Pedro Almodovar
(Slaba Vzgoja)
(2004)
V današnji »Filmski Obdukciji« seciramo edini Almodovarjev film brez žensk. Seveda govorimo o filmu »Slaba Vzgoja«, kjer je »žensko« fatalko tokrat odigral kar travestit Gael Garcia Bernal, asistirala pa sta mu Fele Martinez in Daniel Gimene Cacho.
Pedro Almodovar, ikona evropske kinematografije in kar se filma tiče, največji evropski izvozni artikel, je trenutno v Sloveniji prisoten na kar dva načina. Prvi je izdaja knjige filozofa Dušana Ruterja, z naslovom »Pedro Almodovar«, drugi pa je predvajanje njegovega zadnjega filma »Slaba Vzgoja«. Otvoritveni film letošnjega 15. LIFFa je bil na nedavni podelitvi evropskih Oskarjev nominiran za kar 7 nagrad, a je na koncu vseeno ostal praznih rok. Almodovarja je namreč tokrat premagal Fatih Akin in njegova odlična, s čustvi nabita melodrama »Z glavo ob zid«. Toda nagrade niso edino merilo. Še posebej, ker gre za nadpovprečen in sploh več kot tipičen Almodovarjev izdelek, prežet z obscesijami, zlorabami in zločinom iz strasti. Seveda je tudi ta film opremljen z Almodovarjevim prepoznavnim toplo-barvnim dekorjem ter glasbo Alberta Iglesiasa, ki pri njegovih celovečercih sodeluje že od leta 1995. Razlika, glede na njegove zgodnje filme je zgolj v tem, da se je Almodovar tokrat iz ekscentrika spremenil v resnega in predvsem zrelega melodramatika. Kar pa še ne pomeni, da je neduhovit.
Kaj sprva najbolj pade v oči, je povezava med naslovom in vsebino. V tem pogledu se zdi, da je naslov – kot vsako Almodovarjevo delo, provokativen. Še posebej zaradi tega, ker je režiser zanikal, da s filmom napada rimokatoliško cerkev. Vendar zakaj potem takem takšen naslov? Zaradi gledalcev ali mogoče zaradi marketinga?
Druga, nekoliko manj očitna, je povezava zgodbe z Almodovarjevim resničnim odraščanjem, zaradi česar so mnogi filmu že dali avtobiografski predznak. Toda tudi to je Almodovar zanikal in »Slabo Vzgojo« imenoval za »zelo intimen film«. Razložil je, da film ni odraz njegovega šolskega življenja ali dogodkov iz preteklosti, ampak je bil za njegovo ekranizacijo pomemben predvsem motiv izbruha svobode v 70-ih letih prejšnjega stoletja.
Tako torej gledamo 3 zgodbe. Ena od teh je realna in se dogaja v filmski sedanjosti, leta 1980. Drugi dve sta fiktivni, umeščeni v preteklost in obstajata le kot film v filmu. Na koncu se vse tri zgodbe strnejo v enovito celoto, ki nam razjasni osrednji zaplet filma. Enrique je 27. letni režiser, ki išče zgodbo za svoj četrti film. Potem pride na obisk njegov nekdanji sošolec Ignacio, ki je Enriqueva prva ljubezen, še iz časov, ko sta skupaj obiskovala šolski samostan. Prijatelj Ignacio mu tokrat v režijo ponudi svojo kratko zgodbo z naslovom »Obisk«, katero je navdihnilo njuno skupno otroštvo in spolne zlorabe očeta Manola. A zgodba se zaplete, saj Enrique v obiskovalcu Ignaciu ne prepozna osebe, ki se je spominja iz otroštva …
Pa vendar: še največja posebnost Almodovarjeve »Slabe Vzgoje« je odsotnost žensk. Kar pa ne pomeni, da film ni »ženski«, saj so vlogo le teh – več kot odlično prevzeli travestiti. »Slaba Vzgoja«, je za razliko od Almodovarjevega predhodnega filma »Govori z njo«, predvsem kompleksnejša in provokativnejša. Morda je nekoliko manj šarmantna, vendar vsekakor ni film na prvo žogo. »Slaba Vzgoja« je še ena Almodovarjeva stilistična mojstrovina, polna domislic, estetskih fotografij in izredne montaže. In tudi v tem pogledu je Almodovarjev filmski jezik izjemna redkost sodobnega filma.