Jocelyn Moorhouse
(Dokaz)
(1992)
Se nikoli ne vprašamo, če so stvari, ki jih vidimo takšne le za nas ali jih tako dojemajo tudi drugi. Vidu zaupamo vlogo vrhovnega čutila in ga dojemamo v funkciji potrditve, predvsem pa mu, čeprav pogosto neupravičeno, zaupamo. Če pa nam je vid odvzet, od kje lahko potem črpamo gotovost v življenju. Živimo v svetu, ki je utemeljen na podobi in če ne želimo, da okolje z nami manipulira, se moramo temu dejstvu prilagoditi.
Martin (Hugo Weaving) je slep in vendar hkrati nezaupljiv že od otroštva. Mati mu opisuje idiličnost njihovega vrta, da bi se prepričal ali mati govori resnico, z fotoaparatom slika vrt. Fotografiranje postane njegova razvada, in edina pot, da nekoč ugotovi kaj je res in kaj ne, vendar v njegovem življenju ni osebe, ki bi ji lahko zaupal. Martinova manipulativna negovalka Celia (Genevieve Picot), ki je vanj obsesivno zaljubljena, to gotovo ni. Nekega dne Martin po naključju spozna Andya (Russell Crowe), mladega in preprostega pomivalca posode, ki se zdi zaupanja vreden, ko postane njegove oči, se med njima splete latentna homoerotična zveza. Izoblikuje se fatalen trikotnik, ki razgali njihovo medsebojno odvisnost in ranljivost.
Brez vida ali z njim, zanesemo se lahko le na ljudi okoli sebe, ampak pravi slepci smo šele tedaj, če tega zaupanja ne dajemo nikomur, konec koncev vsi zremo za nekom, ki nam bo v naši negotovosti nudil dokaz, ne zavedajoč se, da je ta potrditev, ki jo iščemo v drugih, pravzaprav že v vsakem od nas in je na drugih samo, da jo dopolnjujejo in bogatijo.
Prvenec Jocelyna Moorhousea je film poln prave magije, energije, ki z svojo človeškostjo zlahka prepriča še tako zahtevnega gledalca. Dobro razviti karakterji in odlična igra glavnih protagonistov, pa dovoli avtorju, da še tako bizarne in neverjetne situacije, izgledajo prepričljivo. Zgodba nas ogovori na več ravneh in nas gotovo ne pusti hladne, zato je vredna vse pozornosti.