O žanru detektivke ali…
Običajno je, da nas na začetku vsake klasične detektivske zgodbe čaka truplo ali pa vsaj njena senca. V primeru filma Broken Flowers trupla ne dobimo in tudi tisto, kar pade, ne spominja nanj – prej obratno. Pismo, ki se znajde na tleh je prej garant, da na truplo ne bomo naleteli. Kar pa ne pomeni, da izostane storilec.
Zgodba je naslednja: Bill Murray je popolnoma letargičen in neodziven, samski petdesetletnik, ki je na tem, da preostanek svojega življenja preživi prilepljen na svoj rjav usnjen kavč in televizijski ekran. Navkljub svoji duševni otopelosti in splošni neodzivnosti vzdržuje donhuanovsko držo, ki v njegovo življenje, sicer za omejen čas, vpeljuje vrsto ženskih oseb.
Da je tako že vsaj dvajset let, nam pove pismo, iz katerega izve, da je pred 20-imi leti zaplodil otoka, ki ga je mati obdržala, brez da bi njega obvestila o očetovstvu. Sin bi se naj sedaj odpravil iskat svojega očeta.
Morda bi na to pismo celo pozabil, a ga sosed z detektivskimi aspiracijami spomni, da je to vredno raziskati, mu pripravi itinerar ter ga pošlje na poizvedovanje k štirim potencialnim materam njegovega sina, s katerimi se je svojčas spustil v bežna razmerja. Bill se odpravi na pot, obišče vse štiri ženske, vendar ne izve ničesar, vse kar odnese so zgolj modrice in pa paranoično sumničenje vsakega dvajsetletnika, kot potencialnega sina.
Broken Flowers je sicer žanrsko okarakteriziran kot komedija in drama, vendar lahko njegovo strukturo identificiramo kot strukturo klasične detektivke, ki se giblje po naslednjih koordinatah: Najprej je tu seveda zločin, ki nas vedno oskrbi s truplom. V naslednjem koraku se vedno pojavi detektiv postavljen pred določeno združbo ljudi, kot potencialnimi storilci hudodelskega dejanja. Sumi, indici, pravi in napačni sklepi se vrstijo, na koncu pa nam detektiv z rekonstrukcijo celote razkrije storilca. Krog je sklenjen, zločin pa je dobil svoje ime.
Kakor je razvidno že iz vsebine filma, ta v tem orisu pade popolnoma v polje detektivskega romana. Navsezadnje gre za naznanitev nekega dejstva – v tem kontekstu ga imenujmo zločin, izris potencialnega storilca oz. zločinca in poizvedovanje. In našli bomo celo storilca. S čimer zadostimo osnovnim značilnostim in pravilom, ki jih mora klasična detektivska zgodba spoštovati, da jo lahko kot tako prepoznamo.
Pa začnimo pri rekonstrukciji. Začnimo pri storilcu. Film si esencialno vprašanje vseh detektivk: »Kdo je storilec?« zastavlja na svoj način in ga enostavno preformulira v vprašanje: »Katera izmed teh štirih je mati mojemu sinu?«. S to poenostavljeno in precej absurdno operacijo, za katero se zdi, da enači vprašanje zločina in materinstva, hkrati pa že rojeva družbenost, vendarle lahko storimo korak naprej k vprašanju družbe.
V klasični detektivki družba oz. občestvo, ki se konstituira okrog trupla, traja zgolj med točko, ko je truplo odkrito in točko, ko se truplo pripne na vest določene identitete. Občestvo, ki mu je odmerjen čas, v katerem mu je na voljo medsebojno sumničenje se razpusti v trenutku, ko je zločinec najden. Seveda s trajanjem detektivke ni nič kaj drugače. Tudi ta se konča takoj ko truplo pospravijo, ko to neha krožiti.
V Broken Flowers je zadeva identična. Štiri ženske, štiri njihove družine in štirje njihovi življenjski stili se poskušajo kot občestvo vzpostaviti zgolj na osnovi pisma. Vzpostaviti se želijo skozi pogled akterja Billa Murraya, kateri predstavlja element, ki kot vezivo spaja v določeno celoto štiri povsem neodvisne člene.
S čimer smo zopet napoteni k klasični detektivki. Kar je tam končni rezultat eksploracije, je razen odkritja storilca še nekaj drugega. Občestvo se sicer na koncu razpusti, a kar ostane niso posamezniki, ki so morda na videz neodvisni en od drugega. Ne, tokom eksploracije, tokom medsebojnega sumničenja, ki podžiga medsebojna spoznavanja ali ki potisne na dan določena že prej vzpostavljena poznanstva in relacije, se izrisuje mreža dejanskih odnosov. In motiv, ki priskrbi truplo in poganja odnose, pade izven detektivke oziroma njenega časa. Če začetek detektivke zaznamuje truplo, pa motiv, ki se v večini primerov sprehaja med Erosom in denarjem, pade izven detektivke, pred njen uradni začetek.
Motiv in z njo mreža odnosov, ki jo pletejo še drugi motivi je torej datirana nekje v preteklosti. Naloga klasične detektivke je torej zgolj v tem, da to mrežo postavi pod luč, da v kontekst postavi trumo potencialnih morilcev.
In kaj pravi Broken Flowers? Ali vzpostavi občestvo? Ali postavi na plano neko prej ne razvidno mrežo in motive izhajajoče iz nje?
Težko bi rekli. Prej lahko rečemo, da se občestvo ne vzpostavi. Potencialne matere so skozi tok pripovedi in primera prav tako ločene kot so bile poprej. Morda se ena druge spominjajo iz kakih drugih časov, a ta dimenzija ni v ničemer nakazana. Sodobnost in njen individualni princip člane družbe radikalno ločuje, jih postavlja na socialni zemljevid oddaljene drug od drugega na tisoče milj. V svojih malih življenjih, ki jih je upanje zapustilo že davno tega, si praznino dislocirane kartografije zapolnjujejo z malimi privatnimi fantazijami, ali pa še to ne. Edini vezni element in garant, da minimum družbene vezi še ali pa je obstajal, je v tem primeru sam Bill oz. njegovo pogled. Življenje in družba obstajata le še v detektivkah ali pa v družinah, kjer ima ata ogromno otrok in detektivske ambicije.
Rešitev, ki je tu predlagana, počiva predvsem v dveh točkah. V prvi vrsti gre za absurdno identifikacijo vprašanja »Kdo je zločinec?« s vprašanjem »Kdo je mati?«, ter seveda za zgoraj nakazano nemožnost konstituiranja občestva, iz katerega je še mogoče izločiti zločinca.
Če izpostavimo še eno trdo pravilo klasične detektivske zgodbe, nam bo zadeva še bolj jasna, saj nam ta pravi, da detektiv ne more biti tudi storilec in da je detektiv posledično zaradi te nemožnosti izključen iz občestva oz. združbe potencialnih morilcev. Kaj nam to pove v primeru našega filma?
Bill Murray kot detektiv je že – seveda v sprevrženi obliki – sostorilec. Bil naj bi namreč oče. Kar ga seveda poskuša postaviti v samo jedro občestva, ki pa ga ni. Ki ne obstaja.
Glavni protagonist na detektivski misiji se torej postavlja na mesto, ki mu ne pripada in ki dejansko tudi ne obstaja. V kolikor pa to mesto ne obstaja in v kolikor ga ni mogoče zasesti je povsem irelevantno tudi vprašanje matere in sina.
Kdo je torej glavni storilec oziroma krivec, je vprašanje, katerega smisel smo popolnoma razvrednotili. A ga lahko postavimo in razrešimo na povsem drugi ravni. Na ravni bralca oziroma gledalca.
V vsakršni tradiciji, pa naj je to klasičen roman ali klasična detektivka je detektivova izločenost prav metaforična asocialnost samega procesa gledanja. Torej je samo gledanje filma povsem asocialen individualizem, a s to razliko, da je gledalec detektivke eksplicitno vpisan v tekst – detektiv bere indicije z njim pa tudi gledalec – asocialna izvzetost pa ni več nekaj samoumevnega.
In ali nam te čiste pozicije ne podaja prav uvodna sekvenca filma Broken Flowers, sekvenca, v kateri nevidna roka v poštni nabiralnik odvrže pismo, ki potem potuje vse do naslovnika – našega Billa. Ne gre več za to, da bi pismo brali skupaj z predpostavljenim detektivom, temveč on bere naše pismo.
Pismo smo mu torej poslali mi v samem štartu in iz pozicije, v katero smo se postavili sami kot gledalci detektivske zgodbe.
Žanru detektivke je v filmu Jima Jarmuscha »Broken Flowers« sledil Zlatko Kovačič