Zach Braff
(Stanje zamaknjenosti)
(2004)
Andrew Largeman je povprečno uspešni losangeleški igralec v poznih dvajsetih letih. Svojo mladost je preživel na drogah in tabletah, sedaj pa se zdravi z antidepresivi. Po desetih letih odtujenosti od družine, se odpravi domov na materin pogreb, kjer se bo srečal s svojimi starimi prijatelji in dominantnim očetom. V domačem New Jerseyu spozna epileptično Sam, ki je njegovo pravo nasprotje, saj je punca pravi vrelec toplih čustev in pozitivne energije. In potem se Andrew prvič v življenju odloči, da ne bo več uporabljal nobenih kemičnih »pripomočkov« za izboljšanje razpoloženja…
Letošnji LIFFE je s sabo v sekciji »Perspektive« prinesel tudi režijski prvenec mladega igralca Zacha Braffa, ki nam je ostal v spominu iz humoristične nanizanke »Scrubs« oz. »Mladi zdravniki«. V svojem prvem celovečercu je Zach skorajda avtobiografsko zabeležil težave in frustracije, ki jih današnji dvajsetletniki doživljajo ob vključevanju v »moderni svet«. Kot je povedal sam: »Hotel sem posneti film o tem kaj sem jaz in moji prijatelji doživljali v svojih dvajsetih letih. Zame je bil to čas zaskrbljenosti in depresije, predvsem pa občutka izgubljenosti.« S svojo specifično in nevpadljivo režijo ter izrazitim vizualnim pridihom, se mu je to tudi presenetljivo dobro posrečilo. In če je bil na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja film »Reality Bites« opis zmedene generacije X, potem nas je Braff soočil z življenjskimi dilemami današnje generacije Y. Današnji dvajsetletniki so namreč svoje celo otroštvo posvetili izobraževanju in pripravam na kolidž. Ko so le tega enkrat opravili, so se zopet morali naučiti živeti v »pravem« svetu, na kar pa jih ni nihče pripravil. Kaj torej storiti in kako se znajti v tem popolnoma podivjanem vrvežu čedalje bolj nezdravega življenja? Braffov film pa lahko apliciralimo tudi na slovenske dvajsetletnike. Kot vidimo se vse več mladih odloča za študij. Konkurenca za vpis se kar je povečala, zato potrebujejo čim bolj si srednješolski uspeh. Ko se ti enkrat srednješolski trud obrestuje, si ponovno soočen s tebi povsem tujim svetom študija. Po obdobju brucovanja in ostalih neprijetnih izkušenj povezanih z birokracijo, se nekako navadiš na koliko-toliko samostojno življenje. Pa vendar: ko enkrat po več letih študija tudi diplomiraš, ugotoviš, da za pravo življenje sploh nisi pripravljen. Večina študentov se namreč pritožuje nad dejstvom, da jih na faksu mučijo le s teorijo, medtem ko jih nihče ne nauči praktičnega dela. V zelo veliki večini primerov je to resnično. A v Sloveniji je moč opaziti tudi naraščajoči trend t.i. »podaljšanega« študija. Ne le, da večina študentov za svoj zaključek študija porabi okoli 6-7 let, temveč se jih vse več vpisuje tudi na podiplomski študij. Zakaj? Verjetno ne zaradi tega, ker bi bilo v naši državi tako »fajn« biti študent. Ne, velika večina današnje mladine se s t.i. »krizo srednjih let«, namesto v štiridesetih, sreča tam nekje v svojih dvajsetih. Zmedeni in razočarani nad življenjem ter starši, ki ti ne vejo ali pa ne morejo pomagati, se ponavadi zatečejo v takšno ali drugačno oliko zasvojenosti. Eni se ga zadevajo, medtem ko drugi cele dneve izolirani od ostalih preživijo pred računalnikom. Tretji spet svoje potlačene emocije in frustracije kamuflirajo s komercializmom in vsakodnevnim nakupovanjem. Ja, lepo je v naši domovini biti mlad. Vse življenje se v šoli trudiš za dobre ocene, saj se MORAŠ vpisati na faks. Ko tega po večletnem trudu in dobesedni »zajebanciji« z vseh strani opraviš, se znajdeš star 26. ali 27. let in ne veš kaj bi sam s sabo. Ne le, da ne veš ali sploh izbral pravi poklic za katerega so te domnevno usposobili, problem je že z diplomo priti do službe. Če nimaš te sreče , da bi imel dobre družinske vezi, se ti lahko kaj kmalu zgodi, da pristaneš za tovarniškim trakom z diplomo v roki. Potem so tukaj tudi slovenske »povprečne« plače, ki naj bi ti omogočale dokaj solidno preživetje. Mhm, če živiš v Ljubljani, kajti po ostali Sloveniji je ta »povprečna« plača lahko manjša za kar nekaj 10 tisočakov mesečno. Kaj pa stanovanjski problemi? Večina mladih dandanes se v svojih tridesetih živi pri starših. Nekateri se nikoli ne osamosvojijo, ampak si doma zgradijo prizidek za svojo lastno družino. Ah, seveda.. Tukaj imamo tudi problem z iskanjem idealnega življenjskega partnerja. Vsi mediji, ženskam in moškim , »priporočajo« kako naj izgledajo, kaj govorijo in delajo, da bodo privlačni nasprotnemu spolu. In, če imaš srečo, da tega tudi najdeš, bi naj po pričakovanjih vseh ostalih poskrbel za povišanje slovenske natalitete. Kako gre že to? Star sem 26. let, pravkar diplomirani delam za trakom za borih 90 jurjev mesečno, živim pri svojih starših, sedaj pa naj imam se otroka?! »Ja, draga pridi greva povečat domačo nataliteto«, medtem ko so starši v sosednji spalnici, se mi ne zdi niti malo erotično stimulativno, kaj šele kaj drugega.
Ja, biti mlad v naši državi je res lepo, še posebej sedaj, ko nam bodo obdavčili še trdo prisluženi honorar za študentsko delo. Dragi naši državni uslužbenci, mi mladina si želimo le nekake prihodnosti, ki bi lahko bila za par odtenkov svetlejša od današnje. To pomeni da za samostojno življenje pač rabimo neko stanovanje, solidno plačo za opravljeno delo, s katero bomo lahko otroku privoščili vsaj plenice in kakšno igračo, pa se nam mogoče ne bo treba »drogirat« s travo,alkoholom, antidepresivi ali pa nakupovanjem.