19. 8. 2004 Ekologija

Kidričevo kot simptom

Avtor:

Podobe današnjega Kidričevega, kraja nesrečnega zvezdnega imena, ki smo jih nedavno tega spremljali na prvem programu nacionalne televizije, so srhljive večkrat. Najprej zato, ker smo v naši državi že skorajda pozabili, da takšni trajni opomniki groteskne socialistične pameti še zmerom obstajajo, celo prav v naši sredini.

Strnišče, še poprej Sterntal (dolina zvezd), danes Kidričevo, ni ne mesto in ne vaški zaselek. Že kot topos je onstran umestitve. Po svoji brezdušni arhitekturni zasnovi prej spominja na ogromen industrijski kompleks s pridruženimi bivalni naselji, nad katerimi se vijejo visoki dimniki TGA – tovarne glinice in aluminija, danes Taluma. S svojim imenom je želelo izreči zvestobo samoupravnim smernicam oblastniških determinant, medtem ko je po prebivalski sestavi videti kot primestni blokovski geto iz petdesetih let, koder povečini domujejo le še zgarani in brezvoljni obrazi upokojencev. Med njimi se nekateri še spomnijo bodečih žic, napeljanih okoli objektov, ki so onemogočali premikanje v prepovedanih conah, recimo v okoliških gozdovih.

Občutek usojenosti, determiniranosti Kidričevega poteka že od časa obeh vojn. Konstituiranje prebivalcev ima takšno zgodbo: po prvi so tja naseljevali bolnike in ranjence iz bojišč razsute avstroogrske vojske. Zaradi izsekanih gozdnih površin za barake znotraj delovnih taborišč je bil kraj poimenovan za Strnišče. Semkaj so pribežali tudi medvojni obubožani obrtniki in kmetje, z okupacijo pa je leta 1941 nemška vojska tod postavila delovna taborišča za izgradnjo tovarne glinice in aluminija, kasneje pa je po zapiranju partizanov in dezerterjev to postalo še kazensko taborišče. Po drugi svetovni vojni so z izgradnjo tovarne in blokovskih naselij nadaljevali in kraj končno leta 1953 poimenovali po Borisu Kidriču.

Kidričevo je torej tragičen primerek planske industrije bivše Jugoslavije, vpet v opravičevanje s samoiniciativnostjo in avtonomnostjo odločitev delavskega razreda, v čemer naj bi bilo bistvo samoupravljanja. Toda leta 2002, po dobrem desetletju samostojnosti Slovenije, se zdi preteklost Kidričevega nekakšna stigma, krvaveča rana, na kateri parazitirajo tudi današnji snovalci njene prihodnosti. V okolju Dravskega polja, ki je tradicionalno ruralno, je ob kmetovanju dodatno zaposlovanje večkrat nuja, Talum in druga industrija v Kidričevem pa skorajda edina opcija za okoliške ljudi. Navidezno se torej zdi, da je tamkajšnja raznotera težka industrija v interesu domačinov, vsak novi vložek vanjo, naj je ta še tako umazana in nevarna, pa v eksistenčno korist njegovih prebivalcev. Toda ti interesi dejansko niso njihovi, ker jim je bila že v načelu odvzeta možnost soodločanja.

Očitno še danes, v času Drnovškove ekonomske hegemonije, nekdo računa na pasivnost kraja kot mesta zgrešenih idej, koncentracijskega delavskega taborišča, v katerem so ljudje getoizirani, da bi mu lahko vsiljeval svoje kapitalske interese, ki si jih ne želi nihče drug. Recimo oblast si na vse kriplje trudi v Kidričevem postaviti regionalno sežigalnico z 80.000 ton pepela letno in dodatnimi 4200 tonami letečega pepela, ki bi se imobiliziral v betonske bloke in odlagal na kidričevske deponije. Ob odpiranju nove in sporne asfaltne baze prav te mesece je tukaj še genialen predlog, po katerem bodo streljaj proč od Kidričevega že prav kmalu začeli graditi vojaški nastanitveni in vadbeni kompleks Slovenske vojske za SV Slovenijo na 100 hektarjih. Kamor naj bi preselili vojake iz objektov v Slovenski Bistrici, Ptuju in deloma Mariboru z vsemi pripadajočimi dejavnostmi, torej z vadbenimi tereni za kopensko in protiletalsko vojsko ter s strelišči. Tako naj bi zahteval Nato, ki priporoča koncentracijo vojaških kapacitet. Prebivalci bližnjih Apač so žal skoraj že klonili ob pritiskih in zavedeni z optimističnimi ocenami o tem, kako dober biznis in koliko novih mest jih zaradi tega čaka.

Kidričevo torej tudi pod Drnovškom ostaja projekt planskega gospodarstva. Kot stigmatiziranemu bi mu radi naprtili umazano težko industrijo in vse tisto, česar si nihče ne želi imeti v svoji okolici. Pasivnost Kidričanov, rezultat dolgotrajne getoizacije, deloma še infrastrukturna determiniranost je torej nekaj, na kar stavijo tudi majhni, lokalni poslovni mogotci v navezi z državnimi arhitekti. Nekaj v svoj žep, nekaj v državni, je njihov moto. Ne pričakujejo odpora, ko gre za vsiljevanje svojih interesov. Za vse so se že uspeli dogovoriti za njihovimi hrbti in izigrati lokalne oblasti ter ljudstvo. Časopisni članki o tem, kakšne drobtinice bodo v oškodnino dobili tamkaj živeči ljudje, nam povedo, da so vsega hudega navajeni očitno že odstopili od aktivne participacije pri odločitvah. Kar sploh ne preseneča: prebivalec Kidričevega je percipiran kot pasiven sprejemnik odpadkov, emisij in plinov, dioksinov in furanov, drobnih prašnih delcev in težkih kovin. Ne smejo ga motiti oblaki dima, gomazenja tankovskih gosenic in rafali iz orožij, saj je vendar Kidričan, brez običajnih pravic do tega, da bi upravljal s svojim življenjem, zdravjem, okolico. Prav tako je razumljen kot naivnež, ki mora biti vesel novih poslov, ki mu jih je priskrbela država, s tem pa možnosti dela in zaslužka.

V tem smislu je torej Kidričevo točka razkritja tega, kako ta država zares ne verjame v demokratičnost odločanja, v sodobne ekološke tehnološke rešitve, v pravice svojih državljanov. Za Kidričane predpostavlja, da se ne bodo upirali (tako kot prebivalci drugih krajev), ker je njihova usoda zapečatena že s tem, ko živijo v kraju zablodele usode in imena. Toda za takšne jih ni naredila le »usoda«, tudi ne preteklost. Za takšne jih dela ta, ne prejšnja država. Ona jih je postavila v svoj fantazmatski okvir izmečkov in kraja, kamor tlačimo stvari, ki jih ne želimo videti. Ona podeljuje koncesije lokalnim mafijcem za svoje mega projekte, ki nastajajo po asociativnosti zgodovine. Ona je tista, ki želi pustošiti po že upostošenem Kidričevem, sredi s herbicidi uničenega in ekološko že itak ogroženega Dravskega polja.

Primer Kidričevo, seveda ne edini, je simptom političnega disfunkcioniranja države. Je tisti negativni topos, ki zrcali njeno resnično demokratično (ne)kultiviranost, podobno kot dogajanje na stranišču zrcali kultiviranost naših prebavnih traktov. Je mesto, kamor Kučan in Drnovšek niti po naključju nikoli ne bosta stopila. Ker je ne le na margini, temveč se kot globoko potlačena dogaja njegova simbolna pozaba, tako vehementna, da Kidričevemu niti s preimenovanjem ne želijo dodeliti vsaj nekaj odvzete dignitete.