2. 8. 2005 Filmsko

John Richard Schlesinger

Schlesinger se je rodil februarja leta 1926 v Londonu. Filmski entuziast je bil že vse od svojih rosnih let. Razlog, da se je v letih šolanja, ki so sovpadala z drugo svetovno vojno, vključil v tehnično enoto britanske vojske, kjer se je prvič soočil z osnovami filmske tehnike. Po končani vojni je nadaljeval študij v tej smeri. Pridružil se je Oxford University Dramatic Society in se pretežno ukvarjal z gledališčem, vse dokler se na začetku petdesetih ni pridružil BBCju in na različnih področjih pomagal pri ustvarjanju televizijskega programa. Posebej zavzeto je sodeloval z že takrat znamenitim dokumentarističnim oddelkom, za katerega je leta 1961 režiral svoj prvi zares odmeven izdelek, dokumentarni film »Terminus«. Zgodba o londonski železniški postaji Waterloo, ki jo je prikazal na inovativen in dotlej ne-viden, zelo realističen način, mu je prislužila kar nekaj nagrad, med drugim tudi nagrado za najboljši kratki film na britanskih filmskih nagradah. To je pomenilo dobro odskočno desko za njegovo nadaljnjo kariero, ki jo je že naslednje leto pričel zavzeto graditi z dolgometražnim prvencem »A Kind of Loving«, v katerem je zaigral rosno mladi Alan Bates. To so bila leta, ko je bil Schlesinger v življenjski formi. Sledile so klasike, kot so »Billy Liar«, film o sanjavem mladeniču, ki išče potrditve, v katerem je filmskemu svetu predstavil Julie Christie, ki je svojo priložnost za naskok na filmsko zgodovino izkoristila že v naslednjem skupnem projektu, v fantastični družbeno kritični in trend oblikujoči drami »Darling«, pravi himni šestdesetih let, za katero je Schlesinger prejel tudi prvo oskarjevsko nominacijo. Leta 1967 se je lotil priredbe popularnega romana Thomasa Hardya »Far from the Madding Crowd«, ki socialno kritično prikazuje tematiko ženske emancipacije, ki jo je ponovno dovršeno izpeljala Julie Christie, v tem času že povzdignjena v njegovo muzo.

V omenjenih štirih zgodnjih filmih Schlesingerjevega britanskega obdobja so jasno nakazane vse tiste pozitivne in presežne vrline, ki jih je Schlesinger oblikoval v samosvojo filmsko poezijo pripovedovanja zgodb. To so filmi, ki se ukvarjajo z majhnimi, banalnimi problemi srednjega družbenega razreda, ki se običajno skozi prvovrstne igralske interpretacije izkažejo za zgodbe večje od življenja. Schlesingerjev režijski pristop je negoval tisto, kar se je naučil kot igralec, to je izjemno delo z igralcem in pretanjen občutek za realizem pripovedi. Pečat, ki ga je nadvse uspešno prenesel tudi v Hollywood, kamor se je podal leta 1969 in takoj ob prihodu ustvaril instant klasiko »Midnight Cowboy« z Dustinom Hoffmanom in Jon Voightom v glavnih vlogah. To je pripoved o mladem in naivnem kavboju, ki se za sanjami poda v mesto, kjer se preživlja kot prostitut. Na ulici spozna nenavadnega brezdomca, s katerim naveže tesno in nenavadno prijateljstvo. Film je koncem šestdesetih doživel izjemen odmev. Po eni strani zgražanje, po drugi občudovanje, a ne glede na to, mu je kot prvemu in za zdaj edinemu filmu z oznako X, se pravi klasifikacijo, ki je bila takrat rezervirana za bolj ali manj pornografske izdelke in je ekvivalent današnje oznake NC – 17, uspelo osvojiti Oskarja za najboljši film kot tudi Oskarja za najboljšo režijo in scenarij. Kontroverznosti Schlesingerju v karieri res ni manjkalo. Leta 1971 se je vrnil še z enim podobnim, tihim, banalnim, a v jedru moralo ubijajočem »Sunday Bloody Sunday«, v katerem sijajni Peter Finch odigra eno od treh točk v ljubezenskem trikotniku, ki vključuje prvo seksualno sceno med dvema moškima v kakšnem od studijskih filmov. Leta 1976 je Schlesinger ponovno z Hoffmanom posnel razvpiti paranoični film »Marathon Man«, ki je postal posebej znan zaradi nadvse navdihujočih prizorov mučenja, je pa ta film počasi že znanilec Schlesingerjeve padajoče filmske forme.

V osemdesetih je bolj ali manj presedlal na televizijo in gledališče, ter se le še mestoma podal v Hollywoodski mainstream. Največje dosežke je beležil na področju televizijske produkcije, med katerimi velja izpostaviti predvsem dva televizijska filma. »Separate Tables«, v katerem prevladuje sijajna igra obeh protagonistov, standardnih Alana Batesa in Julie Christie, ter iz istega leta 1983 še izjemen film, ki igra na karto logike »based on the true story« »An Englishman Abroad«, v katerem ponovno Alana Bates, odigra nenavadnega in skrivnostnega britanskega igralca v Moskvi. Kariero je z bolj ali manj uspešnimi filmi nadaljeval vse do konca devetdesetih, ko mu zdravje počasi odreklo sodelovanje. Leta 1998 so mu naredili bypass na srcu. Leta 2000 ga je zadela usodna kap, sicer so ga umetno vzdrževali pri življenju še nadaljnja tri leta, a so ga 24. julija leta 2003 dokončno odklopili iz tega sveta.

Schlesingerjev primer nam pokaže kako evropska vizija v Hollywoodu presodno ruši tabuje in vnaša svoje estetske modele, ki so prav tako uspešni, čeprav se znatno razlikujejo od tistih, drugače bolj priznanih ameriških. Schlesingerjev opus je zavoljo svoje prepoznavnosti, lahko bi rekli tudi stila, še danes deležne mnogih posnemovalcev, deležen pa je tudi izdatne teoretične pozornosti, predvsem to velja za njegovo posvečanje problemom srednjega družbenega razreda in zapletenim odnosom, ki jih je raziskoval v interakciji med spoloma. V ta namen vam v nadaljnjo poglobitev objekta današnje edukacije priporočamo v branje pisanje, ki se posveča zanimivejšim poudarkom režiserjevega ustvarjanja in ga najdete na spletni strani Senses of Cinema: http://www.sensesofcinema.com/contents/directors/03/schlesinger.html