Sašo Podgoršek
(2005)
Laibache moramo razumeti kot nenehno razvijajoč se organizem. Prav na poudarjanju časovne relativnosti in prepletenostjo med preteklostjo in prihodnostjo temelji njihovo ustvarjanje. Te relativnosti se je v dokumentarcu o povolilni turneji Laibachov po Ameriki poslužil tudi Podgoršek. S kratkim vpogledom v izvor te provokativne skupine želim razjasniti nekatere pomisleke, ki bi se nam ob ogledu dokumentarca morda zastavili. Obenem pa tudi predstaviti, osnovno ideje skupine, ki se je pojavila v zgodnjih osemdesetih.
Laibachi so zrasli v majhnem industrijskem mestecu na obrobju Ljubljane, Trbovlju, na pogorišču velikega voditelja Maršala Tita. Skupina je predstavljala glasbeno sekcijo političnega gibanja Nova slovenska umetnost (Neue slowenische kunst). Kmalu po ustanovitvi, z manjšimi težavami uspešno izvedejo koncertno turnejo po takratni Jugoslaviji. S svojimi prvimi nastopi šokirajo in sprožijo nešteto negodovanj, zato jim oblasti prepovejo medijsko pojavljanje in uporabo imena Laibach. Leto zatem odidejo na prvo turnejo po Evropi. Da bi se izognili cenzuri začnejo sodelovati z neodvisno nemško založbo Walter Ulbricht Scahallfolien in z njihovo pomočjo izdajo svoj prvi mednarodni album »Rekapitulacija 1980-1984«.
V nadaljevanju nadaljujejo s koncertiranjem, a skoraj izključno v tujini. Tako so že do leta milenijumskega trikrat koncertirali po ZDA. Leta 2004 odidejo na svojo že 4. ameriško turnejo. To pot je čas njihovega obiska ponujal še več zanimivih iztočnic, kot ponavadi. Le nekaj tednov poprej se je namreč s tesno zmago Busha nad Kerryem končala najbolj odmevna volilna bitka do sedaj. Sašo Podgoršek tega trenutka ni želel zamuditi, zato ga je spremljal s kamero ter končni dokumentirani izdelek naslovil »Razdružene Države Amerike«.
Izdelek je mešanica obkoncertnih izjav Laibachovih oboževalcev iz Amerike in Kanade, Laibachove simbolike, njihove glasbe in pojavnosti, ameriške politične razdvojenosti in še česa. Pričara nam povolilni duh ameriške populacije, ki se kot bi želela biti samoironična naslavlja z »združenimi«. Prav na nezdruženosti, ali bolje umetni združenosti, trenutno bazira ameriški medvojni imidž.
Laibachi v dokumentarcu ohranijo svojo značilno pojavnost, katere zunanja podoba je skoraj v celoti zakrita za značilnim simbolizmom, ki predstavlja rdečo nit njihovega ustvarjanja. Tako se ohrani njihova mistična podoba. Nismo popeljani v ozadje njihovega ustvarjanja, pač pa predvsem v družbeno klimo ameriškega povolilnega obdobja ter skozi izjave njihovih oboževalcev dobomo osnovno sliko Laibachove izpovednosti.
Že prav, a ne morem se znebiti občutka, da je ugoden čas snemanja ponujal več. Kljub udarni glasbi in brutalni izpovednosti njihovih besedil Podgoršku ni uspelo pričarati za dokumentarec tako pomembne pristnosti in povezanosti vseh že omenjenih komponent. Nekaj izjav, kot na primer »Evropa, rešite nas« je sicer dovolj udarnih, a niso zadonele tako močno, kot bi morale. Kot bi se Podgoršek ob druženju z Laibachi na njihovi turneji z njimi preveč identificiral in izgubil nujno distanco. Mestoma se zazdi, da gledamo posnetek, ki ga je naredil oboževalec o svoji najljubši skupini. Dokumentarec zato izzveni tudi kot promocija same skupine, ki bi morda prišla prav kot dodatek k DVD-ju, ne pa kot samostojna medijska forma. Verjetno je želel Podgoršek s tem poveličevanjem v gledalcu vzbuditi strahospoštovanje do karizmatične skupine; jih zveličati, predstaviti kot nekaj nadnaravnega, božjega. Ali pa samo poudariti, da so v tujini bolj cenjeni kot doma.
S projekcijo dokumentarca Razdružene Države Amerike se je tako zaokrožilo enotedensko gostovanje Laibachov v mariborski Kibli, ki je obetalo kaj več kot le skopo inštalacijo in v samopromocijo zatopljen dokumentarec. Udarnejše doze industrijske izpovednosti in naci-manipulacije sem si zaželel Rene