Končan Sniff, 3. festival kratkega filma Novo mesto
Podeljene zlate in srebrne luske – občinstvo najbolj navdušil poljski igrani film Sprevodnik ter izvrstna retrospektiva Karpa Godine
Po dobro obiskani otvoritveni prireditvi, ki je napovedovala tako kvalitetne filme kot tudi dober obisk, je postalo kmalu jasno, da festival Sniff v svoji tretji izdaji ni zaživel niti v domačem okolju, kaj šele, da bi imel širšo, nacionalno ali celo mednarodno prepoznavnost. Predvsem večja odmevnost festivala, torej nekaj takšnega kot je začrtal izolski filmski festival Kino otok (npr. očitna lokalna prepoznavnost kot osnova in veliko število mednarodno priznanih gostov), je pomembna naloga organizatorjev v prihodnje, če seveda želijo, da bi festival ne le obstal, ampak se tudi razvijal. Samo za ilustracijo. Najbolj obiskani dogodki so bili otvoritev in zaključek (!), retrospektiva avantgardnih zgodnjih kratkih filmov Karpa Godine ter mladinski program, ne pa tudi letos še bolj številčne in obsežne tekmovalne in netekmovalne sekcije festivala.
Po predstavitvi fabrike (filmske šole), katere »generator« je bil trenutno v Sloveniji aktualni filmski režiser Franci Slak (Pesnikov portret z dvojnikom), je na sobotni zaključni prireditvi žirija, ki so jo sestavljali filmska publicistka Vanja Kaluđerčić, pomočnik direktorja filmskega Sklada Republike Slovenije Iztok Polanc in znana filmska in gledališka igralka Nataša Barbara Gračner, podelila pet nagrad (zlate in srebrne luske) iz treh tekmovalnih sekcij (za profesionalni, študentski in amaterski film), medtem ko je eno podelilo tudi občinstvo (zlato lusko za najboljši film). Podeliti nagrado v številčno tako obsežnem programo seveda ni lahko, dodatno pa sta izbor oteževala dejstvo, da so bili v posamezni tekmovalni sekciji združeni eksperimentalni, igrani, dokumentarni in animirani filmi ter pravilnik o nagradah, ki ne dovoljuje večih nagrad enemu filmu.
Sniff se je vrnil k izvoru filma v dveh pogledih: s samo filmsko formo kratkometražnika ter s podelitvijo treh nagrad državi izvora filma, Franciji (ostale so dobili po en slovenski, poljski in švedski). Poglejmo podrobnosti. Zlate luske za najboljši film so prejeli trije filmi: simpatična pripoved o moškem, ki svoj prvi delovni dan namesto v službi preživi na množičnih demonstracijah (amaterski francoski igrani film Dan v Franciji avtorjev Xavierja Claudona in Erica de Montalierja); psihoanalitični portret razočaranega, zafrustriranega sprevodnika, ki ugrabi in maltretira vlomilca, ki ga nekega dne zasači v svojem stanovanju (študentski poljski igrani Sprevodnik Petra Vogta) in domiselna in duhovita prigoda moškega, ki najde denarnico ali zgodba o tem, kako nas življenjske situacije lahko razdvojijo (v tem profesionalnem animiranem francoskem filmu z naslovom Denarnica Vincenta Bierrewaertsa vidimo, kako se moški, ki najde denarnico, razdeli v dve polovici, ena vzame denar, druga gre dalje. Potem se ena polovica razdeli na dve novi polovici, ena želi denar obdržati zase, druga pa vrniti in tako dalje).
Srebrne luske so prav tako prejeli trije filmi: vizualno fascinanten in očarljiv preplet igranega in digitalnega v zgodbi o možu, ki si je za zmenek s svojo ljubljeno kupil glavo (profesionalni francoski igrani Mož brez glave Juana Solanasa, najboljša režija); montipajtonovsko bizarna zgodba o filmskih prigodah Orsona Wellsa in Nikole Tesle leta 1979 v Ljubljani (študentski slovenski igrano-dokumentarni Elektro-Orson Mihe Mlakerja, posebna nagrada žirije za najboljši scenarij) in čustvena tragikomična skandinavska »družinska saga» (študentski švedski igrani Viktor in njegovi bratje Mirtena Klingberga, najboljša režija).
Spomin na negativne plati socializma in na črni val jugoslovanskega filma je obudila zanimiva filmska retrospektiva zgodnjih del (1968-72) kultnega slovenskega filmskega režiserja, direktorja fotografije, scenarista, montažerja in profesorja Karpa Godine. Filmi so zanimivi tako v pogledu forme (eksperimenti s statično kamero), provokativne tematike (vsi po vrsti so bili prepovedani, češ da so zahodnjaško dekadentni), kot tudi zaradi svojevrstne radoživosti, duhovitosti in odštekanosti tistega časa (vidimo na primer imobiliziranega Miloša Formana, ki po cevki dobiva albanski konjak). Pa ne pozabimo še na imeni, o katerih boste še prav gotovo slišali. To sta mladi danski režiser Laurits Munch-Petersen (navdušila nas je njegova fascinantno zrežirana komorna drama Med nami) in Peter Cornwell (animirani prvenec Oddelek 13, ki se podobno kot Chometove Trojčice iz Bellevilla – V Sloveniji bomo Trojčice videli jeseni – lucidno, estetsko izvirno in izredno duhovito poigrava s hollywoodskimi akcijskimi klišeji.