3. letošnji filmozofski večer
Edina množična umetnost, ki znotraj slovenskega šolskega sistema še ni našla svojega prostora je filmska. Čudno, če vemo, da je prav film močno zaznamoval 20. stoletje in naj bi imel po strokovnih prognozah pomemben vpliv na družbeno-kulturno klimo tudi v tem stoletju.
Posledice šolskega zapostavljanja filma pa so močno vidne, saj gre ravno pomanjkanju osnovne filmske izobrazbe pripisati površen odnos širših množic do tega imenitnega segmenta ustvarjanja. Pritlehno dojemanje filma v družbi se nenazadnje slika tudi v raznih lestvicah najbolj gledanih in najbolj izposojanih filmov, kjer »vodijo« akcijski spektakli, žaljivo primitivne komedije in remaki grozljivk iz vzhoda. Ponujanje instant zabave pa oblikuje kompleksen sistem, v katerem ni prostora za razmislek, kaj šele diskurz. Da se skupine, ki k filmu še pristopajo na tak način zatekajo v klet je sicer le naključna, a zelo ustrezna simbolika. Če se v odnosu do filma ne bo kmalu nekaj korenito spremenilo, bomo lahko poleg garažnih bendov govorili tudi o garažnih filmih.
Morda bi že majhne spremembe, kot na primer možnost izbire filma, kot izbirni šolski predmet, prinesle nepričakovane spremembe. Ravno zato je najnovejša knjižna pridobitev na tem področju »Filmski pojmovnik za mlade«, ki ga je v okviru tokratnega filmozofskega večera predstavila Emica Antončič, pomembnejša kot se zdi na prvi pogled. Sam naslov prav iz že navedenih razlogov nagovarja predvsem mlade, čeprav knjižica lahko služi tudi izkušenejšim ljubiteljem filma. Emica Antončič je priznala, da bi bila knjižica zelo primerna za kak šolski uvod v predmet filma, a obenem zatrdila, da založba Aristej pri izdaji te knjige ni igrala na to karto. Knjiga se skozi vsebino dotakne filmskih evergreenov in je kljub svoji strokovnosti primerna za širšo javnost, ki pa jo bo od branja verjetno odvrnila cena – 5900 SIT je namreč ogromno preveč za knjigo, ki želi predstaviti izjemne razsežnosti filmske zvrsti.
Zdelo se je, da občinstva »Filmski pojmovnik za mlade« ni pretirano zanimal in da bi se raje pogovarjali o filmu, ki si ga je v uvod za predstavitev genialnosti Charlieja Chaplina izbral publicist in profesor Stojan Pelko; med drugim tudi avtor pojmovnika. Pelko je v svojem predavanju občudoval Chaplinovo unikatnost in njegovo pomembnost za razvoj filma v naslednjih letih. Razpredal je o precizni simboliki, perfekciji njegovih gibov in rahlo prikriti kritičnosti družbe, ki jo odsevajo njegovi filmi. Med Chaplinovim imenitnim opusom pa si je za predgovor k svojim razmišljanjem izbral Luči Velemesta (v originalu City Lights) predvsem zato, ker je le-ta nastal v izjemno občutljivem in tudi pomembnem prehodu – iz nemega v zvočni film.
In prav v tem prehodu se skriva vse Chaplinova neponovljivost. Če bi vztrajal v »nemosti« svojih filmov bi izgubil dodatno možnost filmskega sporočila. Zato je v svojih zrelejših delih, in še zlasti očitno v Lučeh velemesta, izrabljal oboje: tako nemo, kot zvočno filmsko formo. Če smo natančnejši je zvok izrabljal le za pomoč pri dramatičnosti v posameznih prizorih ter za dodatno dimenzijo komike. Z zvočnimi efekti in z občasno »zadušitvijo« le-teh pa ustvarjal nove in nove sporočilne igre, ki filmu dodajajo globino brezmejnih razsežnosti. Luči velemesta bi zato še vedno lahko označili za nem film, saj liki ne govorijo. Misli se še vedno sporočajo preko kretenj, mimik in raznih asociacij.
Za Luči velemesta pa ne bi želel porabljati besed o vsebini, saj se bistvo Chaplinovega ustvarjanja skriva v vsakem kadru posebej. Zgodba daje le nastavek. Vse ostalo je preprosto Chaplin. Neponovljiv s svojim klobukom, palico in racasto hojo. Vsem dobro poznana silhueta ob kateri se lahko nasmeji sleherna duša našega planeta.
Po nekaj uspešno izvedenih filmozofskih večerih v tem letu že lahko trdimo, da klet Narodnega doma predstavlja ustrezno zatočišče »filmskim skrajnežem«. Obisk je tokrat že dosegel zadovoljiv nivo in morda se prav v tej kleti kuje velika zarota, ki bo nekoč prodrla iz svojih globočin in zavladala nad celotno filmsko ponudbo mesta…
Med zapisovanjem je sanjaril Rene Puhar.