Samurajske filme vam bomo predstavili skozi krajši povzetek seminarske naloge, ki jo je o japonski kinematografiji napisal Matevž Jerman. Kot v uvodu ugotavlja avtor, njegovo delo zlahka služi kot odskočna deska v spoznavanje japonskih filmskih klasik in njihovih ustvarjalcev. Kot pristaše japonske kinematografije to odskočnost prav radi izkoristimo – za to priložnost pa nas je, pač glede na temo današnje oddaje, najbolj zanimal žanr japonskih samuraj filmov.
Ob vseh veličastnih kinematografijah daljnega Vzhoda – od znanega Bollywooda, preko slovitega Hong Konga in zadnja leta filmsko briljantne Južne Koreje, nam Japonska kinematografija pripoveduje filmsko morda najbolj celovito zgodbo. Slednja nam je namreč skozi več kot stoletje staro filmsko tradicijo redno stregla z številnimi mojstrovinami, ki so se globoko usidrale v zavest svetovne filmografije. Že od samih začetkov pa jo zaznamujejo tudi zgodbe o samurajih.
Žanr samurajskih filmov se imenuje »Jidaigeki«, in označuje zgodovinski ep z samuraji kot glavnimi protagonisti. To je žanr, kateremu lahko, podobno kot morda Vesternu na zahodu, hudomušno pripišemo krivdo za razširitev stereotipa o Japoncih. Z veliko popularnostjo samurajskih akcijskih filmov se je razširila predstava o šovinistih, ki medsebojno komunicirajo zgolj z žolčnim renčanjem in vsake najmanjše težave rešujejo z mečevanjem. Kljub stereotipizaciji pa gre ravno tem filmom velik del zaslug za promocijo in priljubljenost japonske kulture.
»Jidaigeki« je ena izmed zvrsti lastnih japonskemu filmu. Prevod žanra bi se lahko glasil kot »drama nekega obdobja«, to pa zato, ker so zgodbe praviloma postavljene v določen zgodovinski okvir pred obdobjem »Meiji«, ki se začne leta 1868 in z njim tudi t.i. »moderni časi«. Največkrat se dogajanje odvija v obdobju »Edo« med letoma 1600 in 1868. Korenine zvrsti najdemo v japonskem tradicionalnem »kabuki« in »nô« teatru, za katera so značilni tudi akcijski in sabljaški elementi. Značilni za ta žanr so tudi filmi, v katerih nastopajo potujoči junaki, ki se premikajo iz kraja v kraj ter se zapletajo v takšne in drugačne pustolovščine. Protagonisti navadno obsegajo različen spekter oseb vseh družbenih slojev in poklicev nekdanje Japonske. Tako lahko v filmih srečamo samuraje, ninje, ronine (samuraje brez gospodarja), cestne razbojnike, ubežnike, obrtnike, kmete in plemiče. V njihovih prepletajočih se življenjskih zgodbah velikokrat pride do zapletov in na pomoč kaj kmalu priskoči glavni junak, ki je seveda mojster borilnih veščin in svojega orožja. Junak je bodisi samuraj, ronin brez zaposlitve, bodisi zgolj bojevnik, ki potuje v iskanju izpopolnitve svoje borilne veščine. Zanimivo je tudi dejstvo, da so protagonisti zmeraj pripadniki nižjega razreda – izobčenci ali celo plemiči iz enega ali drugega razloga maskirani v človeka nižjih slojev. Ne glede na to, kdo je protagonist, »jidaigeki« film doseže svoj vrh v ogorčenem sabljaškem dvoboju, kjer junak praviloma zmaga.
Čeprav so se filmi na japonskem vrteli vse od 1897 je prvi pravi »jidaigeki« samurajski film posnel »oče japonskega filma« Shozo Makino šele leta 1923. V film je vključil bolj preprosto zgodbo od za tiste čase značilnih težkih dram, slednji dodal nekoliko več akcije in preprosta formula je bila izumljena. »Jidaigeki« filmi in televizijske serije so postali popularni tako na domačih tleh kakor v tujini, največji razcvet pa so doživeli v šestdesetih in sedemdesetih. Filmi in serije, ki so nastale v tem času, dandanes veljajo za nesporne filmske klasike in kulte. Kdo še ni slišal za »Sedem samurajev«, »Okami«, »Rashomon«, »Zatoichija«, ali na primer tudi pri nas legendarnega Shoguna? Zasluga za veliko priljubljenost samurajskih filmov gre ob privlačnih zgodbah in tematikah vsekakor pripisati tudi režiserjem, ki so te filme ustvarjali. Režiserji kot Akira Kurosawa in Kenji Mizoguchi, ter nepozabni igralci kot Toshiro Mifune, Sony Chiba in Ken Watanabe so pripomogli vnesti samurajski duh v te nepozabne filme in s tem pričarali zgodbe za vse čase.
»Jidaigeki« filme in serije zaznamujejo nekatere posebne značilnosti, ki jih v drugih žanrih nismo vajeni. Samo tukaj lahko vidimo junaka z ličilom za oči in razbojnika z skuštranimi lasmi. Pri pogovorih se navadno uporablja arhaična japonščina, ki naj bi predstavljala način govora v času, v katerem se filmi odvijajo. Posebno zanimivo je, ko v bojih z večjim številom nasprotnikov le-ti nikoli ne napadejo vsi hkrati, temveč vljudno ter nepremično z mečem v roki počakajo na svoj trenutek sabljaškega ali pretepaškega dvoboja. Še posebej za tv-serije je značilno, da se ob rezih nikoli ne vidi krvi in nasprotniki popadajo že ob najnežnejšemu, velikokrat skoraj nevidnemu zamahu s »katano«.
Znotraj »jidaigeki« filmov ločimo tri podzvrsti. Opredelitev žanra sestavljajo podzvrst »sengokujidai«, ki se omejuje na obdobje »sengoku« med letoma 1490 in 1600, podzvrst »ken geki«, ki vključuje samurajske akcijske filme s prevladujočo tematiko mečevalskih dvobojev – znan tudi kot »chambara« filmi in nenazadnje podzvrst »yakuza geki« oziroma zvrst zgodovinskih gangsterskih filmov.
Velikokrat so tovrstni filmi zgolj akcijski spektakli s pretiranimi količinami krvi, tujcem omogočajo nekoliko bolj eksotičen pogled na Japonsko. »Jidaigeki« so pa po drugi strani služili tudi kot poligon za družbene kritike v povojnem obdobju, ko je bila japonska podvržena nadzoru okupacijskih sil in posledično tudi cenzuri. Takrat so bili prepovedani in uničeni številni neodvisni, družbeno kritični filmi in filmi, ki so poudarjali tradicionalne vrednote, med njimi tudi dela Akire Kurosawe. Tedaj so bili avtorji primorani izražanje prenesti na nekoliko bolj subtilen nivo in začeli snemati zgodovinske zgodbe začinjene z referencami na sodobne probleme.
»Jidaigeki« je žanrsko širok pojem in obsega malo morje naslovov, katerih večina ni bila nikoli videnih ali prevedenih v tujini. Dobršen del pa jih je najverjetneje že podleglo zobu časa ali cenzuri. Toda kljub vsemu zanimanje za te filme v tujini ne usiha, še več, povpraševanje po slednjih z leti zgolj raste. Posledično se edicije filmov Akire Kurosawe znova in znova izdajajo na DVD-jih, nešteto referenc nanje se pojavlja v zahodnih uspešnicah kot je recimo »Kill Bill« in novejši japonski filmi tega žanra se uspešno predvajajo v kinih širom sveta – lep primer je recimo uspeh filma »Zatoichi« Takeshija Kitana iz leta 2003