izravnavajo, prehitevajo in bojujejo.
1) V.Eggeling – symphonie diagonale (1921) 3´11
2) H.Richter – Rhytmus 21 (1921) 3’22
Z »Vormittagspuk« ali »Ghost before Breakfast«, je Richter zapustil teren totalne abstrakcije in se preselil k dadaistični predmetnosti. Ta kratki film, eden izmed prvih, ki so se hranili z nadrealistično obskurnostjo in fantazijo, predstavlja idealno poroko fantastičnih svetov, ter filmskega medija, ki je ponujal prostor osvobojen vsakodnevnih omejitev. Posnetki se odvijajo z pospešeno ali upočasnjeno hitrostjo, se ritmično izmenjujejo, brade izginjajo in se znova pojavljajo na obrazih svojih lastnikov, klobuki pa poletavajo naokrog v iskanju pravih glav ter nas postavljajo v sanjski svet oživljene predmetnosti.
3) H.Richter – Vormittagsspuk (1928) 9’02
Man Ray
Man Ray je bil mojster experimentalne fotografije, slikarstva in filma. Na krilih provokativnega zanosa in boemske prefinjenosti je evropska avantgardna gibanja ob podpori Duchampa uvozil v Ameriko. Tu se je uveljavil kot vodja Ameriškega modernizma, nadrealist in poslednji dadaist. V najboljši maniri rušilne dadaistične kakofonije in nadrealističnega iracionalizma se je zanašal na minimalizem in abstrakcijo.
Pogledali si bomo njegova filma »Emak-Bakia« in »Le Retour a la reason«.
Za oba je značilno poigravanje z narativom ter uporaba tako imenovane »rayografije«, postopka, pri katerem se fotogrami ustvarjajo brez uporabe filmske kamere.
»Le Retour a la raison« v prevodu ironično pomeni »povratek k razumu«. S pomočjo »rayografije« (ob uporabi peska in nohtov), se spočetka hitro nizajo zmedeni in divji posnetki. Predmeti s potekom filma postajajo vse bolj prepoznavni. Na vrhuncu in ob zaključku filma pa s pogledom končamo na golem ženskem torzu, ki z učinki igre senc in svetlobe predstavlja pravo nadrealistično lepoto.
4) M. Ray – Le retour a la raison (1923) 2’32
»Emak-Bakia«, kar v prevodu pomeni »pusti me na miru«, je Rayev film, ki se najbolj zvesto drži dadaističnih principov in vključuje najbolj neverjetno abstraktno imaginacijo. Tudi sami posnetki so prej ko ne med seboj nepovezani. Sprva gre za igrivo uporabo raznovrstnih materialov – animacije, nestvarnih oblik, rayografij, nefokusiranih in optično fragmentiranih podob. Kmalu na platnu zagospodarijo povsem vsakdanje podobe, a ne trajno. Prevladuje ženski motiv, motiv njenega sanjarjenja z močnim erotičnim podtonom. Po tej logiki lahko film beremo kot transkripcijo zavestne čutnosti, v jezik nezavednih in nepovezanih abstraktnih miselnih vsebin.
5) M. Ray – Emak-Bakia (1926) 16’08
Fernand Leger
»Mehanični balet«, ki ga je Leger zasnoval skupaj z ameriškim skladateljem Antheilom, je svojevrstna zgodba. Umetnino sta Leger in Antheil snovala neodvisno drug od drugega ter na koncu ugotovila, da se njuna prispevka časovno sploh ne ujemata. Antheilova kompozicija je bila namreč enkrat daljša od Legerjevega filma. Antheil je svojo partituro revidiral šele v 50-ih letih, a si brez nje filma skoraj ni mogoče predstavljati.
Povejmo najprej nekaj o sami glasbi. S to kontroverzno kompozicijo, ki ritmizirano spaja zvoke industrializirane dobe (zvoke letalskih propelerjev, siren in hišnega zvonca), atonalne glasbe in jazza in zaradi katere so na newyorški premieri pele tudi pesti, si je Antheil dokončno zapravil sloves resnega glasbenika.
Film je enako kot glasba močno ritmiziran: poudarek je na ritmičnem gibanju in ritmičnem zaporedju podob. Vrstijo se kratki in ponavljajoči se posnetki predmetov; z mehaničnostjo gibanja se vzpostavlja istovrstnost izdelkov človeka in narave, živega in neživega. Iz podob izhaja močan občutek kinetičnosti in osredotočenosti na sodobno industrializirano in prenaseljeno mestno življenje. V glavni vlogi je zaigrala Kiki z Montparnassa, muza mnogih umetnikov tedanjega Pariza, film pa se začne in zaključi s animiranim kubističnim Charliem Chaplinom.
6) F. Leger – Ballet Mecanique (1924) 16’10
Oskar Fischinger
Potem, ko je Fischinger leta 1921 videl premiero Ruttmannovega eksperimentalnega film »Opusa št.1« ni bilo več nobenega dvoma – medij, ki mu bo omogočil, da združi svoje glasbene in grafične sposobnosti, je lahko samo film. Po sodelovanju z Fritzom Langom je deloval v Hollywoodu, kjer pa ga je serijski produkcijski proces odbijal. V kontrapunkt temu stanju, je ustvaril obsežen opus miniaturnih abstraktnih animacij in razgibane vizualne glasbe, komunikativnejše od katerekoli druge eksperimentalne stvaritve.
S svojo prvo barvno animacijo, »Komposition in blau« je Fischinger leta 1935 v Benetkah pobral »Veliko nagrado žirije«. Podobno kot vsi njegovi filmi, tudi »Kompozicija v modrem« izkazuje enostavno virtuoznost v svoji preprostosti, optimizmu in uporabi novih tehnik animacije. Med drugim tridimenzionalne piksilacije in stop-motion tehnike, v katerih so uporabljeni naravni objekti.
Animacija se osredotoča na gibanje geometričnih teles znotraj modrega prostora. Sprva je dogajanje povsem običajno, saj telesa na povsem običajen način vstopajo v prostor. V naslednjem trenutku dogajanje prebije pričakovane okvirje in izbruhne v nezadržen razcvet gibanja in zrcaljenja barvitih objektov.
7) O. Fischinger – Komposition in blau (1935) 3’46
Za »Študijo št. 9« je Oskar Fischinger izdelal zgolj temeljni dizajn in oblike, senčenje in sekvence pa je dokončal njegov brat Hans, kateremu je delo služilo kot vaja.
Podobe v »Študiji št. 9« so sinhronizirane z madžarskim plesom Brahmsa, katerega glasbo je Fischinger uporabljal precej pogosto. Ena izmed najbolj všečnih študij v seriji, z standardno šarmantno koreografijo ima tudi svoj vrhunec. S trenutkom, ko se žarki in točke ulovijo v polkrog, se cepijo na način atoma – tako si je Fischinger predstavljal cepitev atoma.
8) O. Fischinger – Studie 9 (1931) 2’59
Len Lye
Len Lye je na Novi Zelandiji rojen posebnež. V dvajsetih letih 20. stoletja se je preselil v jedro umetniškega razcveta – Evropo, kjer je postal pomemben akter avantgardističnih gibanj. Bil je samouk, samotar in sanjač in se ni nikoli prilagajal raznim umetniškim oznakam. S tehniko neposrednega pisanja in risanja na film je postal pionir abstraktnega eksperimentalnega filma in imel izjemen vpliv na filmsko umetnost.
V tridesetih je postal tudi eden vodilnih pionirjev večbarvnih filmov. Uporabljal je tehniko pomakanja filma v različne emulzije in na ta način dobival nadvse nenavadne vizualne rezultate.
»A Colour Box« iz leta 1935 je eden zgodnjih primerkov animacije na trak. Nastal je kot reklama za britansko poštno družbo GPO. Psihedelično-hipnotične podobe podprte s prijetno sugestivno glasbo, kličejo po gledalčevi pozornosti, preden se na platnu pričnejo izpisovati informacije o novih poštnih dajatvah. »A Colour Box« je tako navdušil sodnike na mednarodnem filmskem festivalu v Brusselu, da so zanj ustvarili posebno kategorijo in ga počastili s posebno medaljo.
9) L.Lye – A colour box (1935) 3’04
Maya Deren
»Ansambel za mesečnike« je plesni film, vaja, ki jo je ena najbolj prepoznavnih avantgardističnih filmark Maya Deren produktivno nadgradila nekaj let kasneje v svojem kratkem filmu »The Very Eye of Night«. Plesalci se v tej črno-beli kompoziciji gibljejo popolnoma osvobojeni težnosti, zdi se, da gre za galaktično revijo brez ozira na fizikalne zakone in gravitacijo.
Privlačneje in bolj enigmatično od svojega stilističnega naslednika to njeno zgodnje delo prikazuje lebdeče plesalce, hrepeneče v otrplosti, kot da krožijo po zemeljskih tirnicah, zakleti v večne plesne figure. Prav tako, kot so plesalci obsojeni na svojo figuralnost je tudi ritem nekaj posebnega: zdi se, da je glasba, ki poganja ples naknadno odstranjena in vključena v precizno ritmiko montažnih rezov.
10) M.Deren – Ensemble for sonambulists (1951) 6’19
Peter Kubelka
Peter Kubelka je so-ustanovitelj »Avstrijske Kinoteke« in eden vodilnih eksperimentalnih filmarjev, čeprav se s to oznako sam verjetno ne bi strinjal. Po njegovem namreč ne obstaja nekaj, kar bi lahko imenovali eksperimentalni film, saj je eksperiment zgolj stvar postopka. Na tej osnovi med zaključenimi deli ločuje zgolj filme od industrijskih oziroma komercialnih izdelkov.
Bistvo Kubelkine kinematografije leži v raztegovanju gledalčeve fizične percepcije, kar poskuša doseči z najbolj osnovnimi elementi filmskega izraza in nas vodi k samim temeljem kinematografije: fotogramu, ritmu ter k igri svetlobe in teme v časovni dimenziji.
»Adebar« je Kubelkin prvi metrični oz. strukturalni film, kar pomeni, da je zasnovan z matematično preciznostjo. Posamezne enote te plesne izvedbe – kadri, so točno odmerjeni (gibljejo se med 13, 26 in 52 fotogrami), prav tako se izmenjujejo shematske črno-bele figure na spreminjajočem se ozadju. Ritmika filma tako izhaja iz izmenjave filmskega negativa in pozitiva, montažnih rezov, kot tudi ponavljajočega se zvoka in gibanja likovnih figur, na katere so zvedeni plesni akterji.
Z vpogledom v filmsko zgodovino se lahko spomnimo, da podobne silhuete nastopajo tudi v uvodni špici Leonejevega špageti-vesterna »Za pest dolarjev«.
11) P.Kubelka – Adebar (1957) 2’28
Kenneth Anger
Kenneth Anger je odraščal v Hollywood in se že kot otrok preizkušal na filmu. Razvil se je v enega od pionirjev ameriškega »underground« filma in anticipatorja glasbenega videospota. Njegovi drzni, nasilni, v ritmu mladinske kontrakulture utripajoči in pogosto homoseksualno obarvani filmi so za ameriško občinstvo dolgo veljali za neprimerne. Večina njegovega dela je tako nastala v Evropi. Za svoje barvite in montažno pisane eksperimentalne filme, ki naznanjajo estetiko pop-kulture, je prejel številne nagrade in v filmskem svetu našel številne oboževalce in posnemovalce.
»Invocation of my Demon Brother« je film, ki nas v maniri najboljše grozljivke popelje v svet bizarnega. Glasbena podlaga Micka Jaggerja, narejena s pomočjo enega zgodnjih »Moogovih« synthesizerjev, s svojo repetativnostjo dodatno prispeva k mistični atmosferi filma. V filmskem kolažu so uporabljeni posnetki iz Angerjevega kratkega filma »Lucifer Rising« z nekaj naknadno posnetimi scenami z skupino »Rolling Stones«.
V jedru filma je okultni ritual, okoli katerega se spletajo in nizajo različne ne-pripovedno strukturirane podobe. Ritual je namenjen klicanju Hudiča, ki slednjič nastopi v podobi ustanovitelja satanistične cerkve Antona LaVeya. Gre za divji kolaž slik, ki jih človek ne pozabi tako kmalu. Satanistični film, v katerem ja mogoče uživati, tudi če nismo satanisti.
12) K.Anger – Invocation of my demon brother (1969) 11’09
Stan Brakhage
Stan Brakhage velja za enega najpomembnejših eksperimentalnih filmarjev 20. stoletja. Nanj so izdatno vplivali teoretični teksti Sergeia Eisensteina in filmi italijanskega neorealizma. Brakhagejevi filmi so običajno nemi in brez narativne pripovedi, veliko bolj nagnjeni k analogiji z vizualno poezijo kot klasičnim pripovednim stilom.
V karieri je naredil skoraj 400 filmov, v večini na 8 in 16 mm film in s tehniko neposrednega nanosa podobe na film in pa kolažem. Njegovo delo je imelo zaznaven vpliv na popularne filme. Kot primer lahko navedemo uvodno sekvenco filma »Seven«, ki kot efekt uporablja spraskano emulzijo na podoben način kot je to počel Brakhage. Ime si je ustvaril tudi kot izjemen profesor. Med njegovimi študenti med drugimi najdemo tudi avtorja »South Parka« Matta Stonea in Treya Parkerja.
Na »The Garden of Earthly Delights« lahko gledamo kot spremljevalca njegovega prejšnjega kolažnega filma »Mothlight« iz leta 1963. V obeh se obrača stran od običajnih načinov reprezentiranja. Minuto in 44 sekund dolgi film ustvarja brezčasno podobo realnosti in ponuja to, kar vsak filmofil najbolj ceni: tek časa pred očmi in zapeljujočo moč reprezentacije. Delo je modelirano po Boschovem znamenitem triptihu, ki slika stvarjenje sveta in je briljantna Brakhagejeva ilustracija filozofije prezence in partikularnosti vizije.
»Night Music« se zavrti v pičlih 30 sekundah. Gre za delo, ki sugestivno posnema tehnike abstraktnih ekspresionistov iz petdesetih let. Podobe izgledajo kot ognjemet, ki gledalcu ponuja vizualni užitek, hkrati pa uspešno vzbuja občutek melanholičnosti.
13) S.Brakhage – The garden of earthly delights (1981) 1’44
14) S.Brakhage – Night music (1986) 0’32
Guy Maddin
»The Heart of the World« iz leta 2000 predstavlja vrhunec kanadskega retro-avantgardista. Z agresivnim pristopom, pospešenim ritmom in silovito montažo, stilistično preigrava metode sovjetskih postrevolucionarnih filmov.
S tem filmom je Maddinu uspelo nezadostnosti in pomanjkljivosti, na katere so bili obsojeni filmi nemega obdobja, pognati do roba. Tako film manično poskakuje, zdi se, da mu tu in tam zmanjka nekaj fotogramov. Mednapisi, zastopniki odsotnega zvoka, pa skačejo po slikovnem polju, se večajo ter grozijo, da bodo pogoltnili sam slikovni material.
V osrčju pripovedi leži neizčrpna tematika in stara Maddinova obsesija ljubezenskega trikotnika. Ženska je postavljena med dva brata, postavljena je pred izbiro, za katero pa srce ni dovolj močno.
15) G.Maddin – The heart of the world (2000) 6’1
S tem smo prispeli na prag 21. stoletja, kjer se vloga eksperimentalnega filma ponovno prevprašuje. Na mesto filmskega eksperimenta stopa t.i. »video art«, ki v marsičem poskuša posnemati metode filmskega eksperimenta, hkrati pa ga z kombiniranjem različnih medijev dviga na drugo, klasičnemu filmu veliko bolj tujo raven. Z nastopom novih cenejših tehnik, je video postal glavno orodje eksperimenta željnih avtorjev novega stoletja.
Zahvaljujemo se vam za pozornost in obisk. Neizmerna hvala tudi vsem, ki so pomagali pri pripravi dogodka. Lekcija #1 je s tem končana.