Tribune (21. julija 1944)

»Socialisti bi morali biti pripravljeni odgovarjati na argumente o domnevni nespremenljivosti »človeške narave«, glede na to, da jih tako krščanski apologeti kot neopesimisti tipa James Burnham kar naprej vlečejo na dan. Socialiste obtožujejo — po mojem mnenju neutemeljeno — predpostavke, da je Človek zmožen izpopolnitve, čemur sledi opozorilo na človeško zgodovino, ki je ena sama dolga zgodba o pohlepu, ropanju in zatiranju. Človek, tako pravijo, bo vedno poskušal prekositi svojega soseda, zase in za svojo družino bo vedno poskušal nagrabiti čim več lastnine … Po mojem mnenju se pravi odgovor glasi, da ta argument sodi v kameno dobo. Temelji na predpostavki, da materialnih dobrin nikoli ne bo niti približno zadosti. Človekova lakota po moči dejansko predstavlja resen problem, vseeno pa ni razloga za prepričanje, da je pohlep po golem bogastvu nespremenljiva človeška značilnost. Na ekonomskem področju smo sebični, ker vsi živimo v strahu pred revščino. Kadar pa blaga ne primanjkuje, se nikomur ne zdi potrebno vzeti več od deleža, ki mu pripada. Tako si na primer nihče ne poskuša ograditi svojega zraka. Tako milijonar kot berač sta zadovoljna z natanko toliko zraka, kot ga potrebujeta za dihanje. Ali, še en primer, voda. V tej deželi nas ne pesti pomanjkanje vode … A kakšno sovraštvo, kakšne zločine lahko povzroči pomanjkanje vode v presušenih deželah, kot je severna Afrika! Enako veja za katerokoli drugo vrsto blaga. Če bi ga bilo v izobilju, in prav lahko bi ga bilo, ni nobenega razloga, zakaj ne bi verjeli, da je mogoče domnevne grabežljive nagone človeškega bitja izkoreniniti v nekaj generacijah. In konec koncev, če je človeška narava tako nespremenljiva, zakaj potem kanibalizma ne prakticiramo več in si tega tudi ne želimo?«